Jedro

Tožnica ne zatrjuje dejstev, ki bi pomenila objektivno poslabšanje pravic iz pogodbe o zaposlitvi po spremembi delodajalca, niti ni bila tožnica tista, ki je odpovedala pogodbo o zaposlitvi (odpoved je podal delodajalec - delodajalec prevzemnik - zaradi začetka stečajnega postopka). Zato v danem primeru niso podani pogoji za solidarno odgovornost tožene stranke - delodajalca prenosnika - za terjatve iz delovnega razmerja tožnice pri delodajalcu prevzemniku.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, pritožbi tožnice pa se delno ugodi in se izpodbijani sklep delno razveljavi v II. tč. izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V preostalem se pritožba tožnice zavrne in se v nerazveljavljenem delu (I. tč. izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo), s katerim je tožnica zahtevala, da se kot nezakonit razveljavi sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, sklenjen med pravdnima strankama, nadalje da se ugotovi, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki dne 21. 10. 2009 ni prenehalo in še vedno traja; da je tožena stranka dolžna tožnici priznati vse pravice iz delovnega razmerja (plača, regres za letni dopust, jubilejna nagrada) od 21. 10. 2009 do dneva poziva nazaj na delo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za zapadle plače, ki bi jih tožnica prejela, če bi delala, od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec ter jo pozvati nazaj na delo na delovno mesto, ki ga je zasedala do 31. 3. 2009, ter ji povrniti tudi stroške postopka (I. tč. izreka). Nadalje je sodišče prve stopnje zavrglo tudi podrejeni tožbeni zahtevek (pravilno tožbo v delu tožbenega zahtevka), s katerim je tožnica zahtevala, da se ugotovi obstoj njene terjatve zoper stečajnega dolžnika – toženo stranko – v stečaju in sicer navadne terjatve v višini 486,81 EUR, prednostne terjatve v višini 7.394,86 EUR, skupaj 7.881,67 EUR, zahtevala pa je tudi povrnitev stroškov postopka. Odločilo je še, da tožena stranka sama nosi svoje pravdne stroške (II. tč. izreka).

