Jedro

Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni osebnostna pravica in tožeči stranki svojega zahtevka zato v nobenem primeru ne moreta utemeljiti na določilu 179. člena Obligacijskega zakonika, ki sicer ureja pravico do denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostnih pravic.

Ureditev po OZ nudi varstvo pravni osebi v primeru kršitve osebnostne pravice in s tem povezane pravice do denarne odškodnine samo v primeru kršitve osebnostne pravice ugleda in dobrega imena, ne pa drugih osebnostnih pravic na podlagi 179. člena OZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: (1.) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožeči stranki zahtevali, da tožena stranka plača prvotožeči stranki odškodnino v višini 7.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.3.2007 dalje do plačila ter drugotožeči stranki enak znesek z zamudnimi obrestmi od 6.1.2007 dalje do plačila (točka 1). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženima strankama njune pravdne stroške v višini 688,50 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne po pravnomočnosti sodbe dalje do plačila.

(2.) Proti navedeni sodbi sta vložili pritožbo tožeči stranki iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne v ponovno odločanje. Navajata, da sta se tožeči stranki v postopku sklicevali na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I 65/2005, v kateri je izoblikovano mnenje, da pravično zadoščenje zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku v smislu EKČP, ne pomeni odškodnine v klasičnem pomenu po kriterijih civilno-pravne odgovornosti za premoženjsko škodo, kar velja tudi za odškodnino po 26. členu Ustave. Pravica do pravičnega zadoščenja pa izhaja iz 4. odst. 15. člena Ustave Republike Slovenije in zato ni potrebna neposredna uporaba EKČP, kot to zmotno navaja prvostopenjska sodba in se pri tem sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, III Ips 41/2006. V tem postopku zato ne bi smelo biti odločeno na podlagi določil Obligacijskega zakonika in je zato sodba v delu, kjer govori o ugotavljanju elementov odškodninske odgovornosti, neustavna. Tožečima strankama določene odločitve Višjega sodišča, na katere se sodišče sklicuje, niso dostopne. Izpodbijata tudi ugotovitev, da drugotožnik duševnih bolečin ni doživljal s tako intenziteto, tako dolgo in v taki obliki, da bi bil upravičen do pravične denarne odškodnine. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do odločbe Ustavnega sodišča in ker se je sklicevalo tudi na sodno prakso, ki ni javno dostopna, so bile kršene tudi določbe pravdnega postopka.

(3.) Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in opozarja predvsem na novejšo prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, iz katere izhaja, da nepremoženjska škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v določilih OZ in ZOR ni pravno priznana škoda. Predlaga zavrnitev pritožbe.

(4.) Pritožba ni utemeljena.

(5.) Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov (1. odst. 350. člena ZPP), po uradni dolžnosti, pa je pazilo tudi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

(6.) Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko se je pri presoji utemeljenosti zahtevka oprlo na določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), in sicer na del, ki se nanaša na odškodninsko odgovornost. Določbe Evropske konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP) namreč domačim sodiščem ne omogočajo prisojanja odškodnin zaradi kršitve pravice, ki jo pritožnica uveljavlja. V tem smislu namreč določbe EKČP niso neposredno izvršljive, pač pa narekujejo nadaljnje notranjepravno zakonodajno urejanje. To stališče je v sodni praksi povsem uveljevljano (primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča RS, III Ips 41/2006, II Ips 591/2008, II Ips 305/2009). Prav tako ni mogoče neposredno uporabiti 15. ali 26. člena Ustave, saj je v teh ustavnih določbah odškodninska odgovornost opredeljena le okvirno, kar prav tako zahteva dodatno zakonsko ureditev. Od 1.1.2007 takšno podlago predstavlja Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Ur. list RS, št. 49/2006, v nadaljevanju ZVPSBNO), pred 1.1.2007, kar pride v poštev tudi v konkretnem primeru, pa se glede tega vprašanja uporabljajo splošna pravila civilnega odškodninskega prava iz OZ oziroma prejšnjega Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Takšno stališče se ne razlikuje od stališča Ustavnega sodišča v odločbi U-I-65/05, na katero se pritožnici sklicujeta v pritožbi. Tako je pod točko 13. te odločbe Ustavno sodišče jasno zapisalo, da ima prizadeta oseba glede na (takrat) veljavno zakonodajo v primeru, kadar je postopek, v katerem naj bi bila kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, že (pravnomočno) končan, na voljo le tožbo za plačilo odškodnine na podlagi 26. člena Ustave, o tej tožbi pa odloča sodišče v pravdnem postopku po splošnih pravilih odškodninskega prava, ki jih ureja OZ. Na tej podlagi lahko sodišče prizadetemu dosodi odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, če so izpolnjene predpostavke odškodninske odgovornosti. Res je Ustavno sodišče v nadaljevanju zapisalo, da pravično zadoščenje (just satisfaction) zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku v smislu EKČP ne pomeni odškodnine v klasičnem smislu po kriterijih civilno-pravne odgovornosti za premoženjsko ali nepremoženjsko škodo, kar velja tudi za odškodnino po 26. členu Ustave, vendar pa to ne pomeni, da gre pritožnicama pravica do tožbe direktno na podlagi ustavnih določb in brez ustrezne dodatne zakonske podlage. To izhaja tudi iz obrazložitve citirane ustavne odločbe, predvsem točke 13. in 14.. Ustavno sodišče je namreč ravno zaradi dejstva, da naša zakonodaja do uveljavitve ZVPSBNO ni vsebovala zakonske ureditve, ki bi omogočale prizadeti osebi uveljaviti pravico do pravičnega zadoščenja v smislu EKČP (1), zato zakonodajalcu v tej odločbi med drugim naložilo tudi obveznost, da celovito uredi varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v zgoraj navedenem smislu. To se je z uveljavitvijo ZVPSBNO, ki je začel veljati 1.1.2007, tudi dejansko zgodilo. Ker pa tega zakona, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti, pridejo pri presoji zahtevka v poštev zgolj določila OZ.

