Jedro

Tudi glede razširitve tožbenega zahtevka gre pojasniti, da je tožeča stranka glede na izvedeniško mnenje zvišala tožbeni zahtevek skladno z ugotovljenim stanjem dolga. Toženec takšni spremembi v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni ugovarjal, sicer pa je sodišče tudi zaradi smotrnosti in ekonomičnosti postopka dovolilo spremembo tožbe, katero je tožeča stranka pravilno spremenila do konca glavne obravnave (člen 184. ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki po stanju dolga na dan 31.12.1996 na računu št. XXX znesek 1.953,52 EUR z 9,9 % letnimi obrestmi, in sicer od zneska 26.881,00 ATS od 1.1.1997 do 31.12.2001 ter od zneska 1.953,51 EUR od 1.1.2002 dalje do prenehanja obveznosti.

Zoper navedeno sodbo je toženec po svoji pooblaščenki vložil pravočasno pritožbo, v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in smiselno predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi oziroma tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, pri čemer pa pritožbene stroške naloži v plačilo tožeči stranki. Toženec navaja, da iz sodbe ni razvidno, da gre le za delno sodbo in je toženec tako na isti dan prejel tako sodbo sodišča kot tudi sklep, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke glede plačila vtoževanih zneskov 51.772,05 EUR oziroma 1.003,52 EUR ter glede plačila pravdnih stroškov izločijo iz spisa, ker naj bi bilo dokazovanje v različnih fazah, prav tako pa je istega dne prejel sklep, da se glavna obravnava prične znova glede obeh vtoževanih zahtevkov. V kolikor je sodišče odločalo le delno o tožbenem zahtevku, bi moralo izdati delno sodbo in ne sodbo, nato pa izločitvene sklepe ter ponovno odprtje glavne obravnave. S tem je sodišče prve stopnje kršilo določbe ZPP, prav tako pa o nasprotnem tožbenem zahtevku ni odločalo, niti z nobenim sklepom ni odločilo, da se nasprotna tožba obravnava posebej. Toženec je mnenja, da je potrebno zahtevek obravnavati kot celoto, saj v kolikor obstoji nek dolg na nekem računu, se glede načina poslovanja pri tožeči stranki, ki je sredstva kar brez pooblastila prelivala iz enega na drug račun, ne more obravnavati ločeno. Pritožba še navaja, da je ugoditev tožbenemu zahtevku za znesek 26.881,00 ATS v nasprotju s samimi listinami, ki jih je predložila tožeča stranka sama. Iz listin z dne 11.11.1999 je razvidno, da je zadnji obračun, ki ga je opravila tožeča stranka za sredstva na računu s končnico 288, bil napravljen 18.11.1996 in je znašal 20.249,25 ATS. Nerazumljivo je, od kod je sodišče prišlo do zneska 26.881,00 ATS. Sodišče je nepopolno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je v nasprotju z izkazanimi listinami naložilo v plačilo znesek, ki odstopa od listin, katere je predložila tožeča stranka. Nenazadnje tudi iz dopisa z dne 25.11.1996 izhaja, da naj bi bila na dan 18.11.1996 tožena stranka na računu z navedeno končnico dolžna 26.574,37 ATS. Izvedeniško mnenje, ki je ugotovilo ta znesek, je nepravilno, saj je narejeno v nasprotju z določili ZPP. Tožena stranka tudi sicer ugovarja zastaranju razširitve tožbenega zahtevka.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odstavka 344. člena ZPP vročena tožeči stranki, ki v odgovoru na pritožbo nasprotuje vsem navedbam tožene stranke v pritožbi ter pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ob preizkusu sodbe v okviru pritožbenih navedb ugotavlja, da uveljavljani pritožbeni razlog kršitve določb postopka zaradi neizdaje delne sodbe ni podan. Sodišče prve stopnje je postopkovno pravilno postopalo, ko je v skladu s 3. odstavkom 300. člena ZPP iz obravnavane pravdne zadeve s sklepom z dne 19.10.2009 izločilo zahtevka glede terjatev na računih št. 04040-791-006 in št. 04040-791-529, katera se sedaj vodita pod drugo opr. št., saj se dokazni postopek glede teh terjatev na navedenih računih še izvaja. Zato ne vzdrži pritožbena navedba, da bi moralo sodišče glede obravnavanega zneska izdati le delno sodbo. Pritožba zmotno navaja, da je sodišče odločalo le delno o tožbenem zahtevku, saj je prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi jasno zapisalo, da je v tem postopku moralo odločiti le še glede dolga, ki ga ima tožena stranka na računu št. 04110-404-288 v znesku 26.881,00 ATS oziroma sedaj 1.953,51 EUR, zato je v tem postopku pravilno odločilo s končno sodbo.

Tudi sicer je v nasprotju s pritožbenimi trditvami dokazna ocena sodišča prve stopnje glede pravno odločilnih okoliščin jasna in pregledna in vsekakor omogoča preizkus pravilnosti odločitve. Osnovni pritožbeni očitek toženca se nanaša na neskladje med višino ugotovljenega dolga s samimi dokazili tožeče stranke. Toženec namreč zatrjuje, da iz obračuna tožeče stranke (priloga A6) izhaja višina dolga v znesku 20.249,25 ATS, kar pa je nekoliko zavajajoča trditev. Ta znesek sicer res predstavlja višino dolga na dan 31.3.1994, kar je pravilno upoštevala tudi izvedenka S. J. v izvedeniškem mnenju, izdelanem v januarju 2001 (list. št. 101). Končni saldo oziroma stanje dolga po listini tožeče stranke na dan 18.11.1996 zaradi obračuna obresti znaša 26.881,00 ATS, popolnoma enak znesek pa je upoštevala tudi sodna izvedenka. Prisojeni znesek v protivrednosti 26.881,00 ATS je nekoliko višji od izkazanega salda na listini tožeče stranke, pa predstavlja stanje dolga na dan 31.12.1996, kar je ugotovila izvedenka v dopolnitvi izvedeniškega mnenja in ravno obračun obresti za čas od 18.11.1996 do 31.12.1996 utemeljuje navedeno razliko. Sicer pa je tožena stranka sprejela ugotovitve izvedeniškega mnenja v tem delu oziroma jih ni prerekala. Prvostopenjsko sodišče je tudi kot nesporno dejstvo med strankama ugotovilo, da je obstajalo negativno stanje v višini 26.574,00 ATS po pogodbi o odprtju računa in sicer na naroku za glavno obravnavo dne 13.9.1999 (list. št. 37 spisa), zato je popolnoma neutemeljen pritožbeni očitek, da je toženec navedeno izvedeniško mnenje prerekal ter da je tožbeni zahtevek za plačilo zneska 26.881,00 ATS v nasprotju z listinami same tožeče stranke. Tudi glede razširitve tožbenega zahtevka gre pojasniti, da je tožeča stranka glede na izvedeniško mnenje S. J. zvišala tožbeni zahtevek dne 14.3.2001 skladno z ugotovljenim stanjem dolga. Toženec takšni spremembi v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni ugovarjal, sicer pa je sodišče tudi zaradi smotrnosti in ekonomičnosti postopka dovolilo spremembo tožbe, katero je tožeča stranka pravilno spremenila do konca glavne obravnave (člen 184. ZPP).

Upoštevajoč navedeno in ker pritožbeno sodišče tudi ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je na osnovi člena 353 ZPP pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s členoma 154 in 155 istega zakona. Toženec s pritožbo ni uspel, prav tako pa navedbe v odgovoru na pritožbo niso vplivale na odločitev sodišča druge stopnje, zato pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.