Jedro

Ker je bilo o predlogu tožnika za obnovo postopka z dne 19. 5. 2003 že pravnomočno odločeno, organ o ponovnem tožnikovem predlogu glede na 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP (po tej določbi organ zahtevo pri njenem predhodnem preizkusu s sklepom zavrže, če je bilo o isti upravni zadevi že pravnomočno odločeno) drugače ni mogel odločiti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Stroškovni zahtevek tožnika se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je s sklepom, št. 490-1/2010-3 z dne 13. 7. 2010, zavrgel predlog tožnika za obnovo postopka št. 463-2077/74 in vzpostavitvi prejšnjega stanja nepremičnin. Drugostopni organ je z odločbo, št. 4908-2/2010 z dne 30. 12. 2010, zavrnil pritožbo tožnika zoper navedeni sklep. Prvostopni organ je v obrazložitvi navedel, da je 7. 7. 2010 prejel predlog tožnika za obnovo postopka št. 463-2077/74, v katerem je bila izdana odločba Skupščine občine Koper, Oddelka za urbanizem, komunalne in gradbene zadeve z dne 25. 5. 1974, s katero so kot ''nacionalizirane'' prešle v družbeno lastnino v uporabi Občine Koper nepremičnine, vl. št. ... in 90, k.o. ..., prejšnja last tožnika. Organ je ugotovil, da je tožnik leta 2003 že podal predlog za obnovo tega postopka, ki ga je organ zavrnil, postopek pa je bil pravnomočno zaključen s sodbo Vrhovnega sodišča RS. Iz spisa št. 464-51/2003 izhaja, da je takrat tožnik (kot tudi s sedanjim predlogom) svoj predlog utemeljeval iz razloga drugače rešenega predhodnega vprašanja. Sedaj predložena dopolnilna odločba Upravne enote Koper, št. 208-104/01-48 z dne 1. 7. 2010, naj bi izkazovala, da je bilo predhodno vprašanje (državljanstva) s strani pristojnega organa v bistvenih točkah drugače rešeno in je zato možna obnova postopka po 4. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljnjem besedilu ZUP). Iz obrazložitev odločb in sodb v tej zadevi izhaja, da je bil tožnik jugoslovanski državljan do dne 3. 4. 1977, kar pomeni, da se dejansko stanje ni v ničemer spremenilo. Ker je bilo o predlogu za obnovo postopka št. 463-2077/74 že pravnomočno odločeno in iz zadeve, ki se je nanašala na prvotni predlog in glede na ugotovitev, da se dejansko stanje ter pravna podlaga, na katero tožnik opira sedaj svoj zahtevek, ni spremenilo, je organ glede na 129. člena ZUP zavrgel njegov predlog. Drugostopni organ je v zvezi s pritožbenimi navedbami še dodal, da je predlog tožnika z dne 7. 7. 2010 identičen predlogu z dne 19. 5. 2003, o katerem je organ že odločil. (Pri)tožnik je z izdajo sodbe Upravnega sodišča, opr. št. U 1798/2004 v povezavi s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X Ips 1107/2005 pravno varstvo zoper to upravno zadevo izčrpal. S tem je bilo odločanje o njegovem zahtevku iz naslova uveljavitve obnovitvenega razloga po 4. točki 260. člena ZUP tudi pravnomočno zaključeno, na način, da okoliščina, na katero se opira predlog za obnovo postopka, ni verjetno izkazana.

