Jedro

Pismen sestavek (listino), ki je bil sestavljen lahko tudi po glasnem nareku odvetnika, je oporočitelj podpisal. Sestavek (oporoka) je bil napisan v jeziku, v katerem je znal oporočitelj čitati in pisati. Za veljavnost pismene oporoke pa ni potrebno, da oporočitelj, ki zna čitati in pisati, listino (oporoko) res tudi prebere. Zato dejstvo, da oporočitelj, ki je sledil glasnemu nareku zapisa (oporoke), po končanem zapisu oporoke ni še enkrat prebral, ni odločilno. Oporoka je bila podpisana ob pristonosti dveh prič, ki sta bili lahko priči pri tovrstni obliki oporoke, obe priči sta bili sočasno prisotni in pred njima je oporočitelj tudi izjavil, da je v listini (oporoki) "zapisano tako, kot je želel". Na oporoki res ni pristavka, da se oporočni priči podpisujeta kot priči, vendar pa zaradi te pomanjkljivosti oporoka ni neveljavna. Kljub pomanjkanju tega zapisa sta namreč oporočni priči lahko izpolnili svojo vlogo, ki je le v tem, da sta potrdili avtentičnost oporočiteljevega podpisa in obstoj njegove izjave, da je sestavek, na katerega sta se kot priči podpisali, njegova oporoka, "v kateri je zapisano vse tako, kot je želel".

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek s katerim je tožeča stranka zahtevala, naj se ugotovi neveljavnost pismene oporoke, ki jo je dne 23. 10. 1985 pred pričami napravil tožnikov oče M. K. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v znesku 12.000 SIT.

Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala vse revizijske razloge. Oporočitelj oporoke ni prebral. Tudi izjavil ni, da je to njegova oporoka. Poslušal je le glasen narek, vendar ni nobene garancije, da je strojepiska res zapisala prav to, kar ji je narekoval odvetnik. Obe oporočni priči sta zaposleni pri odvetniku, ki je sestavil oporoko. Zapisa oporoke se sploh nista spomnili. Izjavili sta le, da je zapis oporoke potekal tako, kot je bilo običajno pri drugih zapisih oporok. Prav nobene garancije pa ni, da je bilo tudi v tem primeru res tako. Glede veljavnosti oporoke je podan najmanj dvom.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ob obravnavanju revizije ni ugotovilo, da bi prišlo v postopku do bistvene kršitve določb postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti. Vse druge bistvene kršitve določb postopka revizijsko sodišče obravnava le, če jih vlagatelj revizije izrečno ali vsaj vsebinsko navede v razlogih revizije (386. člen ZPP). Tožeča stranka tega ni storila.

V reviziji zatrjevana zmotna uporaba materialnega prava pa ni podana. Revizijska trditev, da oporočitelj ni izjavil, da podpisuje listino, ki je njegova oporoka, je v nasprotju z ugotovitvami nižjih sodišč. Ti sta namreč ugotovili, da je oporočitelj potem, ko je sledil glasnemu nareku oporoke izjavil, da je poslušal glasen narek zapisa oporoke in da je zapisano tako, kot je želel. Izpodbijanje te ugotovitve nižjih sodišč predstavlja izpodbijanje dejanskega stanja, kar pa v revizijskem postopku ni več dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP). Ob upoštevanju dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano, tudi po mnenju revizijskega sodišča ni prav nobenega dvoma, da je bila oporoka sestavljena tako, kot to določa za primere pismene oporoke pred pričami 64. člen Zakona o dedovanju - ZD. Pismen sestavek (listino), ki je bil sestavljen lahko tudi po glasnem nareku odvetnika, je oporočitelj podpisal. Sestavek (oporoka) je bil napisan v jeziku, v katerem je znal oporočitelj čitati in pisati. Za veljavnost pismene oporoke pa ni potrebno, da oporočitelj, ki zna čitati in pisati, listino (oporoko) res tudi prebere. Zato dejstvo, da oporočitelj, ki je sledil glasnemu nareku zapisa (oporoke), po končanem zapisu oporoke ni še enkrat prebral, ni odločilno. Oporoka je bila podpisana ob prisotnosti dveh prič, ki sta bili lahko priči pri tovrstni obliki oporoke, obe priči sta bili sočasno prisotni in pred njima je oporočitelj tudi izjavil, da je v listini (oporoki) "zapisano tako, kot je želel". Na oporoki res ni pristavka, da se oporočni priči podpisujeta kot priči, vendar pa zaradi te pomanjkljivosti oporoka ni neveljavna. Kljub pomanjkanju tega zapisa sta namreč oporočni priči lahko izpolnili svojo vlogo, ki je le v tem, da sta potrdili avtentičnost oporočiteljevega podpisa in obstoj njegove izjave, da je sestavek, na katerega sta se kot priči podpisali, njegova oporoka, "v kateri je zapisano vse tako, kot je želel". Ker so izpolnjeni vsi pogoji, ki so po 64. členu ZD predpisani za veljavnost pismene oporoke pred pričami, sta nižji sodišči materialnopravno pravilno odločili, da tožbeni zahtevek tožeče stranke ni utemeljen.

Po povedanem v reviziji uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Zato je revizijsko sodišče revizijo neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).