Zoper navedeni sklep se je v delu, ki se nanaša na stroške postopka, pravočasno pritožila tožena stranka. Poudarja, da sklep o pravdnih stroških ni obrazložen, kar pomeni, da gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Sklicevanje na uspeh v pravdi in na 5. odst. 41. čl. ZDSS-1 je premalo. Izrek o stroških je potrebno obrazložiti. Če bi tožnica postavila le primarni tožbeni zahtevek, bi bila odločitev pravilna, tako pa je tožnica postavila tudi podredni zahtevek, s katerim je zahtevala ugotovitev obstoja denarne terjatve v višini 7.881,67 EUR. Gre torej za denarni zahtevek, za katerega pa določba 41. čl. ZDSS-1 ne pride v poštev. Ker tožnica tudi s podrednim zahtevkom ni uspela, ji bo sodišče moralo pravdne stroške naložiti v plačilo. Priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožnica prereka navedbe iz pritožbe tožene stranke in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tudi tožnica in sicer iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica izpostavlja, da je sodišče izpodbijani sklep izdalo, ne da bi opravilo glavno obravnavo, pri čemer pa niso bili izpolnjeni pogoji za odločitev brez glavne obravnave po 24. čl. ZDSS-1. Pravdni stranki se obravnavi nista odpovedali. Glede na vsebino obrazložitve v delu, ki se nanaša na podrejeni tožbeni zahtevek, ki je tudi v nasprotju z izrekom glede tega zahtevka, tožnica zgolj sklepa, da je sodišče odločilo tako, ker tožnici ni priznalo pravne koristi za tožbo v smislu 274. čl. ZPP. Iz obrazložitve sodišča v delu izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na podrejeni tožbeni zahtevek, izhaja, da za utemeljenost podrejenega tožbenega zahtevka ni pravne podlage, kar bi narekovalo zavrnitev zahtevka in ne zavrženje tožbe. Izrek v tem delu je torej v nasprotju z razlogi. Tožnica predvideva, da je sodišče morda v tem delu tožbo zavrglo zaradi dejstva, da je bilo o njenem zahtevku že pravnomočno odločeno in sicer v okviru preizkusa terjatev v stečajnem postopku nad družbo M.. Dejstvo je, da je bila tožnici terjatev pri M. priznana, in da je terjatev s podobno vsebino uveljavljala tudi v stečajnem postopku nad toženo stranko, vendar gre za drugo terjatev, pa tudi za zahtevo v razmerju do drugega subjekta, zato je terjatvi dopustno uveljavljati dvakrat oz. eno poleg druge. Glede na to, da vsi materialnopravni temelji predvidevajo solidarno odgovornost tožene stranke, tožnica lahko izpolnitev zahteva od katerekoli družbe. Zato gre terjatev presojati po 395. čl. OZ. V sklepu ni razlogov o odločilnih dejstvih. Tožnica je izpostavila obstoj napak volje pri sklepanju sporazumov o prenehanju pogodb o zaposlitvi ter novih pogodb o zaposlitvi, konkretno, obstoj zmote in prevare. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je bil primarni tožbeni zahtevek postavljen prepozno, in da je zato potrebno tožbo v tem delu zavreči, pri tem pa se niti z besedo ni opredelilo do tožničinih navedb glede zatrjevanih okoliščin pri sklepanju spornega sporazuma. Nadalje se ni opredelilo do navedb glede vpliva začetka stečajnega postopka na delovna razmerja, do vpliva začetka stečajnega postopka na reintegracijski zahtevek, do vprašanja nastanka reintegracijskega zahtevka ter s tem povezane obveznosti prijave reintegracijskega zahtevka v obliki prijave terjatve v stečajnem postopku. Reintegracijski zahtevek je specifičen in zaradi njegove narave ne predstavlja ne denarne ne nedenarne terjatve v smislu 20. čl. ZFPPIPP, zato ga kot takega niti ni mogoče prijaviti v stečajnem postopku. Nadalje ni razlogov do navedb, povezanih z izpostavljenim problemom neimplementacije Direktive 2001/23/ ES, zlasti 2. odst. 4. čl. Nacionalna sodišča so dolžna nacionalno pravo interpretirati v skladu z direktivami. Interpretacija 3. odst. 73. čl. ZDR skladno z Direktivo (zlasti z 2. odst. 4. čl.) bi pripeljala do tega, da bi sodišče prve stopnje moralo vsaj besedno zvezo „poslabšanje delovnih razmer iz pogodbe o zaposlitvi“ interpretirati širše in sicer tako, kot to določa Direktiva v smislu „delovnih pogojev“, kamor spadajo tudi premoženjske pravice delodajalca, ki predstavljajo jamstvo za delavčeve terjatve do delodajalca. Poleg odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa bi moralo kot pogoj za uporabo varstvenih določb upoštevati katerokoli obliko prenehanja delovnega razmerja. Sodišče je v svoji interpretaciji prezrlo, da je cilj Direktive in s tem tudi 73. čl. ZDR, varovanje delavcev v primeru, ko se spremeni delodajalec in zlasti zagotoviti, da se njihove pravice ohranijo. Nadalje ni razlogov glede navedb tožeče stranke o zlorabi inštituta spremembe delodajalca in kršitev v smislu, da so bili delavci prisiljeni skleniti sporazume, čeprav to po svojem bistvu nasprotuje institutu spremembe delodajalca, pa tudi ne o dejstvu, da je bila tožnica prezaposlena na delodajalca, ki je brez premoženja, s čimer se je njen delovno pravni položaj bistveno poslabšal. Tožnica je bila prenesena v družbo, ki niti organizacijsko niti po premoženju, sama ni bila sposobna zagotoviti izpolnjevanja pravic iz delovnega razmerja, saj je bila v vseh pogledih v celoti odvisna od tožene stranke. M. razen osnovnega kapitala 7.500,00 EUR ni imela prav nobenih lastnih sredstev, s katerimi bi lahko jamčila za izpolnjevanje pravic delavcev iz delovnega razmerja. Povezanost hčerinske družbe s toženo stranko je bila tako intenzivna, da hčerinska družba ni mogla sama sprejeti nobene odločitve in tudi ni mogla ustvariti nobenega dobička. V okvir pravic delavcev sodi tudi možnost, da se te pravice tudi dejansko uresničijo (preko zagotovitve ustreznega premoženja družbe, ki za njihove pravice jamči). Tožnica poudarja, da Direktiva 2001/23/ES varstvo delavcev predvideva za vse primere prenehanja delovnih razmerij iz razloga, ker se delovni pogoji bistveno spremenijo v škodo delavca (in ne zgolj primere, ko pogodbo o zaposlitvi odpove delavec), torej tudi za primere prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi začetka stečajnega postopka, saj se v tem primeru šteje, da je delodajalec odgovoren za prenehanje pogodbe o zaposlitvi. 