Jedro

Nesporno je, da se je na tožnika pri igranju nogometa prevrnil rokometni gol, izdelan iz konstrukcijskega jekla, širok tri metre in visok dva metra ter težak 83,27 kg, ki ni bil pritrjen in je bil zaradi tega do te mere nestabilen, da ga je lahko prevrnil že otrok takratne tožnikove starosti. Nepritrjen gol opisanih fizikalnih značilnosti je nevarna stvar, zaradi česar je tožena stranka za tožnikovo škodo objektivno odgovorna, to, da je bil gol nepritrjen zaradi opustitve (premajhne skrbnosti) tožene stranke, pa je podlaga za njeno krivdno odgovornost. Trditve tožene stranke, da se za rokometne gole ne zahteva, da bi morali biti pritrjeni, so v nasprotju z rokometnimi pravili.

Izrek

I. Reviziji tožeče stranke se delno ugodi tako, da se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni tako, da se glasi: „Tožnikovi pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da mora tožena stranka poleg že dosojene odškodnine tožniku v 15 dneh plačati še 8.345,85 EUR (2,000.000 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestni po obrestni meri, določeni z Zakonom o predpisani obrestmi meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero za čas od 1.1.2002 do 27.6.2003 ter z Zakonom o predpisani obrestni meri zamudnih obresti za čas od 23.9.2003 dalje ter mu povrniti 8.390,90 EUR (2,010.802,40 SIT) pravnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dneva po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

V preostalem se pritožba tožnika ter v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka mora v 15 dneh tožniku povrniti 344,25 EUR (82.496,05 SIT) stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 27.9.2005 dalje.“

II. V preostalem se revizija tožeče stranke ter revizija tožene stranke v celoti zavrneta.

III. Tožena stranka mora tožniku v 15 dneh povrniti 420 EUR (100.648,80 SIT) stroškov revizijskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 9.5.2008 dalje.

Obrazložitev

Tožnik je, ko je bil star 12 let, utrpel zelo hudo telesno poškodbo, ko se je nanj prevrnil rokometni gol, nameščen na nogometno igrišče, ki ga je zgradila in z njim upravljala tožena osnovna šola ter ga, ko se je od njega oddaljeval, s hrbtne strani močno udaril v glavo. Za nepremoženjsko škodo je prvostopenjsko sodišče tožniku prisodilo 13,500.000 SIT odškodnine, drugostopenjsko pa je takšno sodbo potrdilo.

Sodbo pritožbenega sodišča z revizijo izpodbijata obe pravdni stranki: tožnik v delu, s katerim je bila potrjena zavrnilna sodba prvostopenjskega sodišča, tožena stranka pa v delu, s katerim je pritožbeno sodišče potrdilo obsodilni del sodbe prvostopenjskega. Tožnik uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odmero odškodnine; vztraja, da je upravičen do za 2,500.000 SIT višje odškodnine od tiste, ki mu je bila prisojena pred nižjima sodiščema.

Tožena stranka uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava. Najprej graja odločitev o temelju svoje odškodninske odgovornosti. Meni, da sta nižji sodišči napačno šteli, da je ugovor pasivne legitimacije podala prepozno; trdi, da je bilo napačno povzeto mnenje izvedenca, s čemer je bila zagrešena bistvena kršitev procesnih pravil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP) in da do nesreče sploh ni moglo priti na tak način, kot je bilo ugotovljeno v postopku pred nižjima sodiščema. Graja tudi presojo, da je gol nevarna stvar ter poudarja, da tudi njene krivde ni, ker za rokometne gole ni treba, da bi bili pritrjeni v tla. Končno pa je tudi odškodnina previsoka.

Revizija vsake od pravdnih strank je bila vročena nasprotni stranki, ki odgovorov nista vložili, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (373. člen ZPP).

Revizija tožeče stranke je utemeljena, revizija tožene stranke pa neutemeljena.

O temelju (k reviziji tožene stranke): Presoja, da je tožena stranka odgovorna za tožnikovo škodo, je materialnopravno pravilna. Nesporno je, da se je na tožnika pri igranju nogometa prevrnil rokometni gol, izdelan iz konstrukcijskega jekla, širok tri metre in visok dva metra ter težak 83,27 kg, ki ni bil pritrjen in je bil zaradi tega do te mere nestabilen, da ga je lahko prevrnil že otrok takratne tožnikove starosti. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je nepritrjen gol zgoraj opisanih fizikalnih značilnosti nevarna stvar, zaradi česar je tožena stranka za tožnikovo škodo objektivno odgovorna, poleg tega pa je ugotovilo, da je bil gol nepritrjen zaradi opustitve (premajhne skrbnosti) tožene stranke, kar je podlaga za krivdno odgovornost slednje. Drugostopenjsko sodišče je tako presojo sprejelo kot pravilno.

