Jedro

Sodišče je glede na ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo (prekršek je opredelilo po enajstem namesto dvanajstem odstavku 126. člena ZVCP-1).

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se prekršek pravno opredeli kot prekršek po dvanajstem odstavku 126. člena Zakona o varnosti cestnega prometa in se storilcu izreče globa v znesku 200 evrov.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Ljubljana – Vič je s plačilnim nalogom PN 98095951 storilca J. K. spoznal za odgovornega storitve prekrška po enajstem odstavku Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) in mu zanj izrekel globo v višini 500 EUR. Zoper plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Ljubljani zavrnilo in storilcu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo o prekršku je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, ker je sodišče na sicer pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo predpis, ki določa prekršek, saj bi moralo spoznati storilca za odgovornega storitve prekrška po dvanajstem odstavku ZVCP-1. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu, ki je podal odgovor, v katerem zatrjuje, da je bilo v zadevi dejansko stanje napačno ugotovljeno.

B.

4. Okrajno sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je bilo v zadevi dejansko stanje v celoti in pravilno ugotovljeno, in sicer da je storilec prekrška kot sopotnik izstopil iz osebnega vozila po tem, ko je bilo vozilo ustavljeno z modro lučjo in kratkim zvočnim znakom s sireno, kljub temu, da mu policist tega ni dovolil, in navkljub ukazu policista, naj se usede v vozilo, tega ni storil. Storilcu je bil na kraju izdan plačilni nalog zaradi kršitve enajstega odstavka v zvezi z 2. točko tretjega odstavka 126. člena ZVCP-1. 5. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje (ki ga glede na peti odstavek 420. člena Zakona o kazenskem postopku ni mogoče izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti), napačno uporabljeno materialno pravo. Tako prekrškovni organ kot sodišče sta ravnanje storilca opredelila kot prekršek po enajstem odstavku 126. člena ZVCP-1, ki določa globo za voznika, ki ravna v nasprotju z določbo 2. točke tretjega odstavka istega člena (ki določa, da mora voznik, za katerim vozi policijsko vozilo, ki daje modro luč in kratek zvočni znak s sireno, postopno zmanjšati hitrost in ustaviti ob robu ali zunaj vozišča, ter voznik in potniki ne smejo izstopiti iz oziroma z vozila, dokler jim policist tega ne dovoli). Vendar pa iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je bil storilec prekrška sopotnik in ne voznik. Potnik, ki ravna v nasprotju s prej citirano določbo 2. točke tretjega odstavka 126. člena ZVCP-1, pa stori prekršek po dvanajstem odstavku 126. člena in se mu izreče globa v višini 200 evrov.

6. Sodišče je torej glede na ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo (prekršek je opredelilo po enajstem namesto dvanajstem odstavku 126. člena ZVCP-1), s čimer je podana kršitev po 4. točki 156. člena Zakona o prekrških (ZP-1).

7. Vrhovno sodišče je ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in na podlagi prvega odstavka 426. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je spremenilo pravno opredelitev prekrška in odločbo o kazenski sankciji tako, da je ugotovilo, da je storilec kriv storitve prekrška po dvanajstem odstavku 126. člena ZVCP-1 in storilcu izreklo globo v znesku 200 evrov.