Jedro

Tožnik ni uveljavljal varstva pravic (pri delodajalcu in nato pred sodiščem) zoper odločbo tožene stranke, s katero mu je bil priznan dodatek za stalnost, tako da za čas veljavnosti te odločbe ni upravičen do višjega dodatka za stalnost, kot mu je bil z dokončno (in pravnomočno) odločbo priznan.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se: razveljavi sklep o zavrženju dela tožbe (2. točka izreka sodbe in sklepa), delno razveljavi izpodbijani del sodbe glede odločitve o tožbenem zahtevku za plačilo dodatka za stalnost za marec, april, julij in december 2009 s pp (del 2. odstavka 3. točke izreka) ter glede odločitve o stroških postopka (5. točka izreka sodbe in sklepa) ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (delno 2. odstavek 3. točke ter 4. točka izreka sodbe in sklepa).

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da se sprememba tožbe dovoli (1. točka izreka) ter da se zavrže tožba v delu, ki se nanaša na plačilo razlike v dodatku za stalnost za čas od maja 2004 do junija 2008 (2. točka izreka) ter razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova premalo plačanega dodatka za stalnost za obdobje od junija do decembra 2003, za januar, februar, marec in april 2004, za čas od julija do decembra 2008, ter za obdobje od januarja do vključno novembra 2009 (razen za mesece marec, april in julij 2009 ter december 2009) obračunati dodatke za stalnost v bruto zneskih, ki so razvidni iz izreka, od teh zneskov odvesti pripadajoče davke in prispevke in neto zneske plačati tožniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila, višji tožbeni zahtevek za to obdobje pa je zavrnilo (3. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki pri vsakomesečni plači obračunati in izplačevati dodatek za stalnost, na dan 14. 7. 2008, ob upoštevanju delovne dobe, opravljene v JLA od 14. 7. 1981 do 30. 6. 1991, znaša 11 %, ga povečati za vsako nadaljnje izpolnjeno leto dela na vojaški dolžnosti za 0,5 %, od tega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter dobljeni znesek plačevati toženi stranki. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izdati odločbo, s katero bo tožeči stranki priznala dodatek za stalnost v višini 0,5 % osnovne plače za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad pet let, kar upoštevaje delovno dobo v JLA od 14. 10. 1988 do 28. 6. 1991, od tedaj dalje pa v Slovenski vojski, na dan 1. 8. 2009 znaša 7,5 %“, (4. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 363,26 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka do plačila (5. točka izreka sodbe in sklepa).