73. čl. ZDR govori o poslabšanju pogojev iz pogodbe o zaposlitvi (zaradi česar delavec odpove pogodbo), 2. odst. 4. čl. Direktive pa govori o bistveni spremembi delovnih pogojev v škodo delavca, kar nikakor ni isto. Za pravilno interpretacijo bi sodišče moralo Sodišču EU zastaviti vprašanje glede pravilne razlage 2. odst. 4. čl. Direktive (npr. ali začetek stečajnega postopka nad delodajalcem prevzemnikom pomeni bistveno spremembo delovnih pogojev v smislu 2. odst. 4. čl. Direktive). Drugi odst. 4. čl. Direktive in 3. odst. 73. čl. ZDR se tudi bistveno razlikujeta v delu, ki se nanaša na vzrok prenehanja delovnega razmerja. Direktiva namreč omenjeni pogoj določa z vsebino „bistvene spremembe delovnih pogojev v škodo delavca“, 3. odst. 73. čl. ZDR pa navaja „objektivne razloge za poslabšanje pravic iz pogodbe o zaposlitvi“. Določba Direktive je več kot očitno širša, saj navaja delovne pogoje, ZDR pa zgolj pravice iz pogodbe o zaposlitvi. Tožnici ni jasno, kako je lahko sodišče na podlagi računovodskih izkazov za družbo M., ki se nahajajo v sodnem spisu opr. št. Pd 202/2010 sklepalo, da je le-ta izpolnjevala vse obveznosti do delavcev iz pogodb o zaposlitvi do avgusta 2009, saj ne le, da ti podatki iz teh izkazov ne izhajajo, ampak se v spisu nahajajo zgolj računovodski izkazi na dan 31. 8. 2009. Četudi bi s temi podatki razpolagalo, na njihovi podlagi nikakor ne bi moglo napraviti takšnega sklepa. Obveznosti do delavcev namreč niso le denarne, ampak tudi nedenarne (npr. zagotavljanje dela). Poleg tega sodišče v tem postopku ni sprejelo dokaznega sklepa, kljub temu, da je izvajalo dokaze, pri čemer tudi ni pojasnilo, zakaj je izvedlo le nekatere, drugih pa ne, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Sodišče se je ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožnica v stečajnem postopku nad toženo stranko prijavila terjatev kot izhaja iz primarnega zahtevka, čeprav vprašanje nima nobene zveze z vprašanjem (ne)pravočasnosti tožbenega zahtevka. Sodišče je v konkretnem primeru začelo vzorčni postopek, postopka Pd 202/2010, katerega stranke so preostale tožeče stranke, pa ni prekinilo. Dejansko stanje je bilo napačno ugotovljeno, saj sodišče ni ugotavljalo pravno relevantnih dejstev, zlasti v zvezi s vprašanjem organiziranosti tožene stranke in njenega razmerja s hčerinskimi družbami ter finančnim poslovanjem M., itd.. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je v omejenem obsegu sodišče ugotavljalo tudi dejansko stanje, pa še to je ugotovilo zmotno. Glede primarnega tožbenega zahtevka tožnica poudarja, da rok ne teče nujno od podpisa sporazuma, ampak lahko teče tudi od dneva, ko se je tožnica seznanila s kršitvijo pravic. Tudi primarni tožbeni zahtevek po svoji naravi predstavlja zahtevek, ki je neposredna posledica dejstva, da je bila terjatev tožnice v stečajnem postopku pri toženi stranki prerekana. Tožnica z dejstvom, da ji je bila terjatev prerekana (ter s tem s kršitvijo svoje pravice) ni bila seznanjena 9. 3. 2010, ko je bil objavljen osnovni seznam preizkušenih terjatev, ampak 16. 7. 2010, ko je bil v stečajnem postopku nad toženo stranko izdan sklep o preizkusu terjatev. Osnovni seznam se lahko spremeni, saj je zoper njega mogoč ugovor, šele nato se pripravi končni seznam, ki ga v sklep o preizkusu terjatev po 69. čl. ZFPPIPP povzame sodišče. Šele na podlagi sklepa o preizkusu terjatev in končnega seznama preizkušenih terjatev je mogoče vedeti, katere terjatve so bile prijavljene, v kakšni višini in ali so bile prerekane. Da je v fazi preizkusa ključnega pomena sklep o preizkusu terjatev in končni seznam izhaja iz 300., 301., 302., in 308. čl. ZFPPIPP, ki pravne posledice za postopke, ki so že v teku pred začetkom stečajnega postopka, vežejo na objavo sklepa o preizkusu terjatev, ne pa na objavo osnovnega seznama preizkušenih terjatev. Če bi prvostopenjsko sodišče pravilno interpretiralo materialno pravo glede začetka teka roka oz. glede tega, kdaj se tožnica seznanila s kršitvijo pravic, bi ugotovilo, da je bila tožba vložena pravočasno, saj je bila vložena istega dne, ko je bil objavljen sklep o preizkusu terjatev. Glede odškodninskega pravnega temelja po določbah ZGD tožnica izpostavlja, da protipravnosti v smeri, kot jo razume prvostopenjsko sodišče, toženi stranki res ne gre očitati, dejstvo pa je, da je njena protipravnost podana zaradi številnih drugih ravnanj tožene stranke v razmerju do tožeče zlasti, da je bil institut spremembe delodajalca uporabljen na nezakonit način, ker je bil s tožnico sklenjen sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi in sklenjena nova pogodba; da je bila tožnica zavedena, da gre pri družbi M. za zdravo jedro, ki bo nadaljevalo s poslovanjem, s čimer je tožena stranka povzročila zmoto o bistvenih okoliščinah glede sklenitve sporazuma; z grožnjami, da bo tožnici, če sporazuma ne podpiše, prenehalo delovno razmerje; brez pravne podlage uporabljala minimalno premoženje hčerinskih družb kot njeno lastno in to brez nadomestila, itd.. Do vseh naštetih protipravnih ravnanj se sodišče ni opredelilo, čeprav so bistvena za uporabo določbe o spregledu pravne osebe po ZGD-1 (8. čl.). Tožena stranka je bila edini družbenik družbe M.. Tožena stranka je s premoženjem M. ravnala kot s svojim lastnim, saj je brez nadomestila uporabljala osnovna sredstva, ki so bila nabavljena iz njenih sredstev (vozila, videonadzorni sistem, nekateri specialni stroji), obenem pa je družbi M. zaračunavala najemnino in druge storitve. Preko določanja cene storitev, po kateri je družba M. opravljala delo za toženo stranko, je skrbela za zmanjševanje premoženja družbe M. v korist premoženjske sfere tožene stranke, pri čemer se je tožena stranka takrat brez dvoma zavedala, da M. ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam, ker je bila ta povsem odvisna od tožene stranke in je ustvarila praktično vse svoje prihodke preko prodaje izdelkov in storitev toženi stranki. Na ta način je družbo M. izčrpavala. Tožena stranka kot edini družbenik zato odgovarja tudi za njene dolgove. Sodišče prve stopnje se bo moralo opredeliti tudi do teh bistvenih vprašanj. Priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe tožnice in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožnice pa je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 366. čl. ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

