Jedro

V zvezi s tožbenimi navedbami, da je na nepremičnini, v kateri tožeča stranka živi, vpisana hipoteka, sodišče pojasnjuje, da zakon ne predvideva, da bi se pri ugotavljanju vrednosti premoženja lahko upoštevala morebitna stvarna bremena na nepremičnini, in da ta onemogočajo razpolaganje z nepremičnino.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) zavrnil prošnjo tožeče stranke za odobritev BPP z dne 19. 10. 2015, in sicer za odgovor na tožbo v zadevi opr. št. P 102/2015 Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je organ za BPP zaključil, da iz listinskih dokazil v spisu izhaja, da premoženje tožeče stranke presega višino 13.780,00 EUR, kar po določbi 27. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre) izključuje njeno pravico do BPP. Iz baze podatkov geodetskega organa namreč izhaja, da je tožeča stranka lastnica nepremičnine parc. št. 95/10 k.o. ..., ki v naravi predstavlja pozidano zemljišče, katerega vrednost je ob uporabi posplošene tržne vrednosti izračunana po metodologiji množičnega vrednotenja 2.906,28 EUR in lastnica stanovanjske stavbe št. 292-1 k.o. ..., v kateri tožeča stranka živi in katere vrednost izračunana po metodologiji množičnega vrednotenja znaša 100.356,03 EUR. Primerna velikost stanovanja je določena v drugem odstavku 17. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS) ter znaša v primeru tožeče stranke 110 m2. Presežek je 40 m2, vrednost navedene razlike pa znaša 26.761,60 EUR. Ker vrednost premoženja tožeče stranke skupaj znaša 29.667,88 EUR, po določbi 27. člena ZSVarPre tožeča stranka ni upravičena do BPP. Odločila je tudi, da obremenitev nepremičnine s hipoteko ne vpliva na upoštevanje njene vrednosti pri izpolnjevanju premoženjskega pogoja za dodelitev BPP, saj dejstvo, da so na nepremičnini vpisane hipoteke, ne pomeni nemožnosti razpolaganja s tem premoženjem in jih zato same po sebi ni mogoče šteti kot okoliščin, ki bi premoženje izključevale iz obsega ugotavljanja finančnega kriterija za BPP.

2. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je nepravilen zaključek tožene stranke, da lahko z nepremičnino kljub vpisani hipoteki razpolaga. Ker je brez sredstev, brezplačno pravno pomoč nujno potrebuje, da lahko ugovarja na tožbo, ki jo je prejela, ker se sama ne more zagovarjati, saj je brez pravne izobrazbe. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločitve.

3. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala upravne spise.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporna odločitev organa za BPP, da se prošnja tožeče stranke za BPP, vložena dne 19. 10. 2015, zavrne. Organ je odločitev oprl na določbe ZSVarPre in ZUPJS, ki opredeljujejo nepremičnino, kot je v lasti tožeče stranke, kot premoženje, ki se ter kako upošteva pri ugotavljanju premoženjskega položaja prosilca, in ki določajo premoženjski cenzus, ter na ugotovitev, da je tožeča stranka z navedenim premoženjem premoženjski cenzus presegla. Tožeča stranka ugotovljeni vrednosti svojih nepremičnin ter uporabni površini stanovanjske hiše, v kateri živi, ne prereka, zatrjuje le, da z nepremičnino, v kateri živi, ne more razpolagati zaradi vpisane hipoteke.

6. Po mnenju sodišča je organ za BPP v postopku premoženjski položaj tožeče stranke pravilno ugotavljal na podlagi določb ZSVarPre v zvezi s 14. členom ZBPP in ZUPJS. Po 1. točki prvega odstavka 18. člena ZUPJS se kot premoženje ne upošteva stanovanje, v katerem posameznik dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče, do vrednosti primernega stanovanja. Po drugem odstavku 17. člena ZUPJS pa je primerna velikost stanovanja dvakratnik največje površine, določene s predpisom, ki ureja dodelitev neprofitnega stanovanja v najem, pri kateri ni plačila lastne udeležbe in varščine. Ta predpis je Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem, in po njegovem 14. členu znaša največja površina stanovanja brez plačila lastne udeležbe in varščine za tričlansko gospodinjstvo, kot je tudi gospodinjstvo tožeče stranke, kar ni sporno, 55m2. Kar pomeni, da sodišče toženi stranki pritrjuje, da znaša velikost primernega stanovanja za tožečo stranko 110 m2 in da je ta površina glede na uporabno površino stanovanjske stavbe, katere lastnica je tožeča stranka v celoti presežena za 40 m2. Ob upoštevanju vrednosti celotne nepremičnine (po podatkih geodetskega organa) v višini 100.456,03 EUR (ki s strani tožeče stranke ni prerekana) tako sodišče pritrjuje ugotovitvi organa, da je vrednost za tožečo stranko primernega stanovanja presežena za 26.761,60 EUR ter da ima, upoštevaje tudi prišteto vrednost nepremičnine parc. št. 95/10 k.o. ... v višini 2.906,28 EUR, tožeča stranka premoženje v višini 29.667,88 EUR. Navedeno premoženje pa upoštevaje prvi odstavka 27. člena ZSVarPre in 14. člen ZBPP predstavlja premoženje, ki utemeljuje zavrnitev BPP.

7. V zvezi s tožbenimi navedbami, da je na nepremičnini, v kateri tožeča stranka živi, vpisana hipoteka, sodišče pojasnjuje, da zakon ne predvideva, da bi se pri ugotavljanju vrednosti premoženja lahko upoštevala morebitna stvarna bremena na nepremičnini, in da ta onemogočajo razpolaganje z nepremičnino, zato sodišče ta tožbeni ugovor zavrača kot neutemeljen. Hipoteka je v 138. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ) opredeljena kot zastavna pravica na nepremičninah. Gre torej za eno izmed stvarnih pravic (2. člen SPZ) za katero velja načelo absolutnosti (5. člen SPZ), kar pomeni, da lahko imetnik te pravice svojo pravico uveljavlja proti vsakomur. Zastavitelju to med drugim omogoča, da kljub obstoju hipoteke zastavljeno nepremičnino osvoji tretji osebi, prav tako jo lahko obremeni z (drugo) omejeno stvarno pravico (stvarna služnost, užitek, raba, služnost stanovanja, stvarno breme, nadaljnje hipoteke), prav tako pa so zastavljena nepremičnina ali njeni deli lahko predmet obligacijskih pravic (zlasti najema ali zakupa). Glede na pojasnjene učinke vpisane hipoteke na nepremičnini torej po presoji sodišča vpis hipoteke še ne pomeni, da tožeča stranka s svojim premoženjem ne more razpolagati. Sodišče poudarja, da razpolaganje s premoženjem ne pomeni le njegove prodaje, temveč je treba razpolaganje razumeti in razlagati tudi na način, kot je bil pojasnjen zgoraj. Zato je sodišče tudi ta tožbeni ugovor kot neutemeljen zavrnilo (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS št. X Ips 236/2013 z dne 10. 12. 2014).

8. Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.