Tožnik je v tožbi navedel, da je glede na izkazano jugoslovansko državljanstvo pričakoval, da bo organ odločil pravično in pošteno (kot z odločbo z dne 7. 6. 1984 v zadevi 463-1490/74, ko je takoj razveljavil odločbo o ugotovitvi nacionalizacije in vrnil nacionalizirano premoženje), kar pa se ni zgodilo. Razlogovanje prvostopnega in drugostopnega organa v odločbah je zgrešeno. Tožnik je res že podal obnovo postopka na podlagi zapisov v odločbah Upravnega in Vrhovnega sodišča, da je bil državljan Jugoslavije. Vendar je treba tudi izpostaviti, da ZUP jasno odloča, da je obnova postopka v primeru iz 4. točke 260. člena ZUP možna v 30 dneh od dneva, ko je možno uporabiti novi akt, s katero je zadeva predhodnega vprašanja rešena drugače. Ugotovitve v obrazložitvah sodb sodišč pa še ne pomenijo drugačne rešitve zadeve, ampak mora biti to narejeno z izrekom v upravni ali sodni odločbi. Šele ko je zadeva rešena v izreku odločbe, je možno ta akt uporabiti. Dejstvo je, da je bilo tožnikovo državljanstvo rešeno šele z odločbo z dne 1. 7. 2010 in ne prej, kar pomeni, da o zadevi še ni bilo odločeno. Ko je organ ugotavljal pogoje za nacionalizacijo njegovega premoženja, je vprašanje njegovega državljanstva obravnaval kot predhodno vprašanje. To je razvidno iz samo odločbe o ugotovitvi nacionalizacije. Po obvezni razlagi četrtega odstavka 3. člena ZNZGP spremembe (Uradni list FLRJ, št. 63/48), izdane po Prezidiju ljudske skupščine FLRJ dne 17. 7. 1948, je treba razumeti to določbo tako, da kdor preneha biti jugoslovanski državljan, izgubi lastninsko pravico na nepremičninah (ne pa, kdor samo pridobi tuje državljanstvo). Organ je v odločbo o ugotovitvi nacionalizacije zapisal, da iz podatkov organa izhaja, da je prestopil v tuje državljanstvo, kar pomeni, da je organ brez odločbe ugotovil, da je izgubil državljanstvo Jugoslavije in se je zato ugotovilo, da je njegovo premoženje nacionalizirano po samem zakonu. Takšna ugotovitev organa pa pomeni odločanje o predhodnem vprašanju in njegovo rešitev. Tedanji upravni organ je namreč dvomil, da je tuj državljan in je zato povprašal pristojni upravni organ. Po izrecni določbi Navodila iz leta 1948 pa je moral organ zadevo z vsemi dokumenti poslati tedanjemu Ministrstvu za notranje zadeve v odločitev. Torej je očitno, da je organ, ki je izdal odločbo o ugotovitvi nacionalizacije, glede vprašanja njegovega državljanstva odločal kot o predhodnem vprašanju, saj sicer ni bil za vprašanje državljanstva pristojen, ampak je bilo za to pristojno tedanje Ministrstvo. Ministrstvo pa pred izdajo odločbe o nacionalizaciji ni odločalo, bilo pa je edino pristojno. Razlogi izpodbijanega sklepa, da se o vprašanju državljanstva v postopku nacionalizacije ni odločalo kot o predhodnem vprašanju, so zato povsem napačni. Predlog obnove je vložil v 30-dnevnem roku, kar pomeni, da so izpolnjeni vsi pogoji za obnovo. Tožnik je še izrecno opozoril, da bo zadevo nadaljeval tudi pred evropskim sodiščem, če bo potrebno in bo o tem obvestil vse pristojne organe EU, saj so organi države članice EU dolžni spoštovati tudi evropsko zakonodajo in človekove pravice. Upravni organ je bil namreč dolžan, takoj ko je bil seznanjen, da je bila izdana pravnomočna odločba o tem, da je bil tožnik jugoslovanski državljan v času uveljavitve ZNZGP, takoj uvesti postopek obnove in odpraviti odločbo o nacionalizaciji, kot je to storil organ v zadevi št. 463-1490/73 z odločbo z dne 7. 6. 1984. Takšno postopanje organa pa pomeni tudi kršitev pravice do enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic ter diskriminatorno postopanje. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, sklep odpravi ter toženki naloži plačilo njegovih stroškov postopka v roku 15 dni od izdaje sodbe.

