Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ob procesni situaciji in predlogu predlagajoče stranke, ko etažni lastniki drugih stavb niso udeleženci v postopku, sodišče ne more brez ustreznih strank določiti pripadajočih zemljišč za stanovanjsko sosesko. Zato se je pravilno odločilo za ožjo obravnavo oziroma za določitev le po 7. členu ZVEtL. S tem res ni izčrpana možnost etažnih lastnikov po 30. členu ZVEtL (za ugotavljanje pripadajočih zemljišč za stanovanjsko sosesko), vendar v taki procesni situaciji sodišče prve stopnje tudi ni moglo ravnati drugače.
I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom.
II. Pritožnica krije svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo predlogu predlagatelja in določilo pripadajoče zemljišče in splošni skupni del stavbe z naslovom A 19, in sicer pod točko 1 naštetih parcelah, stoječe na parc. št. 1, 2, 3, 4, vse k. o. X. Sklep se v zemljiški knjigi izvede po uradni dolžnosti. Sklenilo je tudi, da vsak udeleženec nosi svoje stroške postopka.
2. Proti temu sklepu se pritožuje tretji nasprotni udeleženec oziroma Mestna občina ... (MO). Izpodbija sklep v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov. Najprej opozarja, da je prišlo do napake pri oznaki k. o. in številki. Iz sklepa izhaja, da je sodišče določilo minimalno pripadajoče zemljišče k stavbi. Pri tem predlagatelj ni podal ustreznega predloga, v katerem bi navedel zemljiške parcele, na katerih se naj določi pripadajoče zemljišče. Sodišče bi ga moralo pozvati na dopolnitev predloga ali pa predlog zavreči. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 339. člena v zvezi s 13. členom ZVEtL in 37. členom ZNP. Sodišče mora odločiti v mejah postavljenih zahtevkov. Predlagati mora dejstva in dokaze. To velja tudi za nepravdni postopek. Tako je odločilo Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 453/2007. Sodišče je preseglo pooblastila, ko je postavilo izvedenca. Sodišče ni upoštevalo predloga predlagatelja, da se odmeri pripadajoče zemljišče kot celota, saj gre za stanovanjsko sosesko, ki je bila zgrajena po enotnem zazidalnem načrtu. To določa tudi 28. člen ZVEtL. Sodišče je napačno uporabilo materialno podlago in je zato zagrešilo kršitev 338. člena v zvezi s 341. členom ZPP. Iz zemljiškoknjižnega izpiska za nepremičnino št. 1001/17 izhaja, da so v zvezi z glavno nepremičnino št. 5 zabeleženi trije nepravdni postopki, saj so vpisane tri zaznambe spora. Pritožnica je 17. 12. 2011 vložila odgovor na predlog in navedla, da gre za postopek, ki je uveden in poteka zgolj v interesu predlagatelja, zato so ti dolžni pokriti vse stroške. Stroški se po ZVEtL-u lahko plačajo tudi iz rezervnega sklada. Sodišče navaja, da nasprotni udeleženci stroškov niso priglasili, kar je sicer res, vendar bi lahko sodišče, ker je zadevo zaključilo brez obravnavanja, pozvalo nasprotne udeležence na povrnitve stroškov. Zato je odločitev o stroških nepravilna. Sicer pa tudi tretji odstavek 35. člena ZNP določa, da stroške lahko trpi predlagatelj, če je nepravdni postopek voden izključno v interesu slednjega. V tem delu tudi sodišče ni pravilno uporabilo materialnega prava. Navaja, da gre za ustaljeno sodno prakso.
3. Na vročeno pritožbo predlagatelji in nasprotni udeleženci niso odgovorili.
4. Sodišče prve stopnje je s popravnim sklepom 28. 5. 2015 (list. št. 203) popravilo sklep z dne 4. 5. 2015 tako, da je v 1. točki izreka šifra katastrske občine X pravilno: ... Proti temu sklepu ni bilo pritožbe.
5. Pritožba ni utemeljena.
6. Pritožbeno sodišče šteje, da ima pritožnica pravni interes za pritožbo, saj jo je sodišču glede na določbe tretjega odstavka 26. člena ZVEtL obvestilo o postopku po uradni dolžnosti. Sicer je treba ugotoviti, da v tem postopku pritožnica ni bila v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica oziroma po prejšnjih predpisih imetnica pravice uporabe in ni trdila, da bi na podlagi kakšnih predpisov pridobila lastninsko pravico. Ker pa je pritožnica podala odgovor na predlog (list. št. 15), ki ni bil v postopku sprejet in ker je po zakonu lahko stranka, ima tudi pravni interes za pritožbo.
