Jedro

Najemnik prostorov investitorja ne more postati stranka v postopku priglasitve del za objekte, ki jih ima v najemu. Razmerje med investitorjem in najemnikom je urejeno z najemno pogodbo, ki je posel civilnega prava.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbi tožene stranke z dne 18.5.2000 in 19.5.2000. Z odločbo z dne 18.5.2000 je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote L., Izpostava B. z dne 22.9.1999, s katero je organ prve stopnje kot prepozno zavrgel pritožbo tožeče stranke proti odločbi o priglasitvi del z dne 29.7.1999. Prvostopni organ je vlogo (pritožbo) tožeče stranke štel kot predlog za obnovo postopka in o njem odločil s sklepom z dne 14.9.1999. Z navedenim sklepom je zavrgel predlog tožeče stranke za obnovo postopka, končanega s pravnomočno odločbo o priglasitvi del z dne 29.7.1999. Tožena stranka je z odločbo z dne 19.5.2000 pritožbo tožeče stranke zoper sklep prvostopnega organa z dne 14.9.1999 zavrnila, ker tožeči stranki kot najemniku prostorov, na katerih se bodo izvajala priglašena dela, ne gre status stranke v upravnem postopku zaradi priglasitve del. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi tožene stranke in razlogom, ki jih je navedla in se sklicuje na določbo 2. odstavka 68. člena ZUS. Navaja, da iz upravnih spisov izhaja, da je bila odločba o priglasitvi del z dne 29.7.1999 vročena investitorju dne 30.7.1999, S., ki je v postopku sodeloval kot stranka, pa 3.8.1999. Navedena odločba je postala pravnomočna dne 19.8.1999, tožeča stranka pa je pritožbo vložila dne 26.8.1999. Iz upravnih spisov ne izhaja, da je bila odločba o priglasitvi del vročena tožeči stranki, tožeča stranka pa datuma vročitve tudi ni navedla. Sodišče prve stopnje je zato presodilo, da je tožena stranka pravilno odločila, ko je zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper zavrženje pritožbe kot prepozne.

Sodišče prve stopnje se je tudi strinjalo z odločitvijo tožene stranke, da tožeča stranka, kot najemnik prostorov investitorja, ne more postati stranka v postopku priglasitve del, za objekte, ki jih ima v najemu. Zavzelo je stališče, da je razmerje med investitorjem in tožečo stranko urejeno z najemno pogodbo, ki je posel civilnega prava. Zato je presodilo, da je varstvo iz najemne pogodbe zagotovljeno v okviru sporov pred sodišči splošne pristojnosti, ne pa v upravnem postopku, v katerem se z odločbo o priglasitvi del lastniku objektov dovoljuje opraviti priglašena dela v objektih, ne glede na to, kdo jih ima v najemu. Pritrdilo je toženi stranki, da tudi iz najemne pogodbe ne izhaja, da lahko investitor spreminja objekte le s soglasjem tožeče stranke.

Tožeča stranka v pritožbi zatrjuje bistvene kršitve določb upravnega postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi. Navaja, da iz Pogodbe o zakupu in izvajanju sejemske dejavnosti z dne 2.9.1998 izhaja, da investitor lahko prične s postopki za prenovo površin, ki so predmet najema, vendar le, če ti postopki in prenova ne posegajo v sejemsko dejavnost tožeče stranke. Iz pogodbe nadalje izhaja, da v primeru, če bi posamezna prenovitvena dela lahko pomenila poseg v sejemsko dejavnost tožeče stranke, morata pogodbeni stranki o tem skleniti poseben dogovor. Meni, da je prvostopni upravni organ z izdano odločbo o priglasitvi del dovolil, da lahko investitor izvaja prenovitvena dela, ki bistveno posegajo v njeno sejemsko dejavnost. Glede na navedeno bi tožeči stranki moral biti priznan položaj stranke v postopku. Strinja se, da je najemna pogodba pravni posel civilnega prava in ji je zagotovljeno varstvo pred sodišči splošne pristojnosti. Navedeno pa ne pomeni, da razmerje med strankama ne more povzročiti tudi upravno-pravnih posledic. Navaja tudi, da odločba o priglasitvi del ni materialnopravno pravilna.

Investitor je sporna dela izvedel brez gradbenega dovoljenja, čeprav bi ga moral pridobiti, saj ne gre za dela, za katera zadostuje priglasitev. Kršene so bile tudi določbe Odloka o ureditvenem načrtu za območje urejanja BO2/1 GR.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporno, da tožeča stranka, kot predlagatelj obnove postopka ni sodelovala kot stranka v postopku priglasitve del. Sporno pa je, ali bi v tem postopku morala sodelovati kot stranka. Po določbi 9. točke 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka, ni bila dana možnost udeležbe. Položaj stranke ima po določbi 49. člena ZUP/86 oseba, ki se je na njeno zahtevo uvedel postopek, zoper katero teče postopek ali ki ima za varstvo pravic in pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Pravice in pravne koristi določajo materialni predpisi, zato se po teh predpisih tudi presoja vprašanje, kdo ima lastnost stranke v upravnem postopku.

V obravnavani zadevi je tožeča stranka vložila pritožbo in predlagala obnovo postopka zoper odločbo, izdano v postopku priglasitve del za objekte, katere ima tožeča stranka v najemu, na podlagi sklenjene pogodbe z investitorjem priglašenih del. Po presoji pritožbenega sodišča je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je najemna pogodba pravni posel civilnega prava. S sklenitvijo najemne pogodbe je zato tožeča stranka pridobila le obligacijska upravičenja zahtevati izpolnitev obveznosti iz te pogodbe, ne pa tudi upravičenj do sodelovanja v upravnem postopku glede obravnavane zadeve. Zato ji pravica iz najemnega razmerja ne daje lastnosti stranke v postopku priglasitve del. Tožeča stranka, ki zatrjuje kršitev 12. točke najemne pogodbe ima glede na pravno naravo pogodbe zagotovljeno varstvo pravice iz najemnega razmerja pred sodiščem splošne pristojnosti.

Po presoji pritožbenega sodišča pa tudi v določbah Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, ki se nanašajo na izdajo dovoljenja za poseg v prostor, ni pravne podlage za ugotovitev, da bi imela tožeča stranka kot najemnik lastnost stranke v postopku priglasitve del za objekt, ki ga ima v najemu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.