Revizijske trditve tožene stranke, da se za rokometne gole ne zahteva, da bi morali biti pritrjeni, so v nasprotju z rokometnimi pravili; da je tožena stranka za ta pravila morala vedeti, pa izhaja iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je šola gole dolga leta pritrjevala in da jo je Zavod za šolstvo na to opozoril že v letih 1971 oziroma 1972. Zato neutemeljeno uveljavlja, da njena krivda ni podana: tožniku za njegovo škodo odgovarja tudi za primer presoje, da gol v konkretnem primeru ni predstavljal nevarne stvari. In ker je nedvomno podana njena krivdna odgovornost, se revizijskemu sodišču ni bilo treba spuščati v pravilnost presoje nižjih sodišč o objektivni odgovornosti.

Povsem nekonkretizirane trditve, da do nesreče ni moglo priti tako, kot je bilo ugotovljeno, očitno pomenijo grajo dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki jih je drugostopenjsko sprejelo kot pravilne; zaradi izrecne prepovedi vložitve revizije zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP) ta graja ni dovoljena.

Tožena stranka je šele potem, ko je bilo opravljenih že šest narokov za glavno obravnavo po uveljavitvi prekluzije iz 286. člena ZPP zatrdila, da ni odgovorna, ker igrišče, na katerem je bil nameščen gol, ni njena last. Nižji sodišči sta šteli, da je ugovor pasivne legitimacije podala prepozno, kar v reviziji uveljavlja kot procesno kršitev. Ta pa ni podana. Že zato ne, ker dejstvo, kdo je lastnik igrišča, za odločitev namreč sploh ni bilo relevantno: presoja o odgovornosti tožene stranke temelji na ugotovitvi, da je do nesreče prišlo zato, ker je bila tožena stranka tista, ki je gol (napačno) postavila in ne zaradi morebitnih lastnosti igrišča (ki nesporno ni njena last).

O višini odškodnine (k revizijama tožeče in tožene stranke): Tožnik je utrpel obsežne poškodbe glave: zlom čelnice, zlom etmuidalne kosti, zlom nadočesnega loka levo, zlom stene leve zgornje čeljustnične votline, zlom lobanjskega dna, krvavitev v čeljustno in etmuidalno obnosno votlino, zrak med možganskimi vijugami, podkožno krvavitev v levem čelnem predelu in v sfenoidni jami ter zlom leve očnice, pretres in obtolčenino možganov z motnjo zavesti, ohromitev mišic, ki jih oživčuje desni obrazni živec, ohromitev očesne mišice levo, izgubo sluha desno in diabetes insipidus po poškodbi možganskega podveska. Nekaj dni po poškodbi je bil v komi, nato je zdržema 30 dni trpel hude telesne bolečine, nato dva meseca stalne srednje hude bolečine, predvsem v obliki glavobolov, zatem šest mesecev lažje bolečine, pretežno kot občasne glavobole, hospitaliziran je bil šest tednov, od tega deset dni na oddelku za intenzivno nego, kjer ga je spremljal občutek bližnje smrti, ki se mu je vtisnil v podzavest, opravil je številne preiskave in preglede, od katerih so bili nekateri neugodni in boleči, opravil je številna RTG snemanja, užival je protibolečinska sredstva, posebno neugodnost med zdravljenjem je predstavljala izjemna žeja (ki je bila posledica prizadetosti centra za uravnavanje vodnega ravnovesja), zaradi katere je popil tudi nad osem litrov tekočine dnevno, kar je imelo za posledico dodatno neugodnost v obliki zelo pogostega uriniranja; telesne bolečine in nevšečnosti bo trpel tudi v bodoče, saj bo imel vse življenje občasne glavobole, ki jih izzovejo predvsem vremenske spremembe, psihični napori, zadrževanje na soncu in podobno ter bo moral večkrat tedensko jemati protibolečinska sredstva, celo življenje pa bo moral vsak dan jemati antidiuretični hormon. Ima kronično motnjo uravnavanja vodnega ravnovesja, kar ga ovira pri težkih fizičnih delih, bivanju v tropskih razmerah in podobno (njegov nevrohipofizni sistem se namreč ne prilagaja spremenjenim potrebam organizma), na desno uho je popolnoma gluh in zaradi tega oviran v komunikaciji, druženju, orientaciji v prostoru in ne more voziti avta, zaradi posledic zlomov kosti glave je spremenil običajne vzorce vedenja, izražanja čustev, potreb in nagibov, trpi psihoorganske motnje; je razburljiv, impulziven, težje obvladuje čustva, se slabo prilagaja na strese in življenjske obremenitve, nima zaupanja vase; vse opisano ima za posledico tudi tožnikovo težjo zaposljivost. Upoštevaje vse zgoraj povzete dejanske ugotovitve sta tožniku nižji sodišči prisodili 4,500.000 SIT (od zahtevanih 5,000.000 SIT) odškodnine za že pretrpljene in bodoče telesne bolečine in za nevšečnosti med zdravljenjem, 1,000.0000 SIT (vse, kar je zahteval) za strah in 8,000.000 SIT (od zahtevanih 10,000.000 SIT) odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti.