7. Bistvo pritožbe je, kot je navajala pritožnica že v odgovoru na predlog, da meni, da bi sodišče na podlagi 7. člena ZVEtL moralo določiti pripadajoče zemljišče k stavbi v etažni lastnini tudi na naslovu A 21, 23 in 25. Na naroku 9. 7. 2013 (list. št. 123) je predlagala, da sodišče ureja sosesko kot celoto. V pritožbi pa predlaga, da bi sodišče moralo na podlagi 28. člena ZVEtL odmeriti pripadajoče zemljišče kot celoto za stanovanjsko sosesko, ki je bila zgrajena po enotnem zazidalnem načrtu. Trdi še, da je sodišče odločilo mimo zahtevka predlagatelja oziroma ga ni pozvalo, da svoje navedbe dopolni.
8. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je postopek pričel upravnik objekta A 19. Sodišče ga je s sklepom pozvalo, da navede številke parcel in katastrsko občino zemljišč, nasprotne udeležence in predloži pogodbo o medsebojnih razmerjih oziroma se izkaže kot upravnik. To je upravnik tudi storil (list. št. 8 s prilogami). Navedel je številke pripadajočih zemljišč in se izkazal kot upravnik, označil pa je tudi nasprotnega udeleženca. Po 20. členu ZVEtL poda predlagatelj predlog za vzpostavitev etažne lastnine. Če ne poda ID znaka stavbe ali dela stavbe, mora stavbo opredeliti vsaj z ulično številko in krajem (20. člen ZVEtL). Pritožnik meni, da sodišče ne bi smelo s pomočjo izvedeniškega mnenja ugotavljati ustreznih parcelnih številk in da bi vse to moral navajati predlagatelj. Pritožbeno sodišče pa na to odgovarja, da sodišče ni sodilo mimo trditvene podlage in dokaznih predlogov predlagatelja. V postopkih, ki tečejo po Zakonu o nepravdnem postopku – ZNP (kamor sodi tudi ZVEtL), se določbe ZPP uporabljajo le subsidiarno (37. člen ZNP). Tako ima sodišče številna pooblastila, katera mora uporabiti po uradni dolžnosti z namenom, da se vzpostavi etažna lastnina na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in postopek za določanje pripadajočega zemljišča, ki pripada stavbi v etažni lastnini (1. člen ZVEtL). Tudi obvestilo o postopku je pritožnica dobila zato, ker je sodišče to opravilo po uradni dolžnosti. Po 21. členu ZVEtL sodišče po uradni dolžnosti pridobi podatke iz zemljiške knjige o vpisanih imetnikih lastninske in drugih pravic na nepremičnini. Sodišče predlog posreduje v izjavo zemljiškoknjižnemu lastniku in po uradni dolžnosti o postopku obvesti vse osebe, za katere izve, da bi lahko uveljavljale vzpostavitev lastninske pravice ali druge pravice na posameznih delih stavb ali nepremičnini kot celoti, zlasti pa osebe, za katere izve na podlagi poizvedb iz prvega odstavka 21. člena ZVEtL. Nato po 23. členu po uradni dolžnosti izvede pripravljalna opravila. Ker v tej zadevi sodišče ni moglo ugotavljati identifikacijskega znaka stavbe pripadajočih zemljišč, je pravilno postavilo izvedenca in mu naložilo, naj vse to, kar mu nalaga ZVEtL po uradni dolžnosti, ugotovi. Pri tem ni kršilo, kot zmotno meni pritožnica, 2. člena ZPP v povezavi s 37. členom ZNP in prvim odstavkom 339. člena ZPP(1) .