(7.) Pritožnici bi glede na obrazloženo bili upravičeni do odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku samo, če bi ji to omogočale določbe domačega odškodninskega prava, to je določbe Obligacijskega zakonika.

(8.) Po splošnih pravilih odškodninskega prava morajo biti, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, izpolnjene sočasno vse predpostavke, zlasti tudi nastanek pravno priznane škode. Oblike nepremoženjske škode, za katere lahko posameznik, ki je fizična oseba, zahteva odškodnino v denarju, so omejene le na primere, ki so taksativno našteti v 179., 180., 181. in 182. členu OZ, za pravno osebo, pa v 183. členu istega zakona. S tem je zakon izključil možnost uveljavljanja denarne odškodnine za bolj ali manj podobne nepremoženjske škode. Sodišče prve stopnje je pri odločanju sicer izhajalo iz napačnega materialno pravnega izhodišča, da pomeni kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja poseg v osebnostno pravico po 179. členu OZ in je zato v nadaljevanju ugotavljalo ostale predpostavke odškodninske odgovornosti, vendar je odločitev kljub temu pravilna. Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja namreč ni osebnostna pravica in tožeči stranki svojega zahtevka zato v nobenem primeru ne moreta utemeljiti na določilu 179. člena Obligacijskega zakonika, ki sicer ureja pravico do denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostnih pravic. Kot je zapisalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v odločbah II Ips 305/2009, II Ips 591/2008 in II Ips 470/2009 in na kar opozarja tudi tožena stranka v odgovoru na pritožbo, niso vse temeljne človekove pravice tudi osebnostne pravice. Pri temeljnih pravicah gre za zaščito posameznika proti državi oziroma njeno prisilno oblastjo, pri drugih pa za razmerja med formalno prirejenimi posamezniki, torej za varstvo posameznika pred posegom drugega posameznika v njegovo osebnostno sfero. Pravica, katere kršitev zatrjujeta tožeči stranki, je usmerjena le proti državi, zato glede na povedano ne gre za osebnostno pravico. V konkretnem primeru torej ni izpolnjena že osnovna predpostavka za obstoj odškodninske odgovornosti, to je nastanek pravno priznane škode, kar velja tako za prvo, kot drugotožečo stranko. Poleg navedenega pa je glede prvotožeče stranke potrebno ugotoviti tudi to, da pravna ureditev po OZ nudi varstvo pravni osebi v primeru kršitve osebnostne pravice in s tem povezane pravice do denarne odškodnine samo v primeru kršitve osebnostne pravice ugleda in dobrega imena, ne pa drugih osebnostnih pravic na podlagi 179. člena OZ, kar je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

(9.) Sodišče prve stopnje s tem, da se ni izrecno opredelilo do odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ni storilo kršitve določb pravdnega postopka, saj ne gre za zatrjevanje pravno odločilnih dejstev, ampak je s tem tožeča stranka zgolj podkrepila svoja pravna naziranja glede pravilne uporabe materialnega prava. Sodišče pa je svoje pravno stališče v sodbi v zadostni meri obrazložilo. Enako velja tudi za sklicevanje na primere iz sodne prakse.

(10.) Ker vprašanje, ali je drugotožnik duševne bolečine doživljal z zadostno intenziteto, tako dolgo in v taki obliki, da bi lahko govorili o škodi, glede na obrazloženo ni pravno relevantno in se pritožbeno sodišče do pritožbenih izvajanj v tej smeri posebej ne bo opredeljevalo.

(11.) Glede na navedeno in upoštevajoč, da pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odst. 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

(12.) Ker tožeči stranki s pritožbo nista uspeli, na podlagi 1. odst. 154. člena ZPP sami nosita pritožbene stroške. Ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi zadeve, saj opozarja zgolj na že znano in uveljavljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, je pritožbeno sodišče tudi glede tožene stranke odločilo, da sama nosi stroške odgovora na pritožbo (155. v zvezi s 165. členom ZPP).

(1) Torej v smislu razlage, da odškodnina zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku ne pomeni odškodnine v klasičnem smislu po kriterijih civilno-pravne odgovornosti za premoženjsko ali nepremoženjsko škodo in z upoštevanjem, da gre prvenstveno za odmeno zaradi opustitve pozitivne dolžnosti države, da zagotovi tak sistem oziroma organizacijo postopkov, ki bodo omogočali, da posameznik pride do odločitve sodišča v razumnem času.