Jedro

Pri razlagi pogodbene vsebine je treba upoštevati skupno voljo, kot je bila izražena in zaradi katere je prišlo do sklenitve pogodb, pri razlagi prave pogodbene volje, kot je bila izražena, pa je treba vrednotiti tudi interese pogodbenih strank, zaradi katerih sta pravdni stranki sklenili pogodbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 1.793,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 923,10 EUR od 20. 9. 2006 do plačila in od zneska 870,75 EUR od 24. 10. 2006 do plačila, vse v roku petnajstih dni (točka I), višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (točka II) ter toženi stranki naložilo da povrne tožniku pravdne stroške v višini 309,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajst dnevnega izpolnitvenega roka do plačila (točka III).

2. Tožena stranka v pritožbi navaja, da stališče, da ne gre za enovito pogodbo o depozitu, kot v sodbi ugotavlja sodišče prve stopnje, ampak za mešani statut, kot to navaja tožena stranka, je v sodbi I Cp 2240/2010 potrdilo Višje sodišče v Ljubljani. Gre za depozitno pogodbo za določen čas, ki v 5. členu vsebuje mandatno pogodbo s pooblastilom banki, da po preteku depozitne dobe v imenu in na račun tožeče stranke sklene novo depozitno pogodbo z rokom vezave, kot je določen v 1. členu pogodbe za eno leto. Avtomatična obnovitev vezave pogodbenega zneska predstavlja zapadlost veljavne pogodbe in sklenitev nove pogodbe. V pogodbi ni nikjer ustanovljeno odstopno upravičenje v korist varčevalca, na podlagi katerega bi lahko enostransko odstopil od pogodbe, ni pa tudi nobene potrebe, da se interpretira besedna zveza „varčevalec pooblašča banko“, saj je besedna zveza jasna. Prvo sodišče ugotavlja, da je varčevalec sprejel oglaševalno ponudbo, pri tem pa ne upošteva, da je ponudba določeni osebi dan predlog za sklenitev pogodbe, ki vsebuje bistvene sestavine pogodbe, tako da bi se z njegovim sprejemom pogodba lahko sklenila. Predlog naslovljen nedoločenemu številu oseb, ki vsebuje bistvene sestavine, se šteje kot vabilo k dajanju ponudb. Oglasno sporočilo je tako mogoče šteti le kot vabilo za dajanje ponudb. Po mnenju tožene stranke pa še to ne, ker oglasno sporočilo ni vsebovalo vseh bistvenih sestavin. Ugotovitev prvega sodišča, da je besedilo, da realna obrestna mera 4 % velja za prvo obdobja vezave, pri prvih šestih obnovitvah pa se poveča, kar je identično s ponudbo „vrtoglavega depozita“, je v nasprotju z določbo obrazca, da ob ponovni vezavi velja obrestna mera, določena s sklepom o višini obrestnih mer banke. Napisano samo pomeni, da se bo realna obrestna mera za vsako novo depozitno pogodbo povečala, za koliko pa bo določeno s sklepom o obrestnih merah banke. Po poteku vsake depozitne pogodbe je tožena stranka tožniku izplačala glavnico in obresti, s katerimi je tožnik prosto razpolagal, v konkretnem primeru pa jih je znova vezal prek pooblaščenca s sklenitvijo novih depozitnih pogodb. Tožena stranka je obresti izplačevala po poteku vsake depozitne pogodbe, kar izhaja iz povzetka obračuna obresti, ki so bile posredovane davčni upravi.

3. Tožnik je vložil odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba, s katerim je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prva (prvi odstavek 458. člena ZPP). Ne glede na navedeno določbo sodišče druge stopnje razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, če ugotovi, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (drugi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, zaradi katerega bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP.

6. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema materialnopravne ugotovitve prvega sodišča in se v izogib ponavljanju na te ugotovitve sklicuje. V nadaljevanju le dodatno pojasnjuje razloge, zaradi katerih je tožbeni zahtevek tožnika utemeljen, ob tem, da je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve prvega sodišča. S pogodbama o vezavi tolarskih sredstev z dne 15. 9. 2001 in 19. 10. 2001 je tožena stranka sprejela od tožnika kot varčevalca depozit. V pogodbah je bilo določeno, da varčevalec ne more razpolagati s sredstvi pred pretekom roka iz 1. člena pogodbe, ki je določal rok vezave tristo petinšesdeset dni. Z depozitom in obrestmi, ki so natekle v navedenem obdobju, tožnik tudi po preteku enega leta ni mogel razpolagati na način, da bi od tožene stranke zahteval njihovo izplačilo, ker sta se pravdni stranki v pogodbah z dne 15. 9. 2001 in 19. 10. 2001 dogovorili, da se obnovi vezana glavnica skupaj obračunanimi obrestmi za rok vezave iz 1. člena pogodbe, če tožnik najkasneje v sedmih dneh pred potekom roka ne spremeni pooblastila in ne zahteva izplačila, ker je v takšnem primeru bilo treba skleniti dodatek k pogodbama z dne 15. 9. 2001 in 19. 10. 2001. Že ta dogovor, da se bo dodatek sklenil k pogodba z dne 15. 9. 2001 in 19. 10. 2001, potrjuje neutemeljenost pritožbenih trditev, da so se po poteku (prvotnih) depozitnih pogodb sklenile nove depozitne pogodbe, saj je bilo pogodbeno dogovorjeno, da se dodatka ne skleneta k novim pogodbam o depoziti ampak k pogodbama z dne 15. 9. 2001 in 19. 10. 2001. 7. Pravdni stranki sta v pogodbah z dne 15. 9. 2001 in 19. 10. 2001 določili, da lahko tožena stranka obnovi vezavo, če tožnik ne postopa po določbi 6. člena pogodbe, določili sta tudi pogoje za obrestovanje in izplačilo depozita. S tema pogodbama sta pravdni stranki natančno določili, kako se bo depozit obrestoval skozi celotno obdobje od poteka roka iz 1. člena pogodbe, kakor tudi po preteku navedenega roka. Med pogodbenima strankama je bilo dogovorjeno, kakšna bo višina terjatve tožnika po poteku roka iz 1. člena pogodbe, vse do trenutka, ko bo tožnik izpolnil pogoj iz 6. člena pogodbe in bo lahko zahteval izplačilo v pogodbi dogovorjenega zneska. Nobene nove pogodbe o depozitu ni bilo treba skleniti pravdnima strankama, ker so bile določene bistvene pogodbene sestavine (višina glavnice in rok izplačila) že v pogodbah z dne 15. 9. 2001 in 19. 10. 2001. Navedene ugotovitve potrjuje tudi vsebina ponudbe iz “vrtoglavega depozita“, kjer tožena stranka posebej izpostavlja, da se nove pogodbe ne bodo sklepale, kar se je v konkretnem primeru tudi dejansko zgodilo. Namen pogodbenih strank ob sklenitvi pogodb z dne 15. 9. 2001 in 19. 10. 2001 ni bil v prenehanju pogodbe po enoletni vezavi, temveč avtomatična obnovitev vezave pogodbenega zneska depozita skupaj z vsemi dogovorjenimi obrestmi za novo obdobje tristo petinšesdesetih dni, vse do tedaj, ko bo tožnik izkoristil svojo pravico iz 6. člena pogodbe in bo depozit skupaj z dogovorjenimi obrestmi zapadel v plačilo. Iz navedenih razlogov pravdni stranki tudi nista imela namena, da bi po poteku enoletnih vezav sklepali nove pogodbe o depozitu, ker sta se o načinu obrestovanja depozita za nova obdobja vezav in pogojih izplačila že dogovorili v pogodbah z dne 15. 9. 2001 in 19. 10. 2001. Izraz pooblastilo v pogodbi predstavlja le upravičenje toženi stranki, da po poteku roka iz 1. člena razpolaga z depozitom in obrestmi tožnika v časovno enakem obdobju, vse dokler tožnik ne izpolni pogoja iz 6. člena pogodbe in na ta način pridobil upravičenje za izplačilo depozita z vsemi obrestmi, kot so bile dogovorjene z pogodbama z dne 15. 9. 2001 in 19. 10. 2001. Na naveden ugotovitve tudi ne vpliva okoliščina, da so bile za tožnika vsako leto obračunane obresti iz naslova plačila davčnih obveznosti.

8. Pri interpretaciji pogodbene vsebine je treba upoštevati izraženo voljo pravdnih strank, kot je bila zapisana v pogodbi o vezavi tolarskih sredstev, kakor tudi druge okoliščine, ki so vplivale na izraženo voljo pogodbenikov, zaradi katerih sta bili pogodbi sklenjeni. Pri razlagi pogodbene vsebine je treba upoštevati skupno voljo, kot je bila izražena in zaradi katere je prišlo do sklenitve pogodb, pri razlagi prave pogodbene volje, kot je bila izražena, pa je treba vrednotiti tudi interese pogodbenih strank, zaradi katerih sta pravdni stranki sklenili pogodbi. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da besedilo, da realna obrestna mera 4 % velja le za prvo obdobje vezave, pri prvih šestih obnovitvah pa se poveča, kar je identično s ponudbo „vrtoglavega depozita“, je v popolnem nasprotju z določbo, da ob ponovni vezavi velja obrestna mera določena s sklepom o višini obrestnih mer bank. Ob tako nejasnih določbah je treba upoštevati tudi ostale okoliščine, zaradi katerih sta pravdni stranki dosegli soglasje za sklenitev pogodbe o vezavi tolarskih sredstev. Iz navedenega razloga je treba tudi upoštevati ponudbo tožeče stranke, kot jo je oglaševala v oglasu o vrtoglavem depozitu, kjer so podrobno opisane prednosti vezave do sedme ponovitve, kjer se posebej izpostavlja, da čim večkrat se vezava ponovi, višje bodo obresti, saj se zvestoba obrestuje, enako pa potrjuje tudi obračun realnih obrestnih mer depozitov, ki ga je objavila tožena stranka. Pravilna je ugotovitev prvega sodišča, da je v nasprotju z izraženo pogodbeno voljo pravdnih strank, da bi bila prvotna obrestna mera pri nadaljnjih vezavah namesto s strani pričakovane povišane obrestne mere za točno določene odstotke drastično zmanjšana, po volji ene pogodbene stranke. Ob takšnih okoliščinah je prvo sodišče pravilno razlagalo nejasnosti pogodbenega dogovora v korist tožeče stranke, kot to določa 100. člen Zakona o obligacijskih razmerjih.

9. Tožnik ni imel možnosti razpolagati s sredstvi depozita in obrestmi, dokler ni izpolnil pogoja iz 6. člena pogodbe. Šele od takrat dalje je bil upravičen terjati izplačilo depozita z dogovorjenimi obrestmi, zato šele od takrat dalje teče zastaralni rok. Ob upoštevanju navedenih okoliščin, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo ugovor zastaranja tožene stranke (2).

10. Pritožbeni razlogi niso bili utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odgovor na pritožbo ni bil potreben, tožena stranka pa s pritožbo ni uspela, zato pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) V nadaljevanju ZPP.

(2) Glej 14. točko sodbe sodišča prve stopnje.