Jedro

Za odločitev je bistven 191. člen OZ, ki določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Ker se tožena stranka na omenjene okoliščine glede pridržanja zahtevati nazaj ali izognitvi sili v postopku na prvi stopnji niti ni sklicevala, je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi pravilna.

Kot potrebni stroški postopka (155. člen ZPP), ki jih je v primeru strankinega uspeha v pravdi dopustno prevaliti na nasprotno stranko, se ne štejejo stroški, povezani s tem, da ima pooblaščenec sedež izven območja sodišča.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno (v prvem odstavku I. točke izreka in v III. točki izreka) spremeni tako: - da se skupni prisojeni znesek iz naslova razlike v potnih stroških zniža na 152,35 EUR (namesto 155,79 EUR) in da se znesek za julij 2012, od katerega tečejo zakonske zamudne obresti od 31. 12. 2012 dalje, zniža na 1,64 EUR (namesto 5,08 EUR), za znesek 3,44 EUR s pripadki pa se tožbeni zahtevek zavrne; - da se znesek stroškov postopka, ki jih je tožena stranka (tožeča po nasprotni tožbi) dolžna plačati tožniku (tožencu po nasprotni tožbi) zviša na 1.641,85 EUR (namesto 430,93 EUR).

II. V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka (tožeča po nasprotni tožbi) sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku (tožencu po nasprotni tožbi) pa je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 116,47 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka do plačila, tožnik (toženec po nasprotni tožbi) pa krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe toženi stranki (tožeči stranki po nasprotni tožbi, v nadaljevanju: tožena stranka) naložilo, da je dolžna tožniku (tožencu po nasprotni tožbi, v nadaljevanju: tožnik) izplačati razliko v potnih stroških v skupnem znesku 155,79 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, razvidnih iz izreka sodbe. V presežku (za 250,28 EUR s pp in obrestni zahtevek pred 31. 12. 2012) je zahtevek zavrnilo. V II. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da je tožnik dolžan toženi stranki v roku 15 dni plačati razliko v potnih stroških v skupnem znesku 390,37 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov in zneskov, razvidnih iz izreka sodbe. V III. točki izreka sodbe je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati stroške postopka v znesku 430,93 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je odločitev v nasprotju s sodno prakso pritožbenih sodišč v primerljivih zadevah, zato sta mu bili kršeni pravici iz 14. in 22. člena Ustave RS. Ne drži, da je z zahtevkom uspel le v 38,40 %, saj je bil pretežen del postopka namenjen ugotavljanju temelja zahtevka. Ker je tožena stranka temelju nasprotovala, je moral s številnimi dokazi dokazati, da pot, na podlagi katere mu je tožena stranka obračunavala potne stroške, ni bila ustrezna, primerna in varna. Ugotavljanje temelja je bilo potrebno tako za odločitev o zahtevku po tožbi, kot za odločitev o zahtevku po nasprotni tožbi, zato bi moralo sodišče pri odločitvi o stroških postopka upoštevati, da je po nasprotni tožbi uspel 100 %. Zato bi treba stroške izvedenca v celoti naložiti toženi stranki. Sodišče bi moralo upoštevati, da je uspel vsaj 79,46 % (100 % po temelju po tožbi, 100 % po temelju nasprotni tožbi in 38,40 % po višini). Glede tega se sklicuje na zadeve Cp 531/2016 in I Cp 1527/2016. Sodišče mu neutemeljeno ni priznalo povračila sodne takse za tožbo v znesku 52,00 EUR. Priznati bi mu moralo tudi stroške kilometrine njegove pooblaščenke za prihod na naroke za glavno obravnavo in za njeno odsotnost iz pisarne. V okviru pravice iz 22. člena URS mu je namreč zagotovljena pravica do zastopanja po odvetniku in pravica do svobodne izbire odvetnika, če je izbira pooblaščenke, ki ima sedež zunaj sedeža stranke ali območja razpravljajočega sodišča razumna (II Cp 3728/2011). Sodišče bi ga moralo v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati, naj stroškovni zahtevek dopolni z navedbo okoliščin, ki opravičujejo izbiro pooblaščenke s sedežem v Brežicah. Izbral jo je zato, ker je v primerljivi zadevi že uspela. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločitev razveljavi oziroma jo spremeni tako, da mu prizna vse priglašene stroške.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del I. točke izreka ter zoper II. in III. točko izreka sodbe, prav tako iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Sodišču očita, da je pri izračunu prikrajšanja potnih stroškov izhajalo iz napačne predpostavke, da je 8 % cene neosvinčenega motornega bencina v mesecih julij 2012 in december 2013 znašalo 0,12 EUR, saj je v resnici znašalo 0,11 EUR. Nasprotuje zavrnitvi zahtevka po nasprotni tožbi. Razlogi za to so v nasprotju z razlogi za delno ugoditev zahtevku po tožbi. Ne drži, da tožnik ni bil neupravičeno obogaten, češ da je bilo izplačilo kilometrine izvedeno v skladu s pravno podlago. Če je ta odpadla pri izračunu premalo izplačanih potnih stroškov, je edino logično, da je odpadla tudi pri izračunu preveč izplačanih potnih stroškov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek zavrne, ter da ugodi zahtevku po nasprotni tožbi. Podrejeno pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pa je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje deloma zmotno uporabilo materialno pravo.

7. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik od leta 2010 zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu policist. Delo opravlja na Policijski upravi A., Policijski postaji B. Zaradi narave dela ne more koristiti javnega prevoza za prevoz na delo. Od tožene stranke je zahteval plačilo zneska 406,07 EUR, ki naj bi predstavljal razliko med izplačano kilometrino in kilometrino, izračunano za razdaljo 23 km - v eno smer. Tožena stranka je z nasprotno tožbo od tožnika zahtevala plačilo 387,58 EUR, ki naj bi predstavljal razliko med kilometrino, ki je bila tožniku dejansko izplačana v obdobjih od 1. 6. 2013 do 31. 12. 2013 in od 1. 1. 2014 do 30. 4. 2016, ter kilometrino, izračunano za razdaljo 17,20 km.

- O pritožbi tožene stranke:

8. Ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje pri izračunu tožnikovega prikrajšanja iz naslova potnih stroškov za mesec december 2013 izhajalo iz napačne (previsoke) cene neosvinčenega 95 oktanskega motornega bencina. Cena tega bencina se je 24. 12. 2013 sicer res znižala tako, da je 8 % te cene znašalo 0,11 EUR in ne 0,12 EUR, vendar je iz predloženih evidenc mesečnih prisotnosti in odsotnosti za december 2013 (B7) razvidno, da je tožnik do tega datuma že opravil 10 služb, glede katerih je zahteval izplačilo premalo izplačane kilometrine. Glede tega meseca je bila zato cena bencina pravilno upoštevana. Kot pa pravilno navaja pritožba, to ne drži glede meseca julija 2012. Glede tega meseca je sodišče upoštevalo previsoko ceno neosvinčenega 95 oktanskega motornega bencina, in sicer 8 % te cene v navedenem mesecu ni znašalo 0,11 EUR, temveč 0,12 EUR. Posledično je tožnik iz naslova razlike v potnih stroških za julij 2012 upravičen do zneska 1,64 EUR in ne do zneska 5,08 EUR. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi v tem delu ugodilo in prvem odstavku I. točke izreka skupni znesek 155,79 EUR znižalo na 152,35 EUR, v 2. alineji prvega odstavka I. točke izreka, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti, pa znižalo tudi znesek 5,08 EUR na 1,64 EUR. V presežku, za znesek 3,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2012 dalje do plačila, pa je zahtevek zavrnilo.

9. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi je pravilna, četudi materialnopravno razlogovanje ni povsem ustrezno, saj v tem sporu ni ključno vprašanje odpadle pravne podlage, ampak vprašanje pravilnega obračunavanja potnih stroškov. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), da mora tisti, ki je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi (prvi odstavek), ter da obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (tretji odstavek). Vendar pa je za odločitev bistven 191. člen OZ, ki določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Ker se tožena stranka na omenjene okoliščine glede pridržanja zahtevati nazaj ali izognitvi sili v postopku na prvi stopnji niti ni sklicevala, je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi pravilna.

