Jedro

Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS je za priznanje pogodbene kazni odločilno, katera kolektivna pogodba je veljala v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja oziroma ali je bila taka pravica predvidena v predpisih, ki so veljali v času prenehanja delovnega razmerja oziroma odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati pogodbeno kazen zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi v bruto znesku 8.783,58 EUR skupaj z zakonskimi zamudni obrestmi od neto zneska od 17. 3. 2018 do plačila, ter ji povrniti nastale pravdne stroške, razen stroškov postopka v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe, vse v 8 dneh, pod izvršbo.

2. Zoper sodbo, razen zoper del odločitve o stroških postopka, po kateri tožnica sama krije svoje stroške postopka za izdajo začasne odredbe, se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj je napačno presodilo obveznost plačila pogodbene kazni zaradi nezakonite odpovedi. Nezakonitost odpovedi je bila pravnomočno ugotovljena šele na koncu leta 2015, ko takrat veljavna Kolektivna pogodba za dejavnost bančništva Slovenije (Ur. l. RS, št. 4/2014) ni (več) določala obveznosti izplačila pogodbene kazni v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Po določbi 76. člena navedene kolektivne pogodbe dejavnosti je pogodbena kazen določena le za primer ugotovljene nezakonite izredne odpovedi ali redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Pomembno je tudi, kdaj je delavec zahteval plačilo pogodbene kazni. Glede na to, da je bila tožnici pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga in ne iz krivdnega razloga, ni upravičena do izplačila pogodbene kazni. Nadalje navaja, da iz (pravnomočne) sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. opr. št. I Pd 1301/2014 z dne 17. 12. 2014 ne izhaja, da bi sodišče odločilo o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1, temveč je ugotovilo le trajanje delovnega razmerja ter toženi stranki naložilo obračun in izplačilo odškodnine v višini 16.639,56 EUR bruto. Tako je tožnica že prejela popolno odškodnino, ki presega vtoževano pogodbeno kazen. Zato v skladu s splošnimi določbami Obligacijskega prava (253. in 254. člen OZ) ni upravičena še do izplačila pogodbene kazni. Poudarja, da tožnica ni z ničemer izkazala višine povprečne plače pri toženi stranki v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, zato je treba že zaradi tega tožbeni zahtevek zavrniti. Sodišče prve stopnje zmotno ugotavlja, da tožena stranka ni prerekala navedb o višini povprečne plača. Navedla je, da prereka vse navedbe iz tožbe, v kolikor se s posamičnimi izrecno ne strinja. Ker sodišče ni pojasnilo, zakaj ni upoštevalo prerekanja navedb tožeče stranke, je podana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje ter predlaga izrek denarne kazni toženi stranki zaradi zlorabe procesnih pravic na podlagi 11. člena ZPP v znesku 1.300,00 EUR.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedbe tožene stranke glede višine povprečne plače pri toženi stranki v zadnjih treh mesecih pred nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (ki je osnova za določitev odškodnine), ker je navedla, da prereka (vse) navedbe iz tožbe. Očitek ni utemeljen, saj tožena stranka s svojim zanikanjem trditev tožnice ni zadostila standardu obrazloženega, substanciranega prerekanja, temveč so njene navedbe glede na navedbe tožnice ostale zgolj pavšalne in nekonkretizirane. Neobrazloženo prerekanje pa je v procesni teoriji in sodni praksi izenačeno z neprerekanjem nasprotnikovih navedb.1 Tožnica je namreč navedla, da je povprečna plača pri toženi stranki v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi znašala 2.927,86 EUR bruto, tožena stranka, ki ima podatke o višini plače, pa ni konkretno prerekala teh navedb in dokazovala drugačne višine. Zato sodišče ni kršilo določb pravdnega postopka, ko je upoštevalo v tožbi naveden znesek povprečne plače tožnice pri toženi stranki v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (2.927,86 EUR bruto), ter tožnici dosodilo trikratni navedeni znesek v višini 8.783,58 EUR bruto.

7. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče upoštevati določbe kolektivne pogodbe dejavnosti, ki je veljala v času, ko je sodišče pravnomočno odločilo o nezakonitosti podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnega razloga, in ne panožne kolektivne pogodbe, ki je veljala v času podaje odpovedi. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS je za priznanje pogodbene kazni odločilno, katera kolektivna pogodba je veljala v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja oziroma ali je bila taka pravica predvidena v predpisih, ki so veljali v času prenehanja delovnega razmerja oziroma odpovedi pogodbe o zaposlitvi (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 237/2005 z dne 20. 12. 2005), zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da sodišče ne bi smelo upoštevati v času podaje odpovedi veljavnega 76. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti bančništva Slovenije (Ur. l. RS, št. 5/2011 s sprem.), ki je določal, da je delodajalec dolžan delavcu v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je ugotovljena s pravnomočno sodbo sodišča, plačati pogodbeno kazen v znesku najmanj treh povprečnih plač pri delodajalcu v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe.2 Zato tudi ni pravilno stališče pritožbe, da je treba upoštevati kolektivno pogodbe, ki je veljala v času, ko je tožnica uveljavljala plačilo pogodbene kazni, saj pred pravnomočnostjo sodbe o nezakonitosti odpovedi sploh ni imela podlage za tak zahtevek.

8. Iz pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 1301/2014 z dne 17. 12. 2014, ki je podlaga za odločitev o višini pogodbene kazni, izhaja, da je bila tožnici dosojena odškodnina v znesku 16.639,56 EUR iz naslova 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.) zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, ki v ničemer ne vpliva na pravico do pogodbene kazni iz 76. člena panožne kolektivne pogodbe. Iz izreka sodbe namreč izhaja, da je tožnici delovno razmerje trajalo do 2. 6. 2014, ki je glede na jasne razloge sodbe datum, s katerim se pogodba sodno razveže. Zaradi navedenega so povsem neutemeljene pritožbene navedbe, da dosojeni znesek odškodnine pomeni popolno poplačilo tožnice v smislu določbe 253. in 254. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.).

9. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Pritožbeno sodišče toženi stranki ni izreklo denarne kazni zaradi domnevne zlorabe procesnih pravic po 11. členu ZPP, kot je to v odgovoru na pritožbo predlagala tožnica. Tudi če o določenem pravnem vprašanju že obstaja (ustaljena) sodna praksa, vlaganje pritožbe zoper sodbo samo po sebi ne pomeni zlorabe pravic, ki bi utemeljevala izrek denarne kazni.

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi, zato te stroške kot nepotrebne krije tožnica sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Prim. sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 2920/2017 z dne 13. 6. 2018. 2 Prim. sodbo in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 20/2008 z dne 23. 9. 2008.