Jedro

Zgolj psihična oblast nad oškodovancem ne zadošča za kaznivo dejanje ugrabitve ali protipravnega odvzema prostosti.

Obstoj veljavnega pravnega razmerja med storilcem in oškodovancem ni zakonski znak kaznivega dejanja goljufije.

Za pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja je relevantno dejansko stanje, kakršno je bilo ob storitvi kaznivega dejanja. Znesek, ki ga je oškodovanec prejel med kazenskim postopkom, vpliva le na višino dosojenega premoženjskopravnega zahtevka.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojeni R. A. je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega R. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za katero mu je določilo kazen eno leto zapora, in kaznivega dejanja prisiljenja po prvem odstavku 132. člena KZ-1, za katero mu je določilo kazen šest mesecev zapora, nato pa mu je na podlagi 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in pet mesecev zapora. Sodišče je obsojencu v izrečeno enotno kazen vštelo čas, prestan v priporu, naložilo mu je plačilo premoženjskopravnega zahtevka, s presežkom je oškodovanca napotilo na pravdo, ter plačilo stroškov kazenskega postopka, sodne takse in potrebnih izdatkov oškodovanca, ki se nanašajo na obsodilni del postopka in povrnitev potrebnih izdatkov in nagrade oškodovančevega pooblaščenca. Z isto sodbo je sodišče obtožene R. A., N. B. in D. B. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje ugrabitve po prvem odstavku 134. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1, obtoženega A. pa še za kaznivi dejanji ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Sodišče je oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom iz naslova nepremoženjske škode napotilo na pravdo ter odločilo, da stroški tega dela postopka ter potrebni izdatki in nagrada zagovornikov obtoženega A. ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika obtoženega B. bremenijo proračun. Višje sodišče v Mariboru je pritožbama zagovornikov obdolženega A., B. M. in Odvetniške družbe Č. deloma ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obdolženca iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje prisiljenja po prvem odstavku 132. člena KZ-1, ter odločilo, da stroški kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji obremenjujejo proračun, v odločbi o kazenski sankciji pa tako, da je razveljavilo izrek o izrečeni enotni kazni eno leto in pet mesecev zapora in posamezno določeno kazen šest mesecev zapora za kaznivo dejanje po prvem odstavku 132. člena KZ-1, ter izreklo, da ostane za kaznivo dejanje goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1 določena kazen eno leto zapora edina kazen. Sodišče druge stopnje je pritožbi zagovornikov obdolženega A., B. M. in Odvetniške družbe Č. v preostalem delu, pritožbi zagovornika obdolženega A., M. J. ter okrožne državne tožilke pa v celoti zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki iz Odvetniške pisarne M. d. o. o. vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, Vrhovnemu sodišču pa predlagali, da izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje v II. točki izreka razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, podredno pa, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenega A. v celoti oprosti obtožbe in razveljavi odločitev o premoženjskopravnem zahtevku. Zahtevo za varstvo zakonitosti je vložil tudi vrhovni državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona v zvezi z vprašanjem, ali je dejanje pod točko 1/b sodbe sodišča prve stopnje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje, ki je bilo sicer oproščeno, oziroma kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti po 133. členu KZ-1 oziroma ugrabitve po prvem odstavku 134. člena KZ-1. Vrhovni državni tožilec Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugotovi kršitev zakona.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevih zagovornikov je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zahteva ni utemeljena, zaradi česar predlaga, da jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

4. Vrhovno sodišče je zahtevo vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom, ki se o njej niso izjavili.

B-I.

5. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da odločitev sodišča druge stopnje v oprostilnem delu ni skladna z zakonom, saj je dejansko ocenilo vsa odločilna dejstva na način, ki bi terjal le subsumpcijo pod ustrezno pravno normo, zato je odločalo o pravnem ne pa o dejanskem vprašanju. Iz opisa kaznivega dejanja je razviden očitek, da je obdolženec oškodovanca proti njegovi volji spravil v avto in ga odpeljal v hišo na R. Zato je bila najmanj v tem delu oškodovancu omejena svoboda gibanja (133. člen KZ-1), ne glede na okoliščino, kakšni motivi so prevevali storilca kaznivega dejanja in tudi če se sodišče ne bi ukvarjalo z vprašanjem, ali je oškodovanec smel od hiše in kaj je bila kavza omejitve gibanja (opustitev sprožitve pravnega postopka za razveljavitev kupoprodajne pogodbe). Vložnik tudi meni, da so razlogi drugostopenjske sodbe sami s seboj v nasprotju, ko sodišče ugotavlja ustreznost razlogov prvostopenjskega sodišča, da gre za omejitev gibanja vselej, kadar je ravnanje storilca takšne narave, da pomeni tisto fizično oviro, zaradi katere žrtev določenega kraja ne more zapustiti. Iz ugotovitev, da žrtev ni bila prostovoljno na kraju, da je bila z avtomobilom prepeljana v hišo na R. ter tam bivala, bi nujno morala privesti do subsumpcijskega zaključka, da gre za pravno relevantno omejitev gibanja. Človekova pravica do svobode je bila v obravnavanem primeru po vložnikovem mnenju nedvomno kršena.

6. Vložnik v zvezi s kaznivim dejanjem prisiljenja po prvem odstavku 132. člena KZ-1 iz 1/b točke izreka prvostopenjske sodbe uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Slednja je podana, kadar sodišče ob ugotovljenem dejanskem stanju nepravilno uporabi določbo kazenskega materialnega prava ali če določbe, ki bi jo moralo uporabiti, ne uporabi. Sodišče druge stopnje je obtoženega R. A. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje prisiljenja po prvem odstavku 132. člena KZ-1 iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP. Drugostopenjsko sodišče je takšno odločitev sprejelo na podlagi zaključka, da ni dokazano, da je obtoženec storil dejanje, katerega je bil obtožen, ne pa zato, ker v opisu kaznivega dejanja ne bi bilo zakonskih znakov prisiljenja. Vložnik pod videzom kršitve kazenskega zakona podaja lastne zaključke o izvedenih dokazih, iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Z zatrjevanjem o nasprotju med razlogi drugostopenjske sodbe o posegu v oškodovančevo pravico do osebne svobode vložnik prav tako ne more uspeti. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da protipraven odvzem prostosti obtoženemu A. z gotovostjo ni dokazan. Zaključek drugostopenjskega sodišča temelji na ugotovitvah, da je oškodovanec skoraj polovico časa svoje domnevne ugrabljenosti preživel nenadzorovan, v nezaklenjeni sobi, ni bil zvezan, priklenjen ali skrit pred očmi javnosti, v odsotnosti obtožencev je pomagal pri selitvi Z. P., spal je v nezaklenjeni sobi skupaj z osebo, ki ni bila obdolžena nikakršne udeležbe pri očitanem kaznivem dejanju, sam je vstopil v prostore trgovine na bencinski črpalki in komuniciral s prodajalcem, objekt, v katerem se je nahajal čez dan, pa ni bil ograjen, bil je tudi znan oškodovancu, prav tako so mu bili znani tam zaposleni. Zgolj psihična oblast nad oškodovancem – sodišče ugotavlja, da gre za sugestibilno in labilno osebo, ki se je obtoženca panično bal – ne zadošča za kaznivo dejanje ugrabitve ali protipravnega odvzema prostosti. Vložnik z navajanjem, da oškodovanec ni ravnal prostovoljno ter da mu je bilo med vožnjo z avtomobilom v hišo na R. omejeno gibanje, izhaja iz lastne ocene obravnavanega primera, ne pa iz dejanskih ugotovitev pravnomočne sodbe, zato gre tudi v tem delu za nedovoljeno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

B-II.