Zoper sklep o zavrženju (dela) tožbe, zavrnilni del navedene sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, oz. ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče odločilo, da predstavlja dodatek na stalnost t.i. nečisto denarno terjatev, za katero bi moral tožnik na podlagi 100.a člena Zakona o obrambi pred vložitvijo tožbe na sodišču predhodno uveljavljati varstvo svojih pravic pri delodajalcu, z vlaganjem ugovora zoper odločbo o dodelitvi dodatka na stalnost z dne 7. 5. 2004. Ker naj bi tožnik navedeno storil šele z zahtevo z dne 23. 6. 2008, je tožbeni zahtevek za izplačilo razlike dolgovanega dodatka za stalnost za čas od maja 2004 do maja 2008 štelo za nedopustnega in je tožbo v tem delu zavrglo. Takšno stališče je materialnopravno zmotno. Najmanj za čas od novembra 2004 dalje gre za uveljavljanje čiste denarne terjatve. Dne 12. 11. 2004 je tožena stranka tožniku izdala odločbo, s katero je v 2. točki izreka odločila, da tožniku pripada dodatek na stalnost v višini 0,5 % osnovne plače za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad 5 let, kar pomeni, da je s tako odločbo odločilo o dodatku v opisni obliki, ne pa v absolutnem znesku. Doseženo število let delovne dobe se lahko ugotavlja neposredno v sodnem postopku, zato ima vtoževani dodatek najkasneje od novembra 2004 dalje naravo čiste denarne terjatve. Takšno stališče je v enakih primerih že večkrat zavzelo Višje delovno in socialno sodišče, npr. s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 1180/2008 z dne 5. 3. 2009, kjer je zapisalo, da zaradi opisno določenega dodatka za stalnost gre za čisto denarno terjatev. Revizije zoper navedeno sodbo VS RS ni dopustilo. Napačno je tudi stališče, da toženi stranki ni bilo potrebno izdati nove odločbe, ker je višino dodatka na stalnost spremenil že sam zakon. ZSPJS višine dodatka ne določa, njegovo višino je z določbo 2. odstavka 25. člena vezal na višino dodatka na delovno dobo, ki ga določa kolektivna pogodba (35. člen Kolektivne pogodbe za javni sektor), ne pa zakon. Prvostopenjsko sodišče je še ugotovilo, da tožnik ni predložil plačnih list za mesece marec, april, julij in december 2009, iz katerih bi sodišče lahko izračunalo višino dodatka na stalnost, zaradi česar naj bi moralo na podlagi pravil o dokaznem bremenu v tem delu tožbeni zahtevek zavrniti. Takšne navedbe so zmotne. Ker tožena stranka ni nikoli prerekala plačnega razreda, v katerega je uvrščen tožnik, bi bilo višino osnovne plače za celotno obdobje šteti kot dokazano dejstvo, tako da je treba tožbeni zahtevek tudi v delu, ki se nanaša na to sporno obdobje priznati. Sicer pa je bila tožena stranka dolžna dokazati, da je bil dolgovani dodatek za to obdobje obračunan in izplačan, ne pa tožeča stranka, da ji dodatek v ustrezni višini ni bil izplačan. Ker plačne liste niso bile predložene, tožena stranka ni dokazala, da je tožniku dolgovani dodatek obračunala in izplačala. Posledično je bilo sodišče dolžno tožniku prisoditi celotni pripadajoči dodatek na stalnost oz. najmanj dodatek v vtoževani višini. Prvostopenjsko sodišče je tožniku priznalo zakonske zamudne obresti od posameznih zneskov za obdobje treh let pred vložitvijo tožbe na osnovi določbe 347. člena OZ. V kolikor bi se postavilo na stališče, da je procesna predpostavka uveljavljanje varstva pravic pri delodajalcu, bi bilo treba šteti, da je 3-letni zastaralni rok začel teči 3 leta pred vložitvijo zahteve z dne 23. 6. 2008, ne pa 3 leta pred vložitvijo tožbe z dne 1. 10. 2008, posledično pa bi bila odločitev, da so zastarane tudi vse vtoževane zakonske zamudne obresti za obdobje od 23. 6. 2005 do 1. 10. 2008, nepravilna. Tožeča stranka tudi ne soglaša z zavrnitvijo tožbenega zahtevka za izdajo odločbe s priznanjem dodatka v vtoževani višini in zahtevka, da mu še vnaprej plačuje dodatek, z argumentom, da sodišče lahko odloči le o terjatvah, ki so zapadle do konca obravnave. Sodišče ne more samo izdati odločbe, s katero bi nadomestilo odločbo tožene stranke, ki se nanaša na pravice iz delovnega razmerja. Nikakršne ovire ni, da se toženi stranki s tožbenim zahtevkom ne bi moglo naložiti, da izpolnjuje svoje obveznosti. Takemu tožbenemu zahtevku je VDSS ugodilo v sodbi opr. št. Pdp 1180/2008, ki je bila potrjena s sklepom VS RS opr. št. Dsp 63/2009 z dne 8. 9. 2009, pa tudi v sodbi opr. št. Pdp 1612/2008 z dne 15. 4. 2009. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa in zavrnilnega dela sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da je pravica do dodatka za delovno dobo določena v 25. členu Zakona o sistemu plač v javnem sektorju. Glede na 2. odstavek tega člena se višina dodatka za vsako zaključeno leto delovne dobe določi s Kolektivno pogodbo za javni sektor, v 35. členu KPJS pa je določeno, da javnemu uslužbencu pripada dodatek za delovno dobo v višini 0,33 % od osnovne plače za vsako zaključeno leto delovne dobe, pri čemer se dodatek javnim uslužbenkam poveča za 0,10 % za vsako zaključeno leto delovne dobe nad 25 let. Čeprav 238. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami, ZDR) določa, da delavci, ki imajo ob uveljavitvi tega zakona dodatek za delovno dobo najmanj v višini 0,5 % od osnovne plače, ohranijo tak dodatek, je treba upoštevati določbe 49. člena ZSPJS kot specialnega in kasnejšega predpisa. Na dodatek za delovno dobo se veže določitev višine dodatka za stalnost, ki je določena v 98. členu ZObr, ki določa, da pripadnikom stalne sestave vojske pripada za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad pet let dodatek za stalnost, višino pa po novem določa 52. člen ZSPJS, ki jo veže na višino dodatka za delovno dobo, kar pomeni, da znaša 0,33 %. Določba 52. člena ZSPJS 98.f člena ZObr ne razveljavlja, ampak samo določa novo višino dodatka za stalnost. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo še navaja, da sodba VDSS opr. št. Pdp 1180/2008 z dne 5. 2. 2009, na katero se sklicuje tožnik, predstavlja odstop od dotedanje prakse tega sodišča, ki je razvidna iz številnih sodnih odločb (npr. opr. št. Pdp 1300/2008, opr. št. Pdp 1112/2008). Tudi v konkretnem primeru ne gre za čisto denarno terjatev, v vsakem primeru bi moral tožnik, če se z višino izplačanega dodatka za stalnost ni strinjal, uveljavljati varstvo pravic po 100.a členu ZObr.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. V pretežnem delu je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, deloma pa je zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je bilo dejansko stanje glede nekaterih odločilnih dejstev nepopolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je deloma napačna (kar velja za sklep o zavrženju dela tožbe ter delno za zavrnitev tožbenega zahtevka).

Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu sprejelo pravilno odločitev, ko je štelo, da je pri določitvi dodatka za stalnost po določbi 98.f člena Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/94 s spremembami in dopolnitvami – ZObr, novela ZObr-C, Ur. l. RS, št. 47/2002) potrebno upoštevati tudi leta, ko je tožnik opravljal službo v JLA in obdobja poklicnega opravljanja vojaške službe po formacijah TO oz. v drugih sestavah, izenačenih s TO v skladu s predpisi, ki mu jih tožena stranka ni pripisala. Pri svoji odločitvi je izhajalo iz pravilnih izhodišč, ki izhajajo tudi iz sodne prakse v podobnih spornih zadevah, to je, da zahtevki za plačilo dodatka za stalnost niso čiste denarne terjatve, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati direktno s tožbo na sodišču. O višini in izpolnjevanju pogoja glede delovne dobe po 98.f členu ZObr delodajalec, glede na to, da gre za javne uslužbence, odloča s sklepi (4. in 5. odstavek Zakona o javnih uslužbencih – Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami in dopolnitvami, ZJU), delavec pa lahko s tožbo uveljavlja pravico do dodatka za stalnost in izplačilo dodatka le v okviru presoje zakonitosti odločb oz. sklepov delodajalca, oz. če se (kasneje, v času veljavnosti dokončne odločbe) najprej z zahtevo za varstvo pravic obrne na delodajalca in uveljavlja to pravico, v rokih, ki so določeni v zakonu (100.a člen ZObr). Delavec ne more direktno s tožbo pred sodiščem zahtevati dodatka za stalnost v višjem znesku, kot mu je priznan z dokončno odločbo oz. sklepom delodajalca, oz. ne more uveljavljati sodnega varstva, če se za to varstvo ni prej obrnil na delodajalca. V takšnem primeru se tožba, če se z njo zahteva ugotovitev, da mu pripada dodatek na stalnost v določeni višini (torej vsebinsko spremembo izdane odločbe oziroma sklepa delodajalca), zavrže zaradi tega, ker niso izpolnjene procesne predpostavke za sodno varstvo (notranja pot) oz. je tožba, v kolikor se šteje kot tožba zoper dokončno odločbo o pravici do dodatka za stalnost, prepozna (takšno stališče je bilo že zavzeto v številnih odločbah v sodni praksi VDSS in VSRS – npr. v odločbi opr. št. Pdp 474/2007 – B13). V obravnavani zadevi pa tožnik ni postavil takšnega tožbenega zahtevka, ampak le dajatveni zahtevek za plačilo denarnih zneskov, zato ni bilo pravne podlage za zavrženje dela tožbe, saj bi moralo sodišče tudi o denarnem zahtevku za obdobje od maja 2004 dalje odločiti meritorno in ga zavrniti, če bi ugotovilo, da je tožnik prejemal dodatek za stalnost v skladu z dokončno in pravnomočno odločbo, zoper katero ni pravočasno uveljavljal varstva pravic.