V obravnavani zadevi tožnica s primarnim zahtevkom zahteva razveljavitev sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ugotovitev, da ji delovno razmerje pri toženi stranki dne 21. 10. 2009 ni prenehalo in ji še vedno traja ter priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 21. 10. 2009 do poziva nazaj na delo (reintegracijo in reparacijo); podredno pa zahteva ugotovitev obstoja terjatev iz naslova neizplačanega regresa za letni dopust in odpravnine zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrglo tožbo s primarnim tožbenim zahtevkom (prvenstveno zaradi zamude prekluzivnega roka za sodno varstvo), je pravilna, medtem ko je zavrženje tožbe glede podrednega tožbenega zahtevka (za ugotovitev obstoja in plačila denarnih terjatev) napačna, saj temelji na zmotni pravni presoji.

Iz obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je prišlo konec marca 2009 do prenosa podjetja tožene stranke – obrata ženskih oblačil in perila na novoustanovljeno hčerinsko družbo M. d.o.o. (v nadaljevanju M.) v smislu 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) in Direktive 2001/23/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov (v nadaljevanju: Direktiva). Okoliščine prenosa je mogoče strniti v naslednje ugotovitve: (1) da je tožena stranka (delodajalec prenosnik) ustanovila hčerinsko družbo (z minimalnim osnovnim kapitalom), (2) da je nanjo prenesla posle, (3) da ji je dala v najem prostore in opremo, (4) da je na hčerinsko družbo prešla tudi večina delavcev, ki so delali v istih prostorih in z istimi delovnimi sredstvi (prim. zadevi Allen C-234/98 in Temco C-51/00). Tožena stranka je s tožnico dne 31. 3. 2009 sklenila sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, istega dne pa je tožnica z družbo M. sklenila pogodbo o zaposlitvi z veljavnostjo od dne 1. 4. 2009. Sodno varstvo v primeru nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi je mogoče uveljavljati v prekluzivnem roku iz tretjega odstavka 204. člena ZDR, novo pogodbo o zaposlitvi pa izpodbijati pod pogoji, določenimi v 14. členu ZDR. Tožnica nove pogodbe z dne 1. 4. 2009 ne izpodbija, zaradi napak volje pa izpodbija sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ki ga je dne 31. 3. 2009 sklenila s toženo stranko.