7. Obsojenčevi zagovorniki v sodbi sodišča druge stopnje pogrešajo tehtnejšo obrazložitev o vprašanju kršitve ustavne pravice do enakosti pred zakonom. Menijo namreč, da bi B. U. morala imeti status obdolženke in s tem povezane procesne garancije. To še ne pomeni, da bi v postopku ravnala drugače, kot je, vendar bi obstajala možnost, da bi ravnala drugače. S tem, ko je nastopala kot priča, jo je tožilstvo dejansko prisililo k izpovedbi v obsojenčevo škodo. Vložniki sumijo, da je tožilstvo zlorabilo načelo oportunitete pregona, ter ne vidijo razlogov za diskriminacijo med obsojencem in U. Nadalje vložniki menijo, da je diskriminacija povezana z obsojenčevim spolom in narodno pripadnostjo, saj je obsojenec Rom, U. pa Slovenka. Enako naj bi veljalo za B. K., ki prav tako ni bil obtožen, čeprav je evidentno ugotovljeno, da oškodovancu ni plačal kupnine za solastniški delež hiše, ki ga je kupil. S tem, ko sodišči nista sprejeli stališča obrambe o kršitvi pravice do enakosti pred zakonom, sta po zatrjevanju vložnikov storili kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. Takšnim očitkom vložnikov ni mogoče pritrditi. Iz opisa kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1 je razvidno, da je bil obsojenec tisti, ki je oškodovancu obljubljal plačilo 63.000 EUR za nakup polovice njegove stanovanjske hiše, s čimer ga je zapeljal, da je z B. U. sklenil pogodbo o prodaji nepremičnine, čeprav ni imel namena izplačati tega zneska. Sodišče prve stopnje je obširno pojasnilo (sodba, strani od 26 do 32), sodišče druge stopnje pa mu pritrjuje (sodba, stran 15), da za posli B. U. stoji prav obsojenec. Vložniki s prikazovanjem, da bi morala zaradi njene vloge v poslu biti obsojena tudi B. U. ter da se slednja ni znašla v kazenskem postopku zaradi diskriminacije na podlagi narodne pripadnosti in spola, izhajajo iz lastnega videnja obravnavanega primera, s čimer uveljavljajo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Stališče vložnikov, da je podana kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišči nista sprejeli teze obrambe glede kršitve pravice do enakosti, je pravno zgrešeno. Navedena bistvena kršitev določb kazenskega postopka je podana, če se sodba opira na dokaz, pridobljen s kršitvijo z ustavo zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah ZKP sodba ne mora opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Zamišljenih hipotetičnih situacij, kako bi ravnala B. U., če bi v obravnavani zadevi imela status obdolženke, Vrhovno sodišče ne more presojati. Vložniki s takšnimi navedbami in z zavračanjem razlogov pravnomočne sodbe o zatrjevani diskriminaciji ne utemeljujejo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč izražajo nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar pa ni dovoljeni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. Po stališču vložnikov v obsojenčevem ravnanju ni zaznati zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije. S tem v zvezi tudi navajajo, da je obrazložitev drugostopenjske sodbe v točki 13 skromna, da manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih ter da je pravno stališče sodišča zmotno. Ne drži namreč, da je okoliščina, ko lahko oškodovanec v pravdnem postopku uveljavlja ničnost pogodbe, enako nepomembna za obstoj kaznivega dejanja goljufije kot okoliščina, da lahko oškodovanec s tožbo pride do povrnitve škode. Odškodninski zahtevek je ukrep za povrnitev škode in na sam obstoj škodnega dogodka kot povzročitelja določenega pravnega razmerja med dvema strankama nima vpliva. Ničnost pa ima vpliv na sam temelj pravnega razmerja med dvema strankama. Če je obstoj pravnega razmerja – kupoprodajne pogodbe med oškodovancem kot prodajalcem in obsojencem kot dejanskim kupcem eden izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije ničen, tedaj ta zakonski znak ni izpolnjen in kaznivo dejanje ni bilo izvršeno. Ničnost kupoprodajne pogodbe tudi pomeni, da lastninska pravica ni prešla, zaradi česar oškodovanec ostaja lastnik sporne stanovanjske hiše. 10. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti. Navedb vložnikov, da je obrazložitev v točki 13 drugostopenjske sodbe skromna ter da sodišče druge stopnje ni podalo razlogov o odločilnih dejstvih, ne da bi pojasnili, katerih odločilnih dejstev sodišče ni obrazložilo, so tako splošne in nekonkretizirane, da jih Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti. Kot logično ter skladno z zakonom Vrhovno sodišče sprejema stališče drugostopenjskega sodišča, da oškodovančeva možnost uveljavljanja ničnosti pogodbe v pravdnem postopku in možnost vložitve tožbe za povrnitev škode na obstoj očitanega kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1 nima nobenega vpliva. Obstoj veljavnega pravnega razmerja med storilcem in oškodovancem ni zakonski znak kaznivega dejanja goljufije, bistveno je, da storilec z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin drugega spravi v zmoto ali ga pusti v zmoti, zaradi česar drugi nekaj stori ali opusti v škodo svojega ali tujega premoženja. Pri tem mora imeti storilec že ob sklenitvi posla goljufiv namen, zasledovati pa mora pridobitev protipravne premoženjske koristi. Sodišče je v pravnomočni sodbi ugotovilo, da je obsojenec oškodovancu predlagal odkup polovice njegove stanovanjske hiše za 63.000 EUR, mu zagotavljal, da bo ta denar zanesljivo dobil, obljubil mu je še 1.000 EUR, če se preseli v kletne prostore, s čimer je oškodovanca zapeljal, da je z B. U. sklenil pogodbo o prodaji dela nepremičnine. Iz pogodbe je izhajalo, da je kupnina plačana ob njenem podpisu, čeprav obsojenec že od samega začetka oškodovancu ni imel namena izročiti omenjenega zneska. Z opisanim ravnanjem je obsojenec B. U. pridobil protipravno premoženjsko korist ter s tem izpolnil zakonske znake očitanega kaznivega dejanja.