V tem individualnem delovnem sporu je bilo pravilno ugotovljeno, da tožnik ni uveljavljal varstva pravic (pri delodajalcu in nato na sodišču) zoper odločbo z dne 7. 5. 2004, s katero mu je bil priznan dodatek za stalnost 0,5 % osnovne plače, ker je na dan 13. 5. 2004 izpolnil pogoj dela na vojaški dolžnosti v trajanju 5 let, brez vštevanja obdobja poklicnega opravljanja vojaške službe po formaciji Teritorialne obrambe oz. v drugih sestavah v skladu s predpisi. Za čas veljavnosti te odločbe tožnik iz tega razloga tudi po oceni pritožbenega sodišča ni upravičen do višjega dodatka za stalnost, kot mu je bil z dokončno (in pravnomočno) odločbo priznan. Iz podatkov v spisu, na katere se sklicuje tožeča stranka tudi v pritožbi, pa izhaja, da je bila v novembru 2004 tožniku izdana nova odločba v zvezi s priznanjem pravice do dodatka za stalnost, vendar sodišče prve stopnje ni preverilo vsebine odločbe z dne 12. 11. 2004, saj je v spisu ni (dokazni predlog v pripravljalni vlogi tožnika z dne 19. 5. 2009, l. št. 68). Prav od vsebine te odločbe je lahko odvisna odločitev o tožbenem zahtevku za čas njene veljavnosti. Pritožba se s tem v zvezi sklicuje na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1180/2008 z dne 5. 3. 2009, ki pa nikakor ne pomeni odstopa od dosedanje prakse Višjega delovnega in socialnega sodišča, kot navaja tožena stranka v odgovoru na pritožbo. Če se delavcu z odločbo priznava dodatek za stalnost le opisno, v določenem odstotku za vsako leto dela na vojaški dolžnosti, brez opredelitve, za katero delovno dobo, je že na podlagi takšne odločbe delavec lahko upravičen do dodatka ob upoštevanju celotne delovne dobe, tudi tiste, dosežene v TO oz. JLA, ker gre le za spor o pravilnem obračunu dodatka glede na dokončno odločbo delodajalca (kar je čisti denarni zahtevek). Pritožba je torej v delu, v katerem izpodbija sklep o zavrženju tožbe, utemeljena.

Pritožba tudi utemeljeno izpodbija odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo dodatka za stalnost za mesece marec, april, julij in december 2009. Zahtevek je bil v tem delu zavrnjen z utemeljitvijo, da tožnik ni predložil plačnih list za te mesece, iz katerih bi sodišče lahko izračunalo višino dodatka, sodišče prve stopnje pa je izpostavilo, da je tako odločilo na podlagi pravila o dokaznem bremenu in se sklicevalo na 1. odstavek 7. člena in 212. člen v zvezi z 215. členom ZPP. Stališče sodišča prve stopnje je zmotno, saj je v individualnih delovnih sporih dokazno breme, da je poravnal vse obveznosti do delavca iz delovnega razmerja (torej, da mu je izplačal dodatek za stalnost, obračunan v skladu s predpisi), na delodajalcu. Delodajalec je tudi tisti, ki mora trajno hraniti plačne liste svojih delavcev, zato bi moralo sodišče predložitev plačilnih list zahtevati od delodajalca, če jih delavec nima ali jih ne more predložiti. Ker ni tako ravnalo, je sprejeta odločitev zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede tega dela tožbenega zahtevka napačna oz. vsaj preuranjena, zato je bilo tudi v tem delu potrebno delno razveljaviti izpodbijani del sodbe.

Neutemeljene pa so pritožbene navedbe, s katerimi tožnik graja odločitev sodišča prve stopnje o upravičenosti dodatka za stalnost za čas od 1. 8. 2008 dalje le v višini 0,33 % osnovne plače. Prvostopenjsko sodišče je pravilno upoštevalo spremenjene zakonske določbe o višini dodatka za stalnost po 1. 8. 2008, to je po uveljavitvi Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. - ZSPJS), na katere se sklicuje tudi tožena stranka v odgovoru na pritožbo. Zaradi spremembe dodatka od 0,5 % na 0,33 % za vsako leto dela na vojaški dolžnosti ni neobhodno potrebno izdajanje novih odločb s strani delodajalca. Po uveljavitvi ZSJPS namreč veljajo omejitve iz tretjega in petega odstavka 3. člena, to je temeljno pravilo, da se kot sestavni del pogodbe (odločbe oziroma sklepa) uporabljajo določbe zakonov, predpisov ter kolektivnih pogodb, če so določila o plači v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu v nasprotju s predpisi. Za tožnika kot javnega uslužbenca se je namreč na podlagi 2. odstavka 52. člena ZSPJS, v zvezi z 2. odstavkom 25. člena ZSPJS, 1. odstavkom 35. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS, Ur. l. RS, št. 57/2008) in 18. členom Kolektivne pogodbe za državno upravo, upravo pravosodnih organov in upravo samostojnih lokalnih skupnosti – tarifni del (Ur. l. RS, št. 60/2008), opravil prvi obračun plač v skladu z določbami ZSPJS od 1. 8. 2008 dalje. Iz navedenih določb izhaja, da za javne uslužbence ne velja več določba 238. člena ZDR, ki prav tako ureja dodatek za delovno dobo, glede na to, da je šteti ZSPJS za kasnejši predpis, gre pa tudi za specialni predpis, ki določa sistem plač funkcionarjev in javnih uslužbencev v javnem sektorju. Dodatek za delovno dobo po novi ureditvi znaša 0,33 % osnovne plače za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad pet let. Podlaga za nižji dodatek za stalnost, kot je določen v 98.f členu Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/1994 s spremembami in dopolnitvami – ZObr, novela ZObr-C, Ur. l. RS, št. 47/2002) v višini 0,5 %, so poleg citiranih zakonskih določb oz. določb kolektivnih pogodb zlasti določbe 52. člena ZSPJS. Skladno z določbo 1. odstavka 52. člena ZSPJS namreč z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati vse določbe zakonov in drugih predpisov, ki urejajo plače zaposlenih v javnih zavodih, državnih organih in lokalnih skupnostih ter drugih osebah javnega prava, ki se urejajo s tem zakonom, razen določb področnih predpisov, ki urejajo napredovanje oziroma pridobitev nazivov, in določb področnih zakonov, ki določajo dodatek za stalnost uradnikom s posebnimi pooblastili. Po določbi 2. odstavka istega člena pa ne glede na določbo 1. odstavka tega člena znaša dodatek za stalnost uradnikov s posebnimi pooblastili pod pogoji, določenimi v posebnih predpisih, po začetku izplačila plač po tem zakonu, enak odstotek, kot bo določen za dodatek za delovno dobo. 52. člen ZSPJS v povezavi z drugimi citiranimi določbami ZSPJS in kolektivnih pogodb torej določa novo višino dodatka za stalnost (0,33 %), čeprav 98.f člena ZObr izrecno ne razveljavlja.