V primeru spremembe delodajalca (prvi odstavek 73. člena ZDR) pogodba o zaposlitvi ne preneha, temveč po samem zakonu preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku na delodajalca prevzemnika (družbo M.). Sklepanje sporazuma o prenehanju delovnega razmerja z delodajalcem prenosnikom in sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi z delodajalcem prevzemnikom v ZDR v primeru prenosa po 73. čl. ZDR ni predvideno. Kljub temu pa navedeno ni izrecno prepovedano. V takšnem sporazumu se namreč delavec in delodajalec prenosnik lahko dogovorita za več pravic, kot so delavcu v primeru prenosa v razmerju do delodajalca prenosnika zagotovljene z ZDR. V kolikor bi se delodajalec prenosnik in delavec v takšnem sporazumu dogovorila za manj pravic, kot jih delavcu zagotavlja ZDR, pa bi bila takšna določba sporazuma nična in bi se zato glede uveljavljanja pravic, ki so posledice prenosa, neposredno uporabljale določbe 73. čl. ZDR.

Ker gre za prenos po 73. čl. ZDR, ima tožnica v konkretnem primeru popolnoma enake pravice, kot če sporazuma sploh ne bi sklenila, saj se pravdni stranki v sporazumu nista dogovorili niti za več niti za manj pravic, kot jih tožnici podeljuje 73. čl. ZDR. V primeru, če bi sodišče ugotovilo, da je tožnica sporazum sklenila v posledici zmote, prevare ali grožnje, to na njene pravice ne bi v ničemer vplivalo, saj je bila tožnica prenesena na podlagi pravnega posla med delodajalcem prenosnikom in delodajalcem prevzemnikom (česar tožnica ne zanika) in so njene pravice varovane na podlagi 73. čl. ZDR. Tožnica tudi, če bi predmetni sporazum uspela spraviti s sveta, ne bi imela več pravic, kot jih ima, če sporazuma ne bi sklenila. V tem pogledu torej tožnica pravzaprav niti nima koristi za izpodbijanje veljavnosti predmetnega sporazuma. Vendar pa, ker tožnici pravni interes za izpodbijanje sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi podeljuje sam zakon (204. čl. ZDR), mora sodišče navedene okoliščine spregledati in o zadevi odločati meritorno, oz. prvenstveno ugotoviti, ali tožnica sporazum izpodbija pravočasno.

Pritožnica navaja, da ni prepozna z izpodbijanjem veljavnosti sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 3. 2009. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnica s toženo stranko sklenila sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi dne 31. 3. 2009, sočasno pa tudi novo pogodbo o zaposlitvi z M., ki je pričela veljati 1. 4. 2009. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da v primeru izpodbijanja veljavnosti sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi velja specialna ureditev ZDR, ki sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi uvršča med primere oziroma načine prenehanja pogodbe o zaposlitvi, in ki v tretjem odstavku 204. člena določa, da ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (torej tudi prenehanja zaradi sporazumne razveljavitve) ali odločitve o disciplinski odgovornosti, lahko delavec zahteva le v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice.

Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da tožnica prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki ni nasprotovala, saj je podpisala sporazum. Spor je nastal zato, ker je šel nov tožničin delodajalec (družba M.) dne 2. 10. 2009 v stečaj, tožnici pa je v posledici stečaja dne 21. 10. 2009 pri družbi M. prenehalo delovno razmerje. To pomeni, da je tožnica šele po podpisu sporazuma s toženo stranko in pogodbi o zaposlitvi z družbo M. ugotovila, da novi tožničin delodajalec (družba M.), v nasprotju z zagotovili, ki naj bi jih dala tožena stranka, dejansko nima zdravega jedra, in da delavcem ni sposoben poravnati obveznosti iz delovnega razmerja. Tako je tožnica za zatrjevano prevaro v zvezi s sklepanjem sporazuma, to je za kršitev pravic v zvezi s sporazumom o prenehanju delovnega razmerja, izvedela najkasneje v trenutku ko ji je prenehala pogodba o zaposlitvi v M. zaradi stečaja. Zato zahteva, da te obveznosti poravna prejšnji delodajalec (tožena stranka), ker jo je ob podpisu sporazuma zavajal o plačilni in finančni sposobnosti družbe M.. Glede na dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, je očitno, da je tožnica za razlog izpodbojnosti izvedela najkasneje dne 21. 10. 2009, torej na dan, ko ji je pri družbi M. prenehalo delovno razmerje, zato je tožba, vložena dne 16. 7. 2010 prepozna, saj jo je tožnica vložila po poteku 30 - dnevnega roka iz 204. čl. ZDR. Ker je tožnica tožbo v zvezi z razveljavitvijo sporazuma vložila prepozno, tudi ni podlage za odločanje o reintegracijskem in reparacijskem zahtevku po vsebini, saj sta ta dva zahtevka neposredno vezana na odločitev o razveljavitvi sporazuma. Odločitev sodišča prve stopnje v I. tč. sklepa je zato pravilna, vendar delno iz drugih razlogov. Pritožbeno sodišče jo je zato v tem tem delu potrdilo (353. čl. ZPP v zvezi z 365. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v kolikor štejemo, da subjektivni 30 - dnevni rok iz 3. odst. 204. čl. ZDR teče od dneva, ko je tožnica izvedela za razlog izpodbojnosti, za izpodbijanje sporazuma ni pomembno, kdaj je tožnica izvedela za to, da tožena stranka ne bo solidarno jamčevala za terjatve družbe M., temveč dejstvo, kdaj je tožnica izvedela, da je bila s strani tožene stranke zavedena o plačilni sposobnosti družbe M., in da zaposlitev ni taka, kot je delavka pričakovala. To se je po oceni pritožbenega sodišča zgodilo najkasneje dne 21. 10. 2009, ko je tožnici pri družbi M. prenehalo delovno razmerje. Zato tudi ni odločilen datum, od katerega bi sodišče moralo šteti rok za izpodbijanje sporazuma, datum, ko je bil v zvezi s toženo stranko objavljen sklep o preizkusu terjatev in končni seznam preizkušenih terjatev (to je 16. 7. 2010), niti datum, ki ga je sodišče prve stopnje štelo za odločilnega (9. 3. 2010- ko je bila terjatev po stečajnem upravitelju tožene stranke prerekana).

Izpostaviti je tudi, da iz sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, da bo tožena stranka tožnici solidarno odgovorna tudi za obveznosti, nastale po dnevu, ko se je tožnica zaposlila pri družbi M.. Skrbnost, ki se zahteva v obligacijskih razmerjih na podlagi 6. čl. OZ, velja tudi za tožnico. Tožnica je vedela, da takšne določbe v sporazumu ni (v zvezi s tem tudi ni zatrjevala kakšne sočasno sklenjene ustne pogodbe oz. sklenitve ustnega sporazuma o razširitvi odgovornosti na toženo stranko za terjatve delavcev), zato ne more biti uspešna s trditvami, da je odločilen datum, od katerega bi sodišče moralo šteti rok, datum, ko je bil objavljen sklep o preizkusu terjatev in končni seznam preizkušenih terjatev (to je 16. 7. 2010), iz katerega je bilo razvidno, da tožena stranka odklanja jamčevanje za obveznosti družbe M.. Tožnica je vedela, da iz sporazuma takšno jamčevanje ne izhaja, pa je sporazum kljub temu podpisala. Glede navedenega torej ni moč govoriti o opravičljivi zmoti. Tožnici sporazuma ne bi bilo potrebno podpisati, saj jo k temu ni nihče silil, niti sporazum ni bil potreben zato, da se izvede prenos po 73. čl. ZDR. Tožnica je sporazum prostovoljno podpisala. Zatrjevane grožnje o tem, da bo tožnici prenehalo delovno razmerje, če sporazuma ne bo podpisala, pa niso pravnorelevantne (VS RS opr. št. VIII Ips 411/2007).

Tožnica podredno zahteva ugotovitev obstoja terjatev iz naslova neizplačanega regresa za letni dopust in odpravnine zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v višini 7.881,67 EUR. Tožbo s podrednim zahtevkom je sodišče prve stopnje nepravilno zavrglo z utemeljitvijo, da je bila terjatev tožnici priznana že v stečajnem postopku M., torej delodajalca prevzemnika, ob tem pa štelo, da za solidarno odgovornost tožene stranke tudi sicer ni pravne podlage.

Solidarna odgovornost delodajalca prenosnika za terjatve delavca do delodajalca prevzemnika je določena v četrtem odstavku 73. člena ZDR. Delodajalec prenosnik je skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa, ter za terjatve, nastale zaradi odpovedi delavca, če so se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov poslabšale pravice iz pogodbe. Ob pravilnem zaključku sodišča prve stopnje, da tožnica ne zatrjuje dejstev, ki bi pomenila objektivno poslabšanje pravic iz pogodbe o zaposlitvi (med objektivno poslabšanje delovnih pogojev spada npr. druga lokacija prevzemnika, drugačni pogoji iz kolektivne pogodbe in podobno), in da ni bila tožnica tista, ki je odpovedala pogodbo o zaposlitvi, v danem primeru niso podani pogoji iz navedene določbe za solidarno odgovornost tožene stranke. Iz podatkov v spisu ne izhaja niti dejstvo, da bi prišlo do sklenitve ustnega sporazuma o razširitvi odgovornosti na toženo stranko za terjatve delavcev, ki so nastale pri družbi M.. Tožnica ne zatrjuje, da bi bil sklenjen izrecen, pravno zavezujoč sporazum med toženo stranko (delodajalcem prenosnikom) in družbo M. (delodajalcem prevzemnikom), na katerem bi temeljila solidarna odgovornost tožene stranke za terjatve, nastale po datumu prenosa, niti kaj takega ne izhaja iz sporazuma o prenehanju delovnega razmerja med pravdnima strankama.

Direktiva Sveta 2001/23/ES določa možnost, da države članice za čas po prenosu določijo solidarno odgovornost delodajalca prenosnika in delodajalca prevzemnika za obveznosti, ki so nastale pred dnevom prenosa podjetja. Tako ZDR v 4. odst. 73. člena določa solidarno odgovornost delodajalca prenosnika, ki pa se ne nanaša le na terjatve, ki so nastale pred datumom prenosa podjetja (in so zapadle po njem), ampak tudi na terjatve delavca v zvezi s pravicami, ki mu pripadajo, ker je zaradi poslabšanja pravic odpovedal pogodbo o zaposlitvi (v skladu s 3. odst. 73. čl. ZDR). Solidarna odgovornost delodajalca prenosnika časovno ni omejena. Slovenska ureditev solidarne odgovornosti delodajalca prenosnika v delu, kjer se ta nanaša na terjatve delavca, nastale zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi poslabšanja delovnih pogojev torej presega možnosti, ki jih ponuja direktiva. V obravnavani zadevi ne gre za primer, ki ga ureja 3. odst. 73. čl. ZDR, saj je tožnici delovno razmerje prenehalo zaradi uvedbe stečajnega postopka.

Drugi odstavek 4. člena Direktive Sveta 2001/23/ES določa, da se šteje, da je delodajalec odgovoren za prenehanje pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja, če pogodba o zaposlitvi ali delovno razmerje preneha, ker se delovni pogoji zaradi prenosa bistveno spremenijo v škodo delavca. Iz Direktive ne izhaja, da bi se termin „delodajalec“ nanašal na delodajalca prenosnika, zato ureditev v Direktivi ne daje podlage za odločitev, da bi bil delodajalec prenosnik solidarno zavezan za vse terjatve delavca, ki nastanejo zaradi poslabšanja delovnih pogojev delavca zaradi prenosa. Na podlagi določb Direktive in 73. čl. ZDR torej ni podlage, za odločitev o odgovornosti tožene stranke za terjatev, kot jo uveljavlja tožnica.

Pritožba tožnice pa pravilno izpostavlja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tožnici terjatve ni mogoče priznati iz razloga, ker je terjatev v istem znesku prijavila tudi v stečajnem postopku nad družbo M., kjer ji je bila tudi v celoti priznana. Ker je tožnica svojo terjatev uveljavljala v dveh različnih stečajnih postopkih in zoper dva različna stečajna dolžnika (dve različni pravni osebi), se subjektivne meje pravnomočnosti iz sklepa o preizkusu terjatev v stečajnem postopku nad družbo M. ne raztezajo tudi na stečajni postopek nad toženo stranko. V obravnavani zadevi torej ne gre za vnovično odločanje o istem zahtevku med istima strankama.