Pravno podlago za odločitev o višini odškodnine za tožnikove telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti predstavljajo določbe 200. člena v času nastanka škode veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78, v nadaljevanju ZOR), ki ga je treba v tem primeru uporabiti skladno z določbo 1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ). Na zahtevo oškodovanca pa sodišče prisodi odškodnino tudi za bodočo nepremoženjsko škodo, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti, in sicer na podlagi določbe 203. člena ZOR.

V prvem odstavku 200. člena ZOR je določeno, da prisodi sodišče za pretrpljene telesne bolečine in za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravično denarno odškodnino neodvisno od povračila gmotne škode, pa tudi če gmotne škode ni. S tem je uzakonjeno načelo individualizacije višine odškodnine, ki od sodišča terja, da mora upoštevati stopnjo in trajanje bolečin ob izhodišču, da je vsak posameznik neponovljiva celota telesne in duševne biti, ter da zaradi tega specifično dojema telesno in duševno integriteto ter posege vanjo. Vendar pa mora pri odločanju o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo sodišče upoštevati tudi v drugem odstavku istega člena ZOR uzakonjeno načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki od sodišča terja, da mora paziti na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine ter na to, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. To načelo v konkretnih primerih sodišče udejanji tako, da upošteva (poleg subjektivnih elementov na strani oškodovanca) objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod; na ta način lahko odškodnino za konkretno škodo vpne v širše družbene okvire, ki jih določajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodnine zanjo. In le tako določena odškodnina je pravična tako z vidika konkretnega oškodovanca kot tudi z vidika drugih oškodovancev in odraža ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic.

Odškodnina, ki je bila za nepremoženjsko škodo pravnomočno prisojena tožniku, je na dan izdaje prvostopenjske sodbe predstavljala vrednost 84,66 povprečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji; od tega le manjši del odpade na odškodnino za strah, ki v revizijskem postopku ni več sporna. Primerjava z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo oškodovancem za tožnikovi primerljive škode pokaže, da znesek, ki mu je bil prisojen, ne predstavlja pravičnega denarnega zadoščenja za že pretrpljene in bodoče telesne in duševne bolečine (200. in 203. člen ZOR) ter da bo šele z zvišanjem odškodnine za 2,000.000 SIT (na skupaj 97,20 povprečnih neto plač) zadoščeno subjektivnemu in objektivnemu elementu pravnega standarda pravične denarne odškodnine, kot sta bila pojasnjena že predhodno. Zato je tožnikovi reviziji vrhovno sodišče delno ugodilo in odškodnino zvišalo za prej naveden denarni znesek (prvi odstavek 380. člena ZPP), revizijo tožeče stranke pa je v celoti zavrnilo (378. člen ZPP).

Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Zato je tudi v konkretnem primeru sprememba sodb pritožbenega in prvostopenjskega sodišča terjala novo odločitev o stroških vsega postopka. Revizijsko sodišče je tožnikove stroške postopka, ki so bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP), upoštevaje njegov (kar 97%-ni) uspeh v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP), odmerilo skladno s taksno in odvetniško tarifo.