Jedro

Z adaptacijo se praviloma res pridobi obligacijskopravni zahtevek, vendar pa je potrebno vlaganja oceniti, saj je glede na njihovo vrednost, prav mogoče, da gre tožnikoma stvarnopravni zahtevek, ki pa je dejansko odvisen od obsega vlaganj in ne le zgolj od vprašanja ali gre za adaptacijo ali novogradnjo. Ker gre med pravdnimi strankami za dogovor o skupni gradnji na zemljišču, ki je last tožnice, pa je potrebno to razmerje presojati tudi v smislu morebitne originalne pridobitve lastninske pravice tožencev na teh nepremičninah skladno z določbami ZTLR, ki obravnavajo gradnjo na tujem zemljišču.

Izrek

Pritožbi tožencev oz. tožnikov po nasprotni tožbi se u g o d i in se izpodbijana d e l n a sodba r a z v e l j a v i ter zadeva v r n e sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijano delno sodbo je prvostopno sodišče odločilo o delu zahtevkov tožnice in tožencev in sicer, da morata toženca izročiti tožnici v posest njene nepremičnine, vpisane v zemljiški knjigi pri vl. št. ..., ..., ... in ... k.o. Š. ter se izseliti iz stanovanjske hiše G. ..., hkrati pa je tudi zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnikov po nasprotni tožbi, s katerim sta zahtevala ugotovitev, da sta prvatožnica po nasprotni tožbi in drugi tožnik po nasprotni tožbi vsak do 1/4 solastnika nepremičnin vl. št. ..., ..., ..., ... in ... k.o. Š., vl. št. ... k.o. ter vl. št. ... k.o. P. in pa vl. št. ... k.o. S. R. in da je toženka po nasprotni tožbi dolžna izstaviti zemljiškoknjižno listino na podlagi katere bo možna vknjižba lastninske pravice na oba tožnika po nasprotni tožbi.Ker je sodišče štelo, da med strankami ni spora o tem, da je tožnica dejanska lastnica nepremičnin in ker to dejstvo izhaja iz zemljiškoknjižnih izpiskov je zahtevku tožnice za izročitev spornih nepremičnin oz. posestva v posest in za izselitev tožencev iz njene stanovanjske hiše ugodilo. Zahtevek tožnikov po nasprotni tožbi kot primarni pa je kot neutemeljen zavrnilo, glede na to, da sta tožnika uveljavljala stvarnopravni zahtevek na toženkinem premoženju iz naslova vloženega dela in investicij, za del nepremičnin pa zato, ker nista dokazala, da je toženka dejanska lastnica le-teh. Po prepričanju sodišča sta upravičena zahtevati le izplačilo vrednosti investicij in dela v denarju, torej da imata obligacijskopravni ne pa stvarnopravni zahtevek. Zoper takšno odločitev sta se pritožila toženca oziroma tožnika po nasprotni tožbi in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po I. odst. 353. člena ZPP/77, to je iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Zaključki sodišča v izpodbijani delni sodbi so protispisni. Res iz zemljiškoknjižnih izpiskov izhaja, da je zemljiškoknjižna lastnica nepremičnin tožnica, vendar pa toženca v tej pravdi zatrjujeta, da sta v kmečko posestvo ogromno prispevala in da sta vrednost tega kmečkega posestva bistveno povečala. Na domačem posestvu je ostala le prvotoženka, medtem ko sta se obe toženkini sestri odselili in nista imeli interesa za prevzem kmetije. Del kmetije predstavlja tudi nova stanovanjska hiša. Tožnica in oba toženca so se dogovorili, da bodo zgradili novo stanovanjsko hišo na mestu, kjer je stala stara hiša. Izpodbijana sodba pravi, da je šlo le za adaptacijo v resnici pa je ta adaptacija tako obsežna, da predstavlja dejansko novo gradnjo. Številne priče so namreč izpovedale, da so staro