9. Pritožba meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni odmerilo pripadajočega zemljišča kot celote za vso stanovanjsko sosesko oziroma tudi za stavbe na naslovu A 21 – 25. Pritožnica spregleda, da je na podlagi odgovora pritožnice na predlog sodišče prve stopnje upravnika pozvalo, da se opredeli do navedb MO. Nato je upravnik prijavil udeležbo v postopku tudi kot upravnik stavbe na A 18 in 21. Nato mu je sodišče naložilo z vlogo z dne 11. 5. 2012, kaj naj predloži v določenem roku (list. št. 34) in zagrozilo z zavrženjem vloge. Ker upravnik tega ni predložil, je sodišče vlogo zavrglo (pravnomočen sklep na list. št. 41). Ob taki situaciji in ob ugotovitvi izvedenca na naroku na kraju samem 9. 7. 2013, da so parc. št. 1, 2, 3, 4 k. o. X v zemljiško knjigo že vpisane kot skupni del stavbe A 19, se je sodišče odločilo, da določi le pripadajoče zemljišče k predmetni stavbi in da ne bo urejalo soseske kot celote (list. št. 123). Sodišče prve stopnje je na ogledu tudi ugotovilo, kdo so še lastniki oziroma solastniki parcel, ki pridejo v poštev pri določitvi pripadajočega zemljišča k stavbi in pritegnilo še te lastnike. Nasprotni udeleženci ne vlagajo pritožb. 10. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo dejstva, ki so pravno relevantna po 7. členu ZVEtL z izvedencem geodetom in nato nadaljevalo postopek z drugim izvedencem za ugotavljanje oziroma izdelavo delitev zemljiških parcel, ki so bile ugotovljene za pripadajoče zemljišče k stavbi A 19. Stranke so prejele izvedeniško poročilo in na to mnenje niso imele pripomb. Izvedenec pa je celo ugotovil, da je sama stavba s številko xy že vpisana v zemljiški kataster in ustreza dejanskemu stanju na terenu (list. št. 184). Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in odločilo kot v izreku izpodbijanega sklepa s popravnim sklepom.
11. Pritožnica v pritožbi vztraja, da bi sodišče moralo določiti pripadajoča zemljišča za celo stanovanjsko sosesko, ki je bila zgrajena po enotnem zazidalnem načrtu. Ob takšni procesni situaciji in predlogu predlagajoče stranke, ko etažni lastniki drugih stavb niso udeleženci v postopku, sodišče ne more brez ustreznih strank določiti pripadajočih zemljišč za stanovanjsko sosesko. Zato se je pravilno odločilo za ožjo obravnavo oziroma za določitev le po 7. členu ZVEtL. S tem res ni izčrpana možnost etažnih lastnikov po 30. členu ZVEtL (za ugotavljanje pripadajočih zemljišč za stanovanjsko sosesko), vendar v taki procesni situaciji sodišče prve stopnje tudi ni moglo ravnati drugače. 12. Pritožba še meni, da bi sodišče prve stopnje moralo pozvati pritožnico, da priglasi stroške. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da vsak udeleženec nosi svoje stroške postopka in se pri tem oprlo na določbo 35. člena ZNP ter 23. člena ZVEtL. Nepravdni postopek je res pričet zaradi interesa predlagajoče stranke. Vendar je sodišče moralo o postopku obvestiti pritožnico. Pritožnica pa ni lastnica zemljišč oziroma etažna lastnica in tudi ni imetnica pravice uporabe, zato ji ni bilo treba odgovoriti na predlog. Smiselno zatrjuje, da bi v primeru skupne soseske lahko uveljavljala, da gre za javno dobro lokalnega pomena. Vendar te navedbe v dejanski situaciji nimajo podlage in tudi nasprotna udeleženka s temi navedbami ni mogla uspeti. Pritožnica je le v odgovoru na predlog vnaprej izjavila, da ne bo nosila stroškov nepravdnega postopka, saj poteka v interesu predlagateljev. Ker mora sodišče po uradni dolžnosti obvestiti MO o postopkih, le-ta pa se ni dolžan odzvati, ni pravilna razlaga pritožnice, da mora predlagateljica MO pokriti stroške zastopanja. Pritožnica ni bila dolžna vstopiti v postopek, saj ni bila pravno vpletena v zemljišča, o katerih je moralo sodišče odločati. Primeri, na katere se pritožba sklicuje pri odločanju o stroških so takšni, da se ne nanašajo na ZVEtL in položaj, ko občina ni bila lastnica oziroma etažna lastnica.
13. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb ZPP in ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom (365. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).
Op. št. (1): Pri tem pritožba zmotno citira zadevo II Ips 453/2007, ki se ne nanaša na obravnavani primer.