Jedro

Bistvena kršitev pravil postopka ne more biti podana, četudi sodišče prve stopnje pri odločanju upošteva prepozne trditve strank, v kolikor je bila glede teh trditev nasprotni stranki zagotovljena pravica do izjave.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem delu razveljavi v 2/1. točki izreka, 3. točki izreka in 2/3. točki izreka, kolikor se nanaša na prostore, kakor so opisani v 2/1. točki izreka.

V preostanku se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (2/2. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških s pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da mora tožena stranka tožeči omogočiti odpiranje vrat – z napisom G. na levi strani od levih vrat v dvigalo v prvi kleti stavbe na naslovu P. 6, Ljubljana, ki so označena na skici, ki je sestavni del sodbe, z rdečo barvo – s ključem, ki odpira vhodna vrata v stavbo P. 6 v Ljubljani, tako da v ta vrata vrne enako ključavnico, kot je na vhodnih vratih v stavbo, nadalje zahtevek, da mora tožena stranka izprazniti kletne prostore za modrimi vrati, in so v hodniku desno za vrati z napisom G. in so na skici označena z modro barvo, in v modra vrata montirati enako ključavnico, kot je za vhodna vrata v stavbo, ter zahtevek, da mora tožena stranka tožeči omogočiti stalen in neoviran dostop vseh kletnih prostorov za vrati z napisom G. in posest teh prostorov (vse 2. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov nasprotne stranke v višini 1.359,77 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Zoper odločitev v 2. in 3. točki izreka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo v 2. in 3. točki izreka spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov. V okviru procesnih kršitev smiselno uveljavlja kršitev pravil o prekluziji in absolutno bistveno kršitev iz 14. in 8. točke 339. člena ZPP. Navaja, da sodišče ne bi smelo upoštevati navedb in dokazov iz pripravljalne vloge z dne 3. 12. 2008, ker ni bila vložena pravočasno. Sklicuje se na 3. in 4. odstavek 286.a člena ZPP in dodatno navaja, da je nepravilno stališče sodišča prve stopnje, po katerem naj bi bila vloga toženca z dne 3. 12. 2008 pravočasna, ker je z njo odgovoril na vlogo tožnice, vloženo pred začetkom veljavnosti novele ZPP-D. Ker je bilo treba zaradi zagotovitve pravice tožnice do izjave preložiti narok, je bila vloga toženca očitno prepozna (5. odstavek 286. člena ZPP). Sodba sodišča prve stopnje se zato ne bi smela opirati na trditve toženca o tem, da je na podlagi ustnega dogovora iz leta 1996 brezplačno opravljal določena vzdrževalna dela, kakor tudi ne na priložen seznam opravljenega dela. Sodišče je tudi napačno odločilo o tožničinemu ugovoru prekluzije glede novih dejstev toženca o obstoju prekarija. Po drugi strani pa se sodišče neutemeljeno sklicuje na pravila o prekluziji glede navedb, ki jih je tožnica brez svoje krivde podala šele na naroku 9. 2. 2009. Tožnica je z njimi le odgovorila na navedbe toženca v njegovih zadnjih vlogah, česar prej ni mogla storiti, zlasti pa ne na prvem naroku. Zato bi sodišče moralo upoštevati tudi navedbe tožnice na zadnjem naroku. Sodba nadalje nima razlogov o zavrnitvi tožbenega zahtevka iz 1. in delno 3. točke spremenjenega tožbenega predloga, prav tako pa tudi nima razlogov o nekaterih odločilnih dejstvih. Tožnica je vložila tožbo zaradi izpraznitve in neoviranega vstopa v prostore, ki se nahajajo za modrimi vrati. Toženec se je branil, da so mu bili ti prostori prepuščeni v letu 1996 na podlagi ustne pogodbe. Kasneje je tožnica tožbo razširila na vse prostore, ki se nahajajo za rdečimi vrati. Toženec ni pojasnil, na podlagi česa onemogoča dostop do dodatnega kletnega prostora in hodnika. Zato bi moralo sodišče v vsakem primeru ugoditi tožbenemu zahtevku glede naknadno vtoževanih prostorov (1. in delno 3. točka spremenjenega tožbenega predloga). Ker sodba glede zavrnitve razširjenega dela zahtevka nima nobenih razlogov, je v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodba tudi nima razlogov o bistvenih sestavinah domnevnega dogovora iz leta 1996. Nerazumljiva in neobrazložena je nadalje ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec mesečno plačeval 10.000,00 SIT za to, da je lahko uporabljal sporne prostore. Toženec je izrecno navedel, da je z nakazilom navedenega zneska poravnal le mesečne stroške za elektriko in ogrevanje. Povsem samovoljna in brez ustrezne trditvene podlage pa je ugotovitev sodišča, da je imel koordinacijski odbor pooblastilo zbora lastnikov za razpolaganje s spornimi prostori. Tega toženec ni zatrjeval, tožnica pa se o tem ni mogla izjaviti. Ker je sodišče na takšno dejstvo kljub temu oprlo svojo sodbo, je s tem kršilo razpravno načelo in načelo kontradiktornosti ter storilo kršitev iz 8. točke 2 odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju pritožbe tožnica kritizira dokazno oceno sodišča prve stopnje kot nekritično ter ponuja svojo. Predvsem pa poudarja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je bila leta 1996 sklenjena najemna pogodba glede uporabe spornih prostorov, da toženec ni opravljal vzdrževalnih del v korist hiše na podlagi pogodbe, temveč je šlo le za usluge posameznim stanovalcem ter da sta priči L. in V. izrecno povedali, da toženec ni imel pogodbe za opravljanje vzdrževalnih del. Sodišče je tudi zmotno zaključilo, da iz opravljenih mesečnih plačil in izvršenih del v hiši izhaja, da je obveznost toženca določena in izpolnjena. Domnevni dogovor iz leta 1996 ni bil realiziran, napake v obličnosti pa tudi ne odpravljene. Ker torej toženec ni izkazal obstoja veljavnega pravnega naslova za posest spornih prostorov, bi moralo sodišče v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku. Kot nepravilno ocenjuje tudi stroškovno odločitev, saj meni, da je sodišče tožencu prisodilo več stroškov, kot mu jih dejansko gre skladno z ZPP. Za prvo vlogo toženec ni upravičen do povračila stroškov, ker je bila prepozna, za tretjo vlogo pa je upravičen kvečjemu do 50 odstotkov iz tarifne št. 18, tj. 250 točk. Priglaša stroške s pritožbo.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. V vlogi pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožeča stranka je v predmetni pravdi kot etažna lastnica v večstanovanjski stavbi vtoževala negatorni zahtevek, s katerim je želela doseči vrnitev dela skupnih kletnih prostorov, ki naj bi ga brez pravnega temelja uporabljala tožena stranka. Zahtevek je oblikovala tako, da je posebej zahtevala izpraznitev prostorov, ki se nahajajo za modrimi vrati, kasneje pa je z oblikovanjem dodatnega zahtevka (1. točka zahtevka) tožbo spremenila tako, da je zahtevala izpraznitev vseh prostorov, ki se nahajajo za rdečimi vrati. Tožena stranka se je takšnemu zahtevku uprla z zatrjevanjem ustno sklenjene najemne pogodbe za „sporne prostore“ iz leta 1996. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da je do sklenitve najemne pogodbe med navedenima strankama dejansko prišlo, da pa pogodba ni bila sklenjena v ustrezni obliki, tj. pisno, temveč zgolj ustno, sopogodbenik tožene stranke pa je bil koordinacijski odbor. Stranki takšne pogodbe sta se dogovorili, da bo za uporabo spornih skupnih delov tožeča stranka plačevala pavšal v višini 10.000,00 SIT zaradi pokrivanja fiksnih stroškov ter brezplačno opravljala storitve za stanovalce stanovanjske zgradbe. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje v dokaznem postopku se je pogodba s takšno vsebino dejansko tudi izvajala, zaradi česar je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je ustna pogodba v skladu s 73. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) zaradi realizacije konvalidirala.

