Jedro

S pogodbeno določbo, da bo o sporih iz pogodbenega razmerja razsojala arbitraža, sta pravdni stranki izključili sodno pristojnost za reševanje vseh sporov, ki izvirajo iz pogodbenega razmerja, tudi tistih, ki izvirajo iz priznanja dolga.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se spremeni tako, da se ugovoru tožene stranke ugodi in ugotovi, da Okrožno sodišče v Ljubljani v tej zadevi ni pristojno, opravljena dejanja se razveljavijo in tožba zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da je podana pristojnost Okrožnega sodišča v Ljubljani za odločanje v tem sporu.

Zoper sklep se je tožena stranka pravočasno pritožila. V pritožbi je navedla, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo, da spor ne izvira iz Pogodbe o dolgoročni proizvodni kooperaciji z dne 15.3.1991, v kateri sta se pravdni stranki posebej dogovorili, da bo njune spore reševala arbitraža. Zmotno je stališče, da iz Dogovora z dne

4.12.1992 izhaja samostojna obveznost. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor tožene stranke, da sodišče ni pristojno za odločanje v tej zadevi. Ugotovilo je, da Dogovor, ki sta ga pravdni stranki sklenili dne 4.12.1992 in ga tožeča stranka s tožbo izpodbija, predstavlja po vsebini samostojno obveznost, drugačno od dogovorjenih obveznosti po Pogodbi o dolgoročni proizvodni kooperaciji z dne 15.3.1991. Zato je zaključilo, da za predmetni spor ne pridejo v poštev določbe 17. točke le-te, v kateri sta se pravdni stranki dogovorili, da bo o sporih iz nje odločala arbitraža. Takšno stališče sodišča prve stopnje pa je po oceni pritožbenega sodišča zmotno. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožeča stranka v tožbi zatrjevala, da je bila v poslovnem odnosu s tožečo stranko po Pogodbi o dolgoročni kooperaciji z dne 15.3.1991 in aneksom z dne 16.3.1992. Trdila je, da sta pravdni stranki po tej pogodbi in aneksu poslovali negotovinsko z medsebojno izmenjavo blaga, pri čemer se je vrednost medsebojnih dobav knjižila na kontokorentnem računu. V pogodbi pa je bilo tudi dogovorjeno, da se bo morebitni negativni saldo poravnal s protidobavami, ali pa gotovinsko. Nadalje pa je trdila, da je na podlagi Dogovora z dne

4.12.1992 plačala toženi stranki znesek 626.678,33 DEM, ki naj bi izrecno predstavljal zamudne obresti od ugotovljenega negativnega salda iz Pogodbe o dolgoročni kooperaciji. Po stališču tožeče stranke dolg, ki ga je z navedenim dogovorom priznala, ni imel podlage v Pogodbi o kooperaciji, ker v njej naj ne bi bila dogovorjena obveznost plačila zamudnih obresti. Zato s tožbo uveljavlja ničnost Dogovora z dne 4.12.1993 in zahteva vrnitev izplačanega zneska v tolarski protivrednosti. Iz navedenega pa izhaja, da je predmet spora ugotovitev, da ne obstoji sicer z Dogovorom priznana obveznost iz Pogodbe o kooperaciji z dne 15.3.1991 o plačilu zamudnih obresti.

V Pogodbi o kooperaciji z dne 15.3.1991 pa sta se pravdni stranki v

17.1. točki dogovorili, da o njunih sporih iz pogodbenega razmerja razsodi arbitraža v skladu s arbitržnim pravilnikom Mednarodne trgovinske zbornice. To pa pomeni, da sta pravdni stranki za reševanje njunih sporov iz navedene pogodbe, med katere pa kot je bilo zgoraj ugotovljeno spada tudi predmetni spor v zvezi s priznanimi zamudnimi obrestmi za negativni saldo, izključili sodno pristojnost. Ker je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka pravočasno podala ugovor v to smer, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in skladno z določbo 1. odst. 464. člena ZPP spremenilo sklep sodišča prve stopnje tako, da je ugovoru ugodilo, ugotovilo, da Okrožno sodišče v Ljubljani ni pristojno za reševanje te zadeve, razveljavilo opravljena dejanja in tožbo zavrglo (3. točka 365. člena ZPP).