Toženka vsebinskega odgovora na tožbo ni podala, je pa v danem roku poslala upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno zavrženje tožnikovega predloga za obnovo postopka, končanega z odločbo Skupščine občine Koper, Oddelka za urbanizem, komunalne in gradbene zadeve, št. 463-2077/74 z dne 25. 5. 1974, s katero so kot nacionalizirane prešle v družbeno lastnino v uporabi Občine Koper nepremičnine, vl. št. ... in ..., k.o. ..., ki so bile prej v lasti tožnika.

Sklep prvostopnega organa, ki mu je pritrdil tudi drugostopni organ, je po presoji sodišča pravilen. Prav tako je pravilna ugotovitev organa, da je tožnik kot predlagatelj že uveljavljal predlog, da se obnovi postopek nacionalizacije, št. 463-2077/74, iz obnovitvenega razloga po 4. točki 260. člena ZUP ter vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje zgoraj navedenih nepremičnin in sicer s predlogom za obnovo postopka, podanem dne 19. 5. 2003, ki je identičen predlogu, o katerem je organ odločil s sedaj izpodbijanim sklepom. Ker pa je bilo o predlogu tožnika za obnovo postopka z dne 19. 5. 2003 že pravnomočno odločeno (sodba Upravnega sodišča RS, opr. št. U 1798/2004 z dne 14. 6. 2005, potrjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X Ips 1107/2005 z dne 4. 12. 2008), organ o ponovnem tožnikovem predlogu glede na 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP (po tej določbi organ zahtevo pri njenem predhodnem preizkusu s sklepom zavrže, če je bilo o isti upravni zadevi že pravnomočno odločeno) drugače ni mogel odločiti. Tožnik sicer meni, da so zaradi izdaje dopolnilne odločbe Upravne enote Koper, št. 208-104/01-48 z dne 1. 7. 2010, s katero je bilo z izrekom (še) ugotovljeno, da je bil tožnik državljan Socialistične Republike Slovenije, Socialistične federativne republike Jugoslavije od dne 26. 10. 1954 do dne 3. 4. 1977, šele sedaj nastopili pogoji za uveljavljanje obnove postopka po citirani točki 260. člena ZUP, saj je šele sedaj šteti, da je bilo predhodno vprašanje (torej vprašanje državljanstva) drugače rešeno kot v odločbi, št. 463-2077/74 z dne 25. 5. 1974, vendar se sodišče z njim ne strinja. Še vedno se namreč vprašanje državljanstva tožnika z dopolnilno odločbo, št. 208-104/01-48 z dne 1. 7. 2010, ni drugače rešilo, kot izhaja iz podatkov odločbe, št. 463-2077/74 z dne 25. 5. 1974, saj je iz obeh razvidno, da je tožnik v času nacionalizacije jugoslovansko državljanstvo imel vse do izbrisa 3. 4. 1977. Kot pa je bilo tožniku že pojasnjeno v sodbi naslovnega sodišča, opr. št. U 1798/2004 z dne 14. 6. 2005, pa mu je bilo premoženje nacionalizirano, ker se je tožnik kot jugoslovanski državljan izselil iz države in prestopil v tuje državljanstvo in ne, ker naj ne bi bil jugoslovanski državljan. Glede na navedeno so zato tožbeni ugovori, ki se nanašajo na po tožnikovem mnenju napačno uporabo določb Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij v njegovem primeru (ne glede na k tožbi priloženo odločbo, št. 463-1490/73 z dne 7. 6. 1984, saj se na tožnika ne nanaša, iz nje pa tudi niso razvidni razlogi za obnovo postopka nacionalizacije nepremičnin v lasti A.A.), pravno nerelevantni, ker napačna uporaba materialnega prava ni razlog za obnovo postopka. Odločitev prvostopnega organa o zavrženju tožnikovega predloga pa tudi ne temelji na razlogu, da se v postopku nacionalizacije naj ne bi odločalo o državljanstvu kot o predhodnem vprašanju, temveč na ugotovitvi o že pravnomočno rešeni isti zadevi, kar pa tudi pomeni, da ni bilo podlage za uvedbo postopka obnove po uradni dolžnosti. Glede na povedano pa zato tudi niso bile kršene tožnikove ustavne pravice.

Sodišče tako ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je sklep pravilen in zakonit, zaradi česar je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.