Z ugotovitvijo, da je imel koordinacijski odbor pooblastilo za sklenitev najemne pogodbe za skupne prostore, sodišče prve stopnje tudi ni kršilo razpravnega načela ter načela dispozitivnosti, kot to v pritožbi smiselno zatrjuje tožeča stranka. Tožena stranka je namreč trdila, da je bila najemna pogodba (četudi ne v predpisani obliki) sklenjena „na veljaven način“ tako, kot je to terjala tedanja zakonodaja, torej v skladu s pogodbo o upravljanju stanovanjske hiše, v skladu s katero je bilo oddajanje prostora tedaj poverjeno upravniku (primerjaj trditve na list. št. 10 in 11 sodnega spisa). Pravočasno je takšne svoje trditve dopolnila z navedbo, da je najemno pogodbo v imenu vseh etažnih lastnikov sklenil upravnik in koordinacijski odbor (primerjaj navedbe na list. št. 24). Sodišče je zato – ne zgolj upravičeno, temveč tudi dolžno – preverilo resničnost takšnih trditev tožene stranke v dokaznem postopku, v katerem je zaslišane priče povprašalo tudi o tem, ali je koordinacijski odbor imel pooblastilo etažnih lastnikov za sklenitev sporne najemne pogodbe in glede na uspeh celotnega dokaznega postopka zaključilo, da je takšno pooblastilo obstajalo. Same dokazne ocene sodišča prve stopnje v tem delu pa tožeča stranka v pritožbi ne graja.

Tožeča stranka tudi neutemeljeno izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje o podanosti elementov najemne pogodbe. Sodišče prve stopnje namreč dejstva, da je bil pavšal v višini 10.000,00 dogovorjen zaradi pokrivanja fiksnih stroškov spornega prostora, ni spregledalo, temveč ga je zgolj materialnopravno pravilno upoštevalo skupaj z ugotovljenim dejstvom, da je tožena stranka za stanovalce objekta na naslovu P. 6 v obdobju zatrjevanega najema spornih prostorov opravljala brezplačna dela. Dokazna ocena sodišča prve stopnje v tem delu je povsem skladna z napotkom 8. člena ZPP, pritožbene navedbe tožene stranke pa njene pravilnosti ne uspejo omajati. Navajanja tožeče stranke, da toženec ni imel pogodbe za vzdrževalna dela, o čemer so izpovedale nekatere priče v postopku, namreč za razsojo v predmetni zadevi niso pravno odločilna, saj je tožena stranka trdila, da je dela opravljala po najemni pogodbi in ne po podjemni pogodbi. Na podlagi ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje tudi življenjsko in razumno zaključilo, da je navedena plačila in storitve šteti za določeno obveznost toženca po najemni pogodbi kot protidajatev za uporabo spornih prostorov.

V zvezi z zatrjevanimi kršitvami 286a. člena ZPP pa pritožbeno sodišče v nadaljevanju podaja enovit odgovor, glede na to, da se vse uveljavljane kršitve (razen ene, do katere se bo sodišče druge stopnje opredelilo posebej) nanašajo na neupoštevanje prekluzije trditev v nepravočasnih vlogah. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je uporaba navedenega člena predpisana z namenom pospešitve postopka, torej v funkciji načela ekonomičnosti. Ustavnopravno je takšna prekluzija dopustna, vse dokler ne prizadene pravice strank do izjave v postopku in zgolj disciplinira njihovo procesno aktivnost. Glede na takšen smisel ureditve in ob upoštevanju načel ter procesnih kavtel pravdnega postopka, je zatorej jasno, da bistvena kršitev pravil postopka ne more biti podana, četudi sodišče prve stopnje pri odločanju upošteva trditve strank, ki so glede na citiran člen ZPP sicer prepozne, v kolikor je bila glede teh trditev nasprotni stranki zagotovljena pravica do izjave. V takem primeru namreč ni mogoče govoriti o tem, da je sodišče postavilo stranki v neenak položaj v smislu enakosti njunih orožij, temveč je mogoče ugotoviti, da so imele stranke enake možnosti, da uvedejo v postopek pravno relevantne trditve o dejstvih, na katere bo sodišče oprlo svojo odločbo. Načelo kontradiktornosti je bilo torej spoštovano, le načelo materialne resnice je prišlo do izraza v večji meri kot načelo ekonomičnosti postopka.

Sodišče je stranki prekludiralo zgolj glede trditev, podanih na naroku za glavno obravnavo dne 9. 2. 2009, s katerimi je tožeča stranka (tudi v skladu z lastno izjavo) zgolj odgovarjala na navedbe tožene stranke v svoji pripravljalni vlogi z dne 19. 1. 2009. V navedeni vlogi pa tožena stranka ni navajala nikakršnih novih pravno odločilnih dejstev. Njene navedbe o obstoju prekarija predstavljajo zgolj materialnopravno naziranje, na katero sodišče v sporu ni vezano (3. odstavek 180. člena ZPP). Trditve o dejstvih, na katere je oprla takšno (podredno) pravno gledanje, je podala že predhodno v postopku, tožeči stranki pa je bila zagotovljena pravica, da se v zvezi z njimi izjavi.

Treba pa je pritrditi pritožbi v tistem delu, v katerem sodbi sodišča prve stopnje očita pomanjkanje razlogov glede razširjenega dela zahtevka, torej tistega, ki se nanaša na dodatne prostore poleg tistih za modrimi vrati. Sodišče prve stopnje je namreč zanemarilo, da je tožeča stranka tožbo spremenila tako, da je glede na listinske dokaze o razporeditvi skupnih kletnih prostorov izpraznitev zahtevala iz bistveno večjih prostorov, kot ob sami vložitvi tožbe. Tožena stranka pa v sled takšni razširitvi ni določno navedla, ali se dilatorni ugovor, torej zatrjevani pravni naslov nanaša na uporabo zgolj prvotno spornega, ali tudi naknadno – po spremembi tožbe – sporni prostor. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo v 2/1. točki izreka in v tistem delu 2/3. točke izreka, v kolikor se nanaša na prostore, kakor so opredeljeni v 2/1. točki izreka, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedene kršitve namreč sodišče druge stopnje ne more samo odpraviti, saj bi ob upoštevanju, da se sodišče do utemeljenosti dela zahtevka sploh ni opredelilo, pravdnim strankam v nasprotnem primeru odvzelo pravico do instančnega sojenja oziroma pravico do pritožbe. Razveljavitev stroškovne odločitve (3. točka izreka) je posledica delne razveljavitve odločitve o glavni stvari (4. odstavek 163. člena ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 4. odstavka 165. člena ZPP.