- O pritožbi tožnika:

10. Glede na to, da je sedež sodišča prve stopnje v Celju, sodišče prve stopnje tožniku pravilno ni priznalo stroškov kilometrine njegove pooblaščenke (ki ima sedež v Brežicah) za pristop na naroke za glavno obravnavo in njeno odsotnost iz pisarne v času potovanja. Kot potrebni stroški postopka (155. člen ZPP), ki jih je v primeru strankinega uspeha v pravdi dopustno prevaliti na nasprotno stranko, se ne štejejo stroški, povezani s tem, da ima pooblaščenec sedež izven območja sodišča (npr. Pdp 197/2014, Pdp 541/2017). Tega stališča ne spreminja pritožbena navedba, da si je tožnik pooblaščenko s sedežem v Brežicah izbral zato, ker je v primerljivi zadevi uspela. Tudi ne drži, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnika v okviru materialno-procesnega vodstva pozvati k pojasnilu stroškovnika. Izpostavljeno stališče tudi ne pomeni kršitve 14. in 22. člena Ustave RS. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, sicer drži, da ima vsaka stranka pravico do zastopanja po odvetniku in pravico do svobodne izbire odvetnika, vendar to ne pomeni, da je treba strošek kilometrine, ki je nastal zaradi neizbire odvetnika z območja sodišča, prevaliti na nasprotno stranko. Ti stroški so stvar razmerja med stranko in izbranim pooblaščencem.

11. Tožnik se neutemeljeno zavzema za posebno upoštevanje uspeha s temeljem in z višino zahtevka. Vseeno pa utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni zadostno upoštevalo okoliščine, da je v postopku po nasprotni tožbi uspel v 100 %. To je upoštevalo le pri odmeri stroškov postopka, ki so mu nastali v zvezi z odgovorom na nasprotno tožbo, čeprav se s strani tožnika priglašeni stroški postopka nanašajo tako na postopek v zvezi s tožbo, kot na postopek v zvezi z nasprotno tožbo. Le strošek nagrade za sestavo tožbe in prve pripravljalne vloge je nastal že pred začetkom postopka po nasprotni tožbi, ostale postavke stroškovnika pa se nanašajo tako na tožbo kot na nasprotno tožbo.

12. V skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/15) je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno priznalo 200 točk za tožbo in 150 točk za prvo pripravljalno vlogo, kar skupno znaša 350 točk. To ob vrednosti točke 0,459 EUR znese 160,65 EUR, povečano za DDV pa 196,00 EUR. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo tožniku priznati tudi povračilo stroška sodne takse za tožbo v znesku 52,00 EUR. Navedeno znaša 248,00 EUR, v 38,4 % pa 95,23 EUR. Za nadaljnji postopek je tožnik (glede na okvir priglašenih stroškov po stroškovniku in okoliščino, da je glede nasprotne tožbe uspel v celoti) upravičen do: 150 točk za vsako od nadaljnjih treh pripravljalnih vlog, 200 točk za odgovor na nasprotno tožbo, 1000 točk za zastopanje na prvem naroku in nadaljnjih narokih, 100 točk urnine, 30 točk za materialne stroške, kar znaša 1.780 točk, skupaj z DDV pa 996,76 EUR. Upravičen je še do povračila izvedenine v višini 984,53 EUR in potnih stroškov v višini 23,52 EUR, kar vse znese 2.004,81 EUR. Glede na tožniku priznane stroške postopka v skupni višini 2.100,04 EUR, upoštevaje stroške tožene stranke v višini 458,19 EUR, kot jih je pravilno odmerilo že sodišče prve stopnje, je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 1.641,85 EUR stroškov postopka. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožnika delno ugodilo in III. točko izreka sodbe spremenilo tako, da je stroške, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, iz zneska 430,93 EUR zvišalo na 1.641,85 EUR.

13. Ker v zvezi s preostalo odločitvijo niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je v preostalem delu pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Pritožbeno sodišče je odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka (165. člen ZPP). Tožena stranka je s pritožbo uspela le v neznatnem delu (0,6 %), zato sama krije svoje pritožbene stroške (tretji odstavek 154. člena ZPP), tožniku pa je dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka: 250 točk nagrade za postopek, 28 točk za materialne stroške, DDV ter 20,80 EUR takse za pritožbo, kar znaša 176,47 EUR, glede na tožnikov uspeh s pritožbo (66 %) pa 116,47 EUR. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bil potreben za odločitev pritožbenega sodišča (155. člen ZPP).