hišo podrli in da je od stare hiše ostala le prednja stena - nova hiša je dobila nov tloris, bila je povišana. Tudi sama tožnica je izpovedala, da so staro hišo skoraj podrli in da je ostala le prednja stena. Zato je razumeti nesporno ugotovitev o adaptacijo tako, da gre dejansko za sporazumno dogovorjeno novogradnjo na zemljišču, ki je bilo last tožnice. Kmetija je bila proglašena za zaščiteno kmetijo v celoti in je ni mogoče deliti, obravnavati jo je potrebno enotno. Nedvomno gre v primeru tožencev za originarno pridobitev lastninske pravice in sicer predvsem pri stanovanjski hiši, ki je del zaščitene kmetije, zaradi tega sta tudi postavila tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta vsak do ene nerazdelne tretjine solastnika stanovanjske hiše. Izročitveni zahtevek je odvisen od lastninske pravice na novi hiši in se ne more obravnavati ločeno od zahtevka tožencev, tj. tožnikov ponasprotni tožbi na podlagi katerega zahtevata solastnino na tej hiši. Brez dvoma sta bila poštena graditelja, tožnica je vedela za gradnjo, zato sta pridobila lastninsko pravico vsak do najmanj ene nerazdelne tretjine. Pravdni stranki sta skupno uporabljali novo stanovanjsko hišo. Pritožbeno še poudarja, da je bila izpodbijana delna sodba izdana 8. 3. 1999, medtem ko je pooblaščenka tožencev le-to prejela 24. 5. 1999 - in od tega dne je imela učinke nasproti strankam. Tožnica je umrla dne 26. 4. 1999. Že 24. 3. 1999 pa je pooblaščenka tožencev ustno obvestila sodnico, da je tožnico zadela kap in jo prosila, da počaka z nadaljevanjem postopka. 6. 5. 1999 je nato pooblaščenec tožnice ustno obvestil razpravljajočo sodnico o smrti tožnice in nato tudi pismeno. Sodnica je izdala odredbo o odpravi sodbe 15. 4. 1999, sodba pa je bila odpravljena mnogo kasneje, saj sta jo pravdni stranki prejeli šele 24. 5. 1999. Zakonite dedinje po pok. tožnici so sestre J. B., A. B. in pa prvotoženka S. F. in v trenutku smrti se uvede dedovanje - dediče se pokliče k dedovanju in začasno pridobijo zapuščino. Namesto umrle stranke tako v pravdo vstopijo v trenutku smrti njeni dediči. Zmoten pa je tudi zaključek sodišča, da je primarni zahtevek tožnikov po nasprotni tožbi neutemeljen, ker da nista nista predložila listinskega dokaza o lastništvu, to je izpiska iz zemljiške knjige. V kolikor kakšen izpisek manjka, bi moralo sodišče toženca pozvati k predložitvi, sicer pa iz predložene odločbe jasno izhaja, da je pri vseh nepremičninah, ki so omenjene v tej odločbi, vknjižena v zemljiški knjigi lastninska pravica na tožnico. Pritožbeno še opozarja, da je sodišče predlog pravdnih strank za taksno oprostitev zavrnilo in izdalo odredbo, da bo sklep izšel pisno, vendar pa sklep še ni izšel in se toženca zoper to odločitev sodišča nista mogla pritožiti. Odgovor na pritožbo ni bil podan. Pritožba tožencev oziroma tožnikov po nasprotni tožbi je utemeljena. Upoštevaje določbo I. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99, Ur. list RS, št. 26/99) je pritožbeno sodišče pritožbo zoper izpodbijano delno sodbo obravnavalo ob uporabi določb Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP/77). Po oceni pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče preuranjeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice, po izročitvi v posest njene nepremičnine in izselitvi tožencev iz stanovanjske hiše in ob tem tudi preuranjeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov po nasprotni tožbi kot stvarnopravni zahtevek. V sodni praksi se je dejansko uveljavilo stališče, da vlaganja v nepremičnino v majhni vrednosti (glede na celoto) nimajo stvarnopravnih učinkov, pač pa le obligacijske, vendar pa je stvar presoje v vsakem primeru posebej ali je delež vlaganj tolikšen, da predstavlja podlago za stvarnopravni zahtevek ali ne. Očitno je, da sta v našem primeru toženca mnenja, da njuni vložki v predmetno nepremičnino vendarle vrednostno predstavljajo toliko, da sta upravičena do stvarnopravnega in ne le do obligacijskega zahtevka, čeprav sta le tega, kot podrednega, tudi postavila. Solastništvo v deležu 2/4 nepremičnin, kot to zahtevata toženca, pa je, po oceni pritožbenega sodišča, vendarle delež, ki utegne dejansko opravičiti njun stvarnopravni zahtevek. Glede na zatrjevanja strank gre namreč za nepremičnino, ketere vrednost se je znatno povečala in tudi sicer je zahtevani delež, da bi, če se dejansko ugotovi, moral zadostovati za utemeljenost morebitnega solastninskega - to je stvarnopravnega zahtevka. Iz spisovnega gradiva izhaja, da je prvostopno sodišče na zadnji glavni obravnavi odločilo, da bo postavilo izvedenca kmetijske stroke z nalogo ugotoviti vrednost nepremičnin, na katerih tožnika po nasprotni tožbi zahtevata ugotovitev solastninskega deleža. Ob tem je tako ugotoviti, da sodišče podatkov o tem, kakšna je dejanska vrednost nepremičnin sedaj, kakšna je bila pred samim vlaganjem in kolikšna so dejansko bila vlaganja tožencev, še nima in zato tudi, po oceni pritožbenega sodišča, še ni mogoče utemeljeno zaključiti, da je stvarnopravni zahtevek tožnikov po nasprotni tožbi neutemeljen, saj na podlagi dosedanjih ugotovitev ni mogoče zaključiti, da gre za primer, ko bi vlaganja predstavjala neznaten delež vrednosti nepremičnine, kar bi bilo podlaga le za denarni povračilni zahtevek. Prvostopno sodišče je v postopku zaslišalo številne priče, ki so potrjevale predvsem izpoved tožencev o njunih vlaganjih in pa o sposobnosti njunih vlaganj. Ne glede na navedeno pa bo vendarle potrebno primarno ugotoviti obseg njunih vlaganj in nato ali je le-ta zadosten za priznanje solastninskega deleža (I. odst. 15. čl. Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij (ZTLR)) ali pa, kot je to v izpodbijani delni sodbi ugotovilo prvostopno sodišče, bodo ta le podlaga za priznanje njunega obligacijskopravnega zahtevka. V izpodbijani sodbi prvostopnos sodišče zaključuje, da gradnja hiše na način, kot je bila zgrajena, predstavlja zgolj in samo adaptacijo, iz česar je tudi zaključilo, da imata toženca le obligacijskopravni zahtevek. Glede na skladne izpovedi prič zaslišanih v postopku, pa je takšen zaključe sodišča vendarle preuranjen in bo zato nedvomno potrebno da se o tem izjasni tudi izvedenec, ki bo ocenil ali gre za znatnejša dela v posledici katerih je prvotni objekt prenehal ali skoraj prenehal obstajati in šele nato bo mogoče utemeljeno izključiti spremembo stvarnopravih razmerij med pravdnimi strankami. Toženca namreč ves čas postopka zatrjujeta, da sta vrednost celotne nepremičnine, ki je sicer zemljiškoknjižna last tožnice, ne le povečala, ampak celo bistveno povečala. Utemeljeno pritožbeno toženca izpostavljata, da sodišče dejanskega stanja, potrebnega za razsojo v predmetni zadevi, ni popolno ugotovilo in zato preuranjeno zaključilo, da se posestvo ni razvijalo, zaradi česar trditev tožencev, da sta v posestvo ogromno prispevala in vrednost le-tega bistveno povečala, zaradi česar, jima po njuni oceni gre stvarnopravni zahtevek kot primarni, še ni mogoče kot neutemeljenih zavrniti. Posebej izpostavljata, da ne gre pri gradnji hiše le za njeno adaptacijo, saj je od stare hiše ostala le ena stana, ampak da gre za novogradnjo. V kolikor je temu dejansko tako in kot so to izpovedale tudi zaslišane priče, bo nujno počakati na mnenje izvedenca, ki bo ugotovil, ali gre za adaptacijo ali za novogradnjo oziroma ali vlaganja v to nepremičnino vendarle predstavljajo takšen delež, da je njun stvarnopravni zahtevek šteti za utemeljen. Prav tako pa, po oceni pritožbenega sodišča, toženca oziroma tožnika po nasprotni tožbi utemeljeno izpostavljata dejstvo, da gre v obravnavanem primeru morebiti celo za originarno pridobitev lastninske pravice prav pri stanovanjski hiši, ki je del zaščitene kmetije. ZTLR postavlja določena pravila za pridobitev lastninske pravice tudi v primerih, ko gre za gradnjo na tujem zemljišču (24.-26. člen ZTLR). Tako je cit. zakon v 21. členu določil, da se z graditvijo na tujem zemljišču pridobi lastninska pravica na originaren način - "po samem zakonu", določbe 24.-26. člena, s katerimi se razrešujejo nasprotni interesi graditelja in lastnika zemljišča,pa uvrstil v okvir poglavja o pridobitvi oziroma o načinih pridobitve lastninske pravice - 20. člen in naslednji. V določbah 24.-26. člena je torej postavljen poseben stvarnopravni način urejanja (izravnave) medsebojnih lastninskih in premoženjskih razmerij na podlagi prispevkov lastnika zemljišča in graditelja. Določbe ZTLR - o gradnji na tujem zemljišču so tako posebnost premoženjskih premikov na temelju posega v tuje premoženje, katerega posledica je sprememba pripadnosti in s tem tudi pravice. Zemljišče, na katerem nekdo gradi, v našem primeru torej toženca oziroma tožniak po nasprotni tožbi, pravno pripade drugemu - tožnici. Gre torej za ravnanje na račun drugega (imetnika pravice). S takim ravnanjem je imetniku pravice - tožnici sicer odvzeta pravica, ravnalec (graditelj) - toženca pa sta na stvareh obogatena za vrednost substance. Tako bo obravnavani primer potrebno presoditi tudi ob upoštevanju navedenega materialnopravnega izhodišča in torej oceniti ali gre v obravnavanem primeru zgolj in samo za obligacijski oziroma ali vendarle za stvarnopravni zahtevek na način, kot sta ga postavila toženca ali pa je vendarle potrebno tožencema priznati celo originaren način pridobitve lastninske pravice v zvezi z gradnjo na tujem oziroma postavitvijo hiše. Upoštevaje navedeno je bilo, po oceni pritožbenega sodišča, zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja izpodbijano delno sodbo potrebno razveljaviti (370. člen ZPP/77) in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v dopolnitev postopka in novo odločanje. Za pravilno uporabo zgoraj navedenih materialnopravnih izhodišč namreč dejansko stanje ni bilo dovolj popolno ugotovljeno. Pritožbeno toženca še opozarjata, da prvostopno sodišče še ni izdalo sklepa o oprostitvi plačila sodnih taks. Izdaja tega sklepa je, upoštevaje določbe 173. člena ZPP/77, v pristojnosti prvostopnega sodišča. In šele ponjegovi izdaji bo lahko pritožbeno sodišče o njuni morebitni pritožbi zoper odločitev prvostopnega sodišča o oprostitvi plačila taks odločalo.