Pritožba tožnice nadalje pravilno izpostavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo in tudi ni izvajalo dokaznega postopka v zvezi s trditvijo, da tožena stranka za navedeno terjatev solidarno odgovarja tudi na podlagi 8. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 in nadaljnji). Tožnica je že v tožbi navajala, da naj bi tožena stranka družbo M. ustanovila in prenesla nanjo delavce, ne da bi hkrati tem hčerinskim družbam zagotovila ustrezno premoženje, delovna sredstva in organizacijsko strukturo. S tem naj bi poslovodstvo tožene stranke hčerinske družbe prisililo v zanje škodljive pravne posle. Tožena stranka naj bi bila v celoti obvladujoča družba družbe M., hčerinske družbe naj ne bi imele potrebnih organov za opravljanje pretežnega dela poslovodnih funkcij in naj bi bile pri sprejemanju poslovnih odločitev ter vodenju poslovnih procesov dejansko v celoti odvisne od tožene stranke (ekonomski in poslovno). Solidarno odgovornost tožene stranke za vtoževane terjatve je tožnica torej utemeljevala s tem, da sredstva družbe M. ne zadoščajo za poplačilo terjatev, za kar je odgovorna tožena stranka, saj je družbo M. izčrpavala (v svojo korist zmanjševala njeno premoženje), pa tudi sicer je ravnala s premoženjem družbe M. (kot pravne osebe) kot s svojim lastnim premoženjem. Tožnica je tako zatrjevala, da je solidarna odgovornost tožene stranke kot lastnice in edinega družbenika družbe M. podana na podlagi določb 8. čl. ZGD-1, ki opredeljuje spregled pravne osebnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženi stranki ni mogoče očitati zlorabe zakona zgolj zaradi ustanovitve hčerinskih družb in prenosom delavcev v novoustanovljene družbe, ki so bile ustanovljene z zakonsko določenim minimalnim kapitalom. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da razen splošnih trditev, da so izpolnjeni pogoji iz 8. člena ZGD-1, tožnica ni vsebinsko opredelila okoliščin, ki bi kazale na to, da so izpolnjeni pogoji za spregled pravne osebnosti. Manjkajoče trditvene podlage pa ni mogoče dopolniti z vpogledom v obsežno listinsko dokumentacijo, prav tako pa tudi ne z izvajanjem dokazov s postavitvijo izvedencev, ko to predlaga tožeča stranka.

Glede na navedeno, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v II. tč. izreka razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (354. čl. ZPP v zvezi z 365. čl. ZPP). Navedeno velja tudi za stroške postopka, saj je pritožba tožene stranke, ki se nanaša na stroške postopka utemeljena. S podrednim zahtevkom tožnica namreč uveljavlja denarno terjatev, zato se stroške odmeri le v skladu z 154. čl. ZPP. Ker v tem delu zahtevka ne gre za spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, ni podlage za odločitev po 41. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004).

V ponovljenem postopku bo tako moralo sodišče prve stopnje v zvezi z zatrjevano odgovornostjo tožene stranke za vtoževane terjatve na podlagi 8. čl. ZGD-1 odločiti o utemeljenosti ali neutemeljenosti podrednega tožbenega zahtevka v okviru trditev, ki jih je tožeča stranka podala v tožbi. Glede zahtevka iz naslova regresa v višini 486,81 EUR pa bo sodišče razčistilo, ali je ta znesek celoten znesek regresa, ki je tožnici pripadel v letu 2009 (le-ta mora biti sicer izplačan najmanj v višini minimalne plače) ali pa le del regresa. Razčistilo bo tudi, ali je tožena stranka morda sorazmerni del regresa za leto 2009 tožnici že izplačala, saj ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 31. 3. 2009. Če regresa od tožene stranke ni prejela, ji ga je po določilih ZDR (131. členom v zvezi s 162. in 4. odstavkom 73. člena) tožena stranka dolžna izplačati v sorazmernem delu.

V zvezi s I. tč. izreka sklepa se pritožbeno sodišče do drugih obširnih pritožbenih navedb (predvsem tistih, ki se nanašajo na reparacijo in reintegracijo) ne opredeljuje, saj za odločitev niso odločilnega pomena (360. čl. ZPP).

V skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče pridržalo odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.