Prav tako ni mogoče pritrditi zmotnemu stališču pritožbe, ki se zavzema za to, da naj ne bi bil zastaran obrestni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti za obdobje treh let pred vložitvijo zahteve za varstvo pravic z dne 23. 6. 2008 in meni, da ni pravilno, da so bile tožniku prisojene zakonske zamudne obresti le za čas po poteku treh let od vložitve tožbe. Sodišče prve stopnje je o obrestnem zahtevku odločilo pravilno in zavrnilo zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas do 7. 10. 2005 in pri tem štelo, da je bilo zastaranje pretrgano z vložitvijo tožbe, kar je v skladu z določbo 365. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami – OZ), po kateri se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Vložitev zahteve za varstvo pravic pri delodajalcu v nobenem primeru ne more imeti za posledico pretrganja zastaranja v smislu citirane določbe, ki je povsem jasna in nedvoumna.

Pritožba tudi v delu, v katerem tožnik izpodbija odločitev sodišča prve stopnje iz 4. točke izreka sodbe in sklepa, s katero je bil zavrnjen zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna tudi v bodoče ob vsakomesečni plači obračunati in izplačevati dodatek za stalnost ter izdati odločbo o priznanju višjega dodatka, ni utemeljena. Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da za tak zahtevek ni nikakršne pravne podlage. Skladno z določbo 1. odstavka 311. člena ZPP sme namreč sodišče naložiti toženi stranki, naj opravi določeno dajatev, le tedaj, če je ta zapadla do konca glavne obravnave, kar pomeni, da se dajatvena sodba lahko nanaša le na denarne zahtevke, zapadle do konca glavne obravnave, ne pa na kasnejše, tedaj še nedospele terjatve. Noben predpis sodišču tudi ne daje pooblastila, da delodajalcu nalaga izdajanje odločb z določeno vsebino – pooblaščeno je le za presojo zakonitosti izdanih odločb oz. sklepov, ki se izdajajo javnim uslužbencem.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožnika. V skladu z določbami 355. člena in 3. točke 365. člena ZPP je razveljavilo izpodbijani sklep o zavrženju tožbe ter odločitev o stroških postopka v izpodbijani sodbi, zavrnilni del pa je razveljavilo le delno, v obsegu, kot je razvidno iz izreka. V tem obsegu je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker je ugotovilo, da so za to izpolnjeni pogoji iz 355. člena ZPP (dejansko stanje je zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno) in ocenilo, da samo glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more dopolniti postopka oz. odpraviti pomanjkljivosti. V preostalem delu pa je ob ugotovitvi, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

V ponovljenem postopku naj prvostopenjsko sodišče dopolni dokazni postopek, razčisti še odprta sporna vprašanja, na katera je pritožbeno sodišče opozorilo v tem sklepu ter nato ponovno odloči o tožbenem zahtevku.