11. Vložniki ne morejo uspeti z navajanjem, da obsojenec ne more biti zavezan k plačilu premoženjskopravnega zahtevka, saj v primeru, ko je zatrjevana zmota v nagibu oškodovanca, slednjemu ni nastala nobena škoda, ker je še nadalje lastnik nepremičnine. Obsojenec tudi ni nastopal v pravnem razmerju kot stranka, zato ne more biti pasivno legitimiran. Z uveljavljanjem zmote v nagibu pri sklenitvi pogodbe in opredeljevanjem obsojenčeve vloge pri sklepanju posla vložniki ponovno uveljavljajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vložnikom ni mogoče pritrditi niti v delu, da je oškodovanec še vedno lastnik nepremičnine. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (sodba, stran 29 in 30), da iz sklepa Okrajnega sodišča v Mariboru d. št. 465/2009 izhaja, da je sodišče na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 14. 1. 2009 dovolilo vpis lastništva nepremičnine v korist B. U. Lastništvo slednje je razvidno tudi iz zemljiškoknjižnega izpiska Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 14. 10. 2009. Glede na določbe 11. in 49. člena Stvarnopravnega zakonika in 7. člena Zakona o zemljiški knjigi velja za lastnico nepremičnine B. U. 12. Vložniki tudi menijo, da je sodišče s tem, ko je kaznivo dejanje opredelilo po tretjem odstavku 211. člena KZ-1, kršilo kazenski zakon. Oškodovanec je bil po zatrjevanju vložnikov oškodovan za 49.350 EUR, ta znesek pa ne dosega zneska 50.000 EUR, ki ga Kazenski zakonik v 3. točki devetega odstavka 99. člena določa kot razmejitev med navadno in veliko goljufijo. V postopku je bilo ugotovljeno, da je U. pred izdajo sodbe oškodovancu nakazala 13.500 EUR. V času odločanja sodišča prve stopnje oškodovanec ni bil oškodovan za 50.000 EUR ali več, kar pomeni, da bi bila pravilna kvalifikacija po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Takšno naziranje vložnikov je pravno zgrešeno. Za pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja je relevantno dejansko stanje, kakršno je bilo ob storitvi kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obsojenec z goljufivim ravnanjem oškodovancu povzročil premoženjsko škodo v višini 62.850 EUR, zato je obsojenčevo ravnanje pravilno pravno opredelilo po tretjem odstavku 211. člena KZ-1. Znesek 13.500 EUR, ki ga je oškodovanec na račun kupnine prejel med kazenskim postopkom, pa vpliva le na višino dosojenega premoženjskopravnega zahtevka. Kršitev kazenskega zakona zato ni podana.

C.

13. Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev kazenskega zakona in določb kazenskega postopka, zato je na podlagi 425. člena ZKP zahtevi za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeni.

14. Po podatkih prvostopenjske sodbe je obsojenec oče šestih otrok, od tega je pet mladoletnih, je samostojni podjetnik, za svoje delo prejema plačilo, je solastnik restavracije ter lastnik gostinskega lokala in družbe N., d. o. o. Zato mu je Vrhovno sodišče na podlagi 98. a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo plačilo stroškov s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso.