Jedro

Tožnica niti na tej podlagi, ko bi bila zaradi sodne določitve skrbništva dolžna skrbeti za svojo mater, ni uspela izkazati prvega pogoja za obstoj domneve "vzdrževanja" družinskega člana, torej da mati zaradi postavitve pod skrbništvo v Iranu na dan vložitve obravnavane prošnje ni sposobna zadovoljevati svojih osnovnih potreb.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

_Izpodbijana odločba_

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje za družinskega člana begunca zaradi združitve s tožničino družino, in sicer za tožničino mater z imenom A. A., ki je rojena . . 1969 v kraju Esfahan v Islamski republiki Iran in je državljanka te države.

2. Iz obrazložitve je razvidno, da navedena prošnja temelji na 47.a členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Zato bi morala tožnica izkazati obstoj družinske vezi in istovetnost svoje matere (tretji odstavek 47.a člena ZTuj-2) ter dolžnost preživljanja te osebe po zakonu Islamske republike Iran (četrta alineja drugega odstavka 47.a člena ZTuj-2).

3. Tožena stranka je ugotovila, da je bil tožnici z odločbo z dne 8. 10. 2019 (pravnomočna je postala 2. 11. 2019) v Republiki Sloveniji priznan status begunke. V postopku za priznanje mednarodne zaščite je tožnica med drugim izjavila, da v Iranu živijo njena mama, brat in dve sestri.

4. Po presoji tožene stranke je tožnica na podlagi overjenih fotokopij potnega in rojstnega lista izkazala istovetnost navedene in družinsko vez z njo.

5. Iz tožničinega pisnega odgovora z dne 3. 1. 2020 je med drugim razvidno, da tožnica ni mogla dobiti potrdila, da je dolžna skrbeti za svojo mamo. Po smrti očeta je tožnica 19. 5. 2016 na sodišču v Iranu vložila prošnjo, da jo imenujejo za osebo, ki je dolžna skrbeti za svojo mamo, ta postopek pa še ni končan. Ni mogoče dobiti uradnega dokaza, da je tožnica živela skupaj z mamo, saj v Iranu ni take evidence. Tožnica je še navedla, da bo pridobila izjavo sosede, s katero mama trenutno živi, in izjavo sosede, da je mama po smrti svojega moža živela s tožnico in njenim možem, ki sta skrbela zanjo do tožničinega odhoda iz matične države. Mama ni nikoli delala in denarja ni prejemala niti po smrti tožničinega očeta, ki je bil kot vojni veteran upravičen do finančne pomoči. Mama trenutno živi v Esfahanu s starejšo gospo B. B., za katero skrbi in dela kot njena medicinska sestra in hišna pomočnica, saj zanjo tudi kuha in pospravlja, v zameno za to pa lahko živi pri njej. Iz nadaljnjih tožničinih navedb je razvidno, da ima tožnica dve sestri in brata. Sestra C. je stara 33 let, brezposelna, poročena, ima dva otroka, je sladkorna bolnica, njen mož D. opravlja občasna priložnostna dela, večino časa je brezposeln, živijo pa v Esfahanu. D. zasluži le za preživetje svoje družine, zato ne morejo skrbeti za mamo. Sestra E. je ločena, ima enega otroka, zaradi nasilja bivšega moža se je morala preseliti v drugo mesto (Shiraz), dela le občasno kot "manikir" in živi skupaj z bratom F., ki je star 22 let in študira ter občasno dela kot taksist. Ne more skrbeti za svojo mamo, saj zasluži le toliko, da lahko plača najemnino zase, sestro in njenega otroka. V dokaz trditve, da mama ni sposobna skrbeti zase, je tožnica predložila zdravniško mnenje iranskega zdravnika, iz katerega izhaja, da (mama) potrebuje pomoč otroka.

6. Iz tožničine izjave na ustni obravnavi 16. 6. 2020 je razvidno, da ima dve sestri in enega brata, da je kot otrok živela z očetom, mamo, sestrama in bratom v Esfahanu v stanovanju, po očetovi smrti in poroki pa se je z možem in mamo preselila v drugo stanovanje. Ena sestra živi z možem in otroki v Esfahanu, od mame so oddaljeni približno eno uro vožnje z avtom, druga sestra pa živi z bratom v Shirazu, ki je od mame oddaljen približno osem ur vožnje z avtobusom. Mama od očetove smrti dalje ne prejema državne finančne pomoči, zato ji je tožnica ves čas finančno pomagala. Te pomoči tožnica trenutno ne zmore. Ko je z možem odšla iz Irana, je mami pustila nekaj denarja, da je lahko preživela. Mama ima v Iranu zlato, ki ga bo lahko prodala, s čimer bo finančno preskrbljena za eno leto. Mož bo po koncu študija lahko skrbel za mamo, delala bo tudi tožnica, zato bo lahko v Republiki Sloveniji finančno poskrbela za mamo.

7. Tožnica do zaslišanja ni predložila dokazov, da je po pravu Islamske republike Iran dolžna preživljati svojo mamo, zato jo je uradna oseba na ustni obravnavi 16. 6. 2020 seznanila s Civilnim zakonikom Islamske republike Iran (v nadaljevanju Civilni zakonik), ki ureja družinsko pravo. V 1200. členu Civilnega zakonika je določeno, da je stroške vzdrževanja staršev dolžan poravnati najbližji sorodni otrok ali vnuk po vrstnem redu sorodstva. Iz 1201. člena izhaja, da če ima oseba sorodnike, ki se dvigajo in spuščajo po neposredni liniji, ki imajo enako obveznost za preživljanje, morajo zadevni sorodniki stroške deliti v enakih deležih. Iz navedenega po presoji tožene stranke izhaja, da bi se morali stroški vzdrževanja v enakih delih deliti med vse otroke osebe, ki jo je treba vzdrževati. Iz 1204. člena je razvidno, da vzdrževanje sorodnikov vključuje oskrbo stanovanja, oblačil, hrane in pohištva, in sicer v obsegu golih potreb ter ob upoštevanju sredstev osebe, ki zagotavlja preživnino. Uradna oseba je tožnici pojasnila, da bi se glede na navedeno zakonsko podlago morali mamini stroški deliti med vse štiri otroke in da ob upoštevanju določb Civilnega zakonika ni izkazana tožničina dolžnost preživljanja. Tožnica je navedla, da je le ona imela in ima pogoje za preživljanje svoje mame.

8. Tožena stranka je tožnici na zaslišanju pojasnila, da zahtevek za skrbništvo ni dokaz o dodelitvi skrbništva, saj sodišče o tem še ni odločilo. Tožničina pooblaščenka se je sicer strinjala, da so na podlagi Civilnega zakonika za mamo dolžni poskrbeti njeni otroci, vendar pa tožničini sestri in brat tega niso sposobni, zato mora to storiti tožnica. Brat je namreč študent, ena sestra je ločena in njena plača zadostuje le za njeno preživetje, druga pa je gospodinja s sladkorno boleznijo. Tožnica je nadalje pojasnila, da je o skrbništvu nad njeno mamo že odločeno z odločbo sodišča, ki pa je nima. Odločbo je sicer dobila tožnica, vendar pa jo je hranila mama, ki te odločbe ne najde. Na vprašanje uradne osebe, ali lahko pridobi dvojnik odločbe, je tožnica odgovorila, da to ni možno, saj (tožnica) ni v Iranu. Ker je prošnjo vložila tožnica, bi lahko le ona dobila dvojnik odločbe. Tudi če bi bila v Iranu, dvojnika ne bi mogla dobiti zaradi težav, ki jih je imela tam, poleg tega v Iranu obstaja dokument, iz katerega izhaja, da ne moreš dobiti dvojnika, če izgubiš odločbo.

9. Iz tožničine izjave na zapisnik je še razvidno, da mama že več kot eno leto živi pri starejši gospe, za katero prostovoljno skrbi kot medicinska sestra ter ji kuha in pospravlja, v zameno za to pa ima plačano najemnino in hrano. Z delom si mama plača stroške. Na vprašanje uradne osebe, ali meni, da mama ni sposobna skrbeti zase, je tožnica odgovorila, da je mama po očetovi smrti zbolela za depresijo in je bila zaradi preživetja prisiljena pomagati gospe. Uradna oseba je tožnici pojasnila, da potrdilo iranskega zdravnika, iz katerega izhaja, da mama od junija 2016 trpi za depresijo in anksioznostjo ter da je bila pod zdravniškim nadzorom, ne izkazuje tako slabega zdravstvenega stanja, da bi potrebovala tožničino pomoč, saj iz potrdila ni razvidno, da je mama v tolikšni meri nesposobna skrbeti zase, da bi morali njeni otroci skrbeti zanjo. Poleg tega lahko mami v Iranu njeni tam živeči otroci pomagajo vsaj čustveno (jo obiščejo in ji stojijo ob strani), če ne tudi finančno. V odgovoru je tožnica navedla, da se je sestra po ločitvi preselila v Shiraz skupaj z bratom, da bi ji lahko pomagal in skrbel zanjo. Mame otroci pri gospe ne morejo obiskovati. Mama sicer ima depresijo, vendar lahko skrbi zase in dela. Njeno psihično stanje ni dobro, ker jo skrbi za tožničino sestro, ki je imela težave z možem, in ker je tožnica daleč od nje. Tožnica meni, da mama, ki je zdaj stara 51 let, zaradi zdravstvenega stanja ne bo več mogla dolgo skrbeti zase. Mama lahko le za dve uri tedensko obišče tožničino sestro v Esfahanu, saj mora skrbeti za gospo, tožničina sestra pa lahko pride k mami le za kakšno uro ali dve enkrat na teden, lahko pa se slišita po telefonu.

10. Ker tožnica toženi stranki do 24. 6. 2020 ni poslala dokazov, katerih predložitev ji je bila naložena na ustni obravnavi 16. 6. 2020, je tožena stranka tožnico z dopisom na to ponovno pozvala. Dne 7. 7. 2020 je tožena stranka prejela tožničin odgovor in dokaze o bančnih transakcijah, iz katerih naj bi izhajalo, da sta tožnica in njen mož mami finančno pomagala v letih 2016, 2017 in 2018. 11. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da je tožnica z overjenimi izjavami sosedov in najemno pogodbo sicer izkazala, da je z mamo živela v istem gospodinjstvu že pred odhodom iz matične države. Vendar pa v obravnavani zadevi ni izpolnjen pogoj iz četrte alineje drugega odstavka 47.a člena ZTuj-2, saj tožnica ni dokazala, da je po pravu Islamske republike Iran ravno ona dolžna preživljati svojo mamo. Glede na navedene določbe 1200., 1201. in 1204. člena Civilnega zakonika to namreč ni le tožničina dolžnost, saj bi si morala stroške vzdrževanja deliti s svojima sestrama in bratom. Tožnica je sicer trdila, da sestri in brat niso sposobni nositi tega finančnega bremena, vendar pa ni navedla, da po iranskem pravu niso sposobni prispevati s tem povezanega deleža (za najemnino, stroške vzdrževanja in hrano). To dejstvo (nesposobnost plačevanja deleža navedenega finančnega bremena) bi morala tožnica dokazati z različnimi potrdili iranskih oblasti, česar pa ni storila.

12. Ne glede na navedeno pa mama po presoji tožene stranke tako in tako sama poskrbi za svoje stroške najemnine, vzdrževanja in hrane, saj je iz tožničinih navedb razvidno, da (mama) v zameno za to skrbi za starejšo gospo, kar je tudi sicer skladno z oceno tožene stranke, da si lahko 51 let stara oseba z delom zagotovi sredstva za preživljanje. Poleg tega tožnica samo s potrdilom o vložitvi zahtevka za dodelitev skrbništva ni izkazala, da je ravno ona dolžna skrbeti za mamo in jo preživljati. V odgovoru (na poziv za predložitev dokazov) z dne 3. 1. 2020 je tožnica med drugim navedla, (1) da trenutno ne more dobiti potrdila, da je dolžna skrbeti za mamo, (2) da je ob očetovi smrti dne 19. 5. 2016, kar je razvidno tudi iz njenega rojstnega lista, na sodišču vložila prošnjo, da bi jo (sodišče) imenovalo za osebo, ki je dolžna skrbeti za njeno mamo, ter (3) da so postopki pridobitve teh dokumentov dolgi in da ta postopek še ni končan. Tožnica je v dopisu ("Dopolnitev vloge za združevanje z družinskim članom begunca") z dne 27. 2. 2020 poleg dveh najemnih pogodb priložila tudi zahtevek za dodelitev skrbništva, iz katerega izhaja, da je skupaj z možem 28. 8. 2016 zaprosila za skrbništvo nad mamo. Na zapisnik dne 16. 6. 2020 pa je tožnica po pojasnilu uradne osebe, da navedenega zahtevka ni mogoče upoštevati kot dokaz o dodelitvi skrbništva, odgovorila, da je bilo o skrbništvu nad njeno mamo že odločeno z odločbo sodišča, ki je nima, saj jo je hranila mama, ki pa je ni našla. Izjavila je še, da iz že navedenih razlogov ni možno pridobiti dvojnika te odločbe.

13. Po mnenju tožene stranke si nasprotujejo pisne in ustne tožničine izjave. V dopisu z dne 3. 1. 2020 je tožnica namreč navedla, da je prošnjo za dodelitev skrbništva na sodišče vložila 19. 5. 2016, iz potrdila, ki ga je priložila dopisu z dne 27. 2. 2020 (tožena stranka ga je prejela 2. 3. 2020), pa izhaja, da je bila navedena prošnja vložena 28. 8. 2016. Tožena stranka se ne strinja s tožničino navedbo v dopisu z dne 3. 1. 2020, da je datum vložitve prošnje za skrbništvo razviden iz tožničinega rojstnega lista. Poleg tega dvomi v resničnost tožničine izjave, da je o prošnji za dodelitev skrbništva že odločeno in da je odločbo hranila njena mama, ki pa je ne najde. V zvezi s tem namreč izpostavlja, da je tožnica še do 27. 2. 2020 zatrjevala, da sodišče še ni odločilo o prošnji, in da je svojo izjavo spremenila šele na ustni obravnavi 16. 6. 2020, ko jo je uradna oseba seznanila s svojim stališčem, da potrdilo o vloženi prošnji ni dokaz o dodeljenem skrbništvu.

14. Zato tožena stranka dvomi v resničnost tožničinih navedb, da je na sodišču vložila navedeno prošnjo, ki je ročno napisana na bel nezaščiten list papirja. Tožena stranka je na podlagi na spletu dostopnih informacij ugotovila, da so v Islamski republiki Iran vsi zakoni, upravni predpisi ter odločbe vrhovnega sodišča in upravnega sodišča objavljene v tiskani obliki in so na voljo tudi na spletu. Glede na podatke svetovnega spleta tožena stranka še ugotavlja, da lahko iransko sodišče otroku odredi skrbništvo nad staršem, če ta ni več sposoben skrbeti zase in ne more v svojem imenu opravljati poslov, pri čemer mora sodišče na podlagi dokazov starša najprej razglasiti za poslovno nesposobnega, nato pa otroku določi skrbništvo. Sodišča v Iranu izdajajo odredbe, ki otroku omogočajo popoln nadzor nad posli starejšega starša. Dvojnik takšnega sodnega naloga je možno dobiti, če se na sodišče obrne odvetnica starša. 15. Glede na navedeno tožnica ni dokazala, da je po iranskem zakonu dolžna preživljati svojo mamo, zato le-te ni mogoče šteti za tožničino družinsko članico po četrti alineji drugega odstavka 47.a člena ZTuj-2. 16. V nadaljevanju je tožena stranka skladno s četrtim odstavkom 47.a člena ZTuj-2 presojala obstoj posebnih okoliščin, ki bi govorile v prid združitvi družine v Republiki Sloveniji. Take posebne okoliščine, vključno s potrebo po finančni pomoči, so morale obstajati že v državi izvora, tako v času, ko je tožnica tam še živela, kot tudi po njen odhodu, torej tudi takrat, ko je tožnica v Republiki Sloveniji vložila obravnavano prošnjo. Tožena stranka je poudarila, da je v tem primeru treba glede statusa družinskega člana dokazati obstoj dejanskega položaja odvisnosti, torej da finančno podporo družinskega člana zagotavlja nosilec pravice do prebivanja. Zato je presojala, ali je tožničina mama glede na svoj ekonomski in socialni položaj sposobna zadovoljevati svoje osnovne potrebe in ali tožnica zagotavlja finančno podporo svoji materi. Poleg tega je glede na sorodstveno stopnjo, naravo in trdnost tožničinih družinskih razmerij z mamo ter starost in gospodarski položaj drugih sorodnikov (tožničinih sester in brata), presojala, ali je tožnica najbolj primerna za zagotovitev te finančne podpore.

17. Iz predloženih overjenih fotokopij bančnih izkaznic in izpisov bančnih transakcij tožnice, njenega moža in mame izhaja, da sta tožnica in njen mož v letu 2017 mami na transakcijski račun nakazala 36.240,000 IRR (958,40 EUR), od tega tožnica 11.020,000 IRR (289,60 EUR), njen mož pa 25.220,000 IRR (668,80 EUR). V letu 2018 sta tožnica in njen mož na mamin transakcijski račun nakazala 77.371,000 IRR (1.593,60 EUR), od tega tožnica 10.410,000 IRR (215,00 EUR), njen mož pa 66.961,000 IRR (1.378,60 EUR). V letu 2016 tožnica in njen mož mami nista nakazala denarja na njen transakcijski račun. Tožnica je v novembru 2016 sicer nakazala znesek v višini 38.000,000 IRR (1.151,29 EUR) na transakcijski račun s številko 6037-9918-9040-4886, ki pa ni mamin (njen transakcijski račun ima številko 6104-3378-3508-4649). Na navedeni račun s številko 6037-9918-9040-4886 je tožnica nakazala tudi zneska 500,000 IRR (13,50 EUR) in 10.000,000 IRR (234,50 EUR) v juliju 2017 oziroma januarju 2018. Tožničin mož je v letu 2017 na račun s številko 0037-3127-050-03 nakazal 2.500,00 (71,40 EUR). Tožena stranka ugotavlja, da 51.000,00 IRR (2.421,92 EUR), kot to navaja tožnica v dopisu z dne 6. 7. 2020, ni bilo nakazanih na račun njene mame, ampak na drug račun. Poleg tega je tožničina mama na svoj transakcijski račun prejela naslednja nakazila v skupni vrednosti, in sicer novembra 2016 37.050,000 IRR (1.116,10 EUR), avgusta 2017 1.300,000 IRR (33,80 EUR) in v letu 2018 73.836,000 (1.523,85 EUR). Teh nakazil mama ni prejela od tožnice ali njenega moža. 18. Ob upoštevanju navedenega po presoji tožene stranke niso utemeljene tožničine navedbe, da se mama ne more sama preživljati in da razen denarja, ki sta ji ga dala tožnica in njen mož, ni prejela drugih sredstev. Glede na navedbe, da že od očetove smrti finančno pomaga mami, bi morala tožnica izkazati, da njena mama v obdobju od leta 2016 do 2020 ni prejemala dohodkov, nadomestil ali druge finančne pomoči, pri čemer je treba upoštevati, da mama v zameno za skrb za starejšo gospo že sama poskrbi za kritje stroškov najemnine, vzdrževanja in hrane. Tožnica prav tako ni predložila dokaza, da je njena mama v izvorni državi zaprosila za finančno pomoč in da ji je bila le-ta odobrena v določenem znesku, ali pa je bila iz določenega razloga zavrnjena. Poleg tega je tožnica v izjavi na ustni obravnavi 16. 6. 2020 med drugim sicer navedla, da je vedno le ona imela pogoje za preživljanje mame, vendar pa je v nadaljevanju izjavila, da mami z možem trenutno ne moreta finančno pomagati, da pa jo bo, če pride v Slovenijo, (tožnica) zmožna preživljati, saj ima tožnica v Iranu zlato, ki ga bo mama prodala in bo s tem v Sloveniji finančno preskrbljena za eno leto; po koncu študija pa bo zanjo lahko skrbel tudi mož. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da ima tožnica v Iranu zlato, ki ga lahko mama proda, kar prav tako pomeni, da lahko finančno poskrbi zase. Sámo dejstvo dokončanja študija pa ne pomeni, da bo tožničin mož lahko poskrbel za mamo, kar potrjuje tudi ugotovitev, da iz predloženih bančnih transakcij ni razvidno, da sta tožnica in njen mož mami finančno pomagala od leta 2018 dalje.

19. Po mnenju tožene stranke bi se morali materini stroški razdeliti med vse štiri otroke. Tožnica je izkazala, da je po pravu Islamske republike Iran izpolnila obveznost v svojem deležu le v letih 2017 in 2018 in ne tudi v obdobju od leta 2018 do 2020. 20. Tožena stranka je glede na tožničine navedbe, (1) da mamo skrbi za tožničino sestro zaradi težav z bivšim možem, (2) da je mama depresivna, (3) da je tožnica daleč od doma, (4) da je psihično stanje mame slabo, in (5) da mama pri 51 letih zaradi svojega zdravstvenega stanja ne bo več dolgo mogla skrbeti zase, presojala tudi, ali mama zaradi svojega zdravstvenega stanja res ni sposobna poskrbeti za svoje potrebe. Po mnenju tožene stranke iz zdravniškega potrdila ne izhaja, da je mamina sposobnost skrbeti zase tako okrnjena, da bi morali zanjo poskrbeti njeni otroci. Če bi bila mama res tako bolna, da ne bi bila zmožna skrbeti zase, bi tožnica predložila več zdravniških izvidov (zdravniški izvidi zaradi zdravljenja v bolnišnici ali zaradi terapij...) ali dokaz, da ji je bilo dodeljeno skrbništvo nad mamo. Poleg tega je tožnica na ustni obravnavi 16. 6. 2020 izjavila, da ima mama sicer depresijo, vendar lahko dela in skrbi zase. Glede na navedeno si nasprotujejo tožničine izjave glede mamine sposobnosti za delo, saj najprej navaja, da mama ni sposobna skrbeti zase in da ne bo mogla več dolgo delati, nato pa trdi, da je mama sposobna za delo in da lahko skrbi zase. Po mnenju tožene stranke mamina starost (51 let) sama po sebi ne pomeni, da ni več sposobna za delo, kar je skladno tudi z ugotovitvijo, da mama, kot izhaja iz tožničinih navedb, prostovoljno skrbi za starejšo gospo, da bi si pokrila življenjske stroške. Tega pa ni zmožna oseba, ki ni sposobna skrbeti zase zaradi depresije in anksioznosti, kot to navaja tožnica za svojo mamo. Zato tožnica ni dokazala, da njena mama zaradi svojega zdravstvenega stanja ni sposobna poskrbeti za svoje potrebe.

21. Neutemeljene so tudi tožničine navedbe na ustni obravnavi 16. 6. 2020, da se mama in ostali otroci (v Iranu) ne morejo obiskovati. Tožnica je namreč najprej navedla, da njene mame ostali otroci ne morejo obiskovati, saj mora skrbeti za gospo, pri kateri živi. V nadaljevanju pa je izjavila, da mama lahko obišče tožničino sestro, ki je v Esfahanu, kjer živi tudi mama, pa tudi sestra lahko pride k mami za kakšno uro ali dve enkrat na teden, poleg tega se lahko slišita po telefonu. Zato tožena stranka meni, da lahko mami fizično skrb, varstvo, zaščito, čustveno podporo in finančno odvisnost nudi tudi navedena tožničina sestra. Po telefonu pa se mama lahko vsakodnevno sliši tudi z drugo tožničino sestro in bratom, ki sta od mame nekoliko bolj oddaljena, kar pa ne pomeni, da nista dolžna po pravu Islamske republike Iran v svojem deležu izpolniti finančne obveznosti.

22. Tožničine navedbe, da bi v Sloveniji lahko pomagala mami, da jo pogreša in da jo skrbi zanjo, niso upravičen razlog za ugoditev obravnavani prošnji, saj mama glede na ugotovitve ne sodi med družinske člane iz četrtega odstavka 47.a člena ZTuj-2. 23. Tožena stranka je tožnici z dopisom z dne 30. 10. 2020 dala možnost izjave v zvezi s svojimi stališči, in sicer da (tožnica) ni izkazala pogoja dolžnosti preživljanja svoje mame po pravu Islamske republike Iran in da ni posebnih okoliščin, ki bi govorile v prid združitvi družine v Republiki Sloveniji. Tožnica je v odgovoru navedla določbe Civilnega zakonika in poudarila, da je že na zaslišanju 16. 6. 2020 pojasnila, zakaj je prav ona dolžna preživljati svojo mamo in ne njeni sestri in brat. Navedla je še, da bi lahko o tem pridobila dokaze, vendar tega ni storila, ker zadostujejo že predloženi dokazi. Tožnici ni uspelo pridobiti dokaza o dodelitvi sodniškega skrbništva, saj so sodni postopki v Islamski republiki Iran zelo dolgi in odločbe o tem, da je dolžna skrbeti za svojo mamo, še ni prejela; vročitev v Republiko Slovenijo pa ni možna, saj je tožnica kot ogrožena zapustila Islamsko republiko Iran, zato sodišču v tej državi ne more sporočiti svojega naslova. V odgovoru na seznanitev tožnica še navaja, da je dokazala, (1) da je prav ona dolžna skrbeti za svojo mamo, (2) da so skupaj z možem živeli v skupnem gospodinjstvu in da sta z možem finančno pomagala mami ter (3) da ji še vedno pošiljata denar in zdravila. Po mnenju tožene stranke tožnica ni navedla novih dejstev in dokazov, s katerimi bi izkazala, da je dolžna preživljati svojo mamo po pravu Islamske republike Iran ali da obstajajo posebne okoliščine, ki bi govorile v prid združitvi družine v Republiki Sloveniji.

_Tožbene navedbe_

24. Zoper izpodbijano odločbo je tožnica vložila tožbo. Sodišču predlaga, naj odpravi izpodbijano odločbo, ugodi prošnji za združevanje družine in izda dovoljenje za stalno bivanje za družinskega člana begunca. Priglaša tudi stroške postopka v upravnem sporu.

25. Tožnica se uvodoma sklicuje na svoje navedbe iz upravnega postopka in ugotavlja, da iz izpodbijane odločbe smiselno izhaja, da ji tožena stranka ne verjame, da ne more dobiti dvojnika sodne odločbe o dodelitvi skrbništva. Meni, da je v zvezi s tem treba "pregledati tudi prakso naslovnega sodišča, ko sodišče stranki ni hotelo izdati potrdila pravnomočnosti, če ne bi prišla stranka na sodišče osebno". Zato je podobne zaplete možno pričakovati tudi pri iranskem sodišču, še posebej, če gre za osebo, ki je iz države pobegnila in ima status begunke. Upoštevati je še treba, da je pošto prejela tožničina mama, "ki je depresivna in verjetno sploh ni vedela, za kaj gre".

26. Iz tožničinih navedb jasno izhaja, da sestri in brata niti delno ne moreta kriti stroškov za mamo. Tožena stranka v zvezi s tem tožnici ni postavila "natančnega vprašanja". Tožnica se ne strinja s stališčem, da je mama sposobna skrbeti zase, saj se zdravi zaradi depresije in hodi na nevrološke preiskave. Tudi iz prošnje za skrbništvo je razvidno, da je mama v slabi mentalni in finančni situaciji.

27. Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, ali je pred iranskim sodiščem potekal podoben postopek za odvzem opravilne sposobnosti kot po slovenskem pravu, "ali pa je potekal postopek v Iranu samo v zvezi s skrbjo tožnice nad njeno mamo, ki naj bi bil značilen za Iran". Zato se odločbe ne da preizkusiti.

28. Brezpredmetna je "odločitev sodišča, da tožnica ne govori resnice, ker zamenja datum, kdaj je dala na sodišče v Iranu prošnjo za določitev skrbništva". Po štirih letih "se oseba ne more spomniti, ali je nekaj delala 19. 5. 2016 ali 28. 8. 2016".

29. Tožnica se ne strinja s presojo tožene stranke, da iz zdravniškega potrdila ne izhaja, da bo mama potrebovala tožničino pomoč. Trdi, da zdravniška potrdila izkazujejo zdravstveno stanje osebe, o skrbi pa odločajo centri za socialno delo, ali sodišča. Iz vloge, "ki jo je tožnica dala na sodišče leta 2016, to je še pred pobegom tožnice iz Irana, izhaja, da mama potrebuje duševno (mentalno) in finančno pomoč". Tožnica opozarja, da je huda depresivna motnja resna razpoloženjska motnja, ki vpliva na vse vidike življenja. Posledice pusti pri posameznikovem delu, spanju, prehranjevanju, učenju in uživanju. Bolniki so izjemno utrujeni, z zelo zmanjšano koncentracijo, pojavi se nespečnost ali stalno spanje, soočajo se z nemočjo, nesamozavestjo in močnim samoobtoževanjem. Tožničina mama se je po odhodu tožnice iz Irana zatekla h gospe in ji nudi pomoč, "kako pa to zgleda, iz spisa ni razvidno". Prav tako ni jasno, ali lahko tožničini materi njeni otroci v Iranu nudijo čustveno podporo, ali podporo v zvezi z njeno boleznijo, "če imajo lahko z materjo stik le enkrat na teden, eno ali dve uri". Zato se ne da preizkusiti, ali tožničina mama živi v človeka vrednih okoliščinah.

30. V nadaljevanju tožba povzema stališče tožene stranke, da tožnica ni predložila odločbe in da bi jo lahko, če bi res obstajala, pridobila preko spleta. V zvezi s tem se tožena stranka sklicuje na spletne podatke, ki pa jih tožnici ni posredovala v izjavo.

31. Tožena stranka ni navedla, "kaj pomeni, da so vsi zakoni, upravni predpisi, odločbe Vrhovnega sodišča in upravnega sodišča objavljeni v tiskani obliki in objavljeni na spletu". Poleg tega v zvezi s to informacijo, ki jo je pridobila po spletu, tožnici ni omogočila izjave. "Tudi v Sloveniji so zakoni, upravni predpisi, ter odločbe Vrhovnega in upravnega sodišča objavljeni na spletu, vendar jih stranke ne morejo natisniti in se z njimi poistovetiti".

32. Ni pravilen očitek tožene stranke, da tožnica ni dokazala, da njena mama ni dobila dodatnih finančnih sredstev, nadomestil ali finančne pomoči v drugi obliki, saj negativnih dejstev ni mogoče dokazovati. Poleg tega "gre v Iranu za močne družinske vezi in socialna država, v smislu, kot to poznamo v Evropi, v Iranu ni vzpostavljena".

33. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da sta tožnica in njen mož, tožnico (pravilno tožničino mamo) finančno podpirala. "To, da ji od leta 2018 nista več pomagala, predstavlja višjo silo, saj sta iz Irana pobegnila". "Torej jima je v Iranu grozila življenjska nevarnost, tedaj pa ne moreš finančno pomagati, sta pa mami pustila zlato". Vsi finančni prispevki po tožničinem mnenju nakazujejo, da tožničina mama ni sposobna skrbeti zase.

_Odgovor na tožbo_

34. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Poudarja, da bi se skladno s Civilnim zakonikom morali mamini stroški deliti med vse njene otroke in da tožnica v tem pogledu ni izkazala dolžnosti preživljanja. Prav tako ni upošteven le zahtevek za dodelitev skrbništva nad njeno mamo, saj sodišče o njem še ni odločilo. Tožena stranka v zvezi s tem izpostavlja, (1) da je tožnica ves čas zatrjevala, da sodišče o njeni prošnji še ni odločilo, in (2) da je šele po pojasnilu uradne osebe, da potrdila o vloženi prošnji za skrbništvo ne more upoštevati, spremenila izjavo in trdila, da je o prošnji že odločeno, vendar ne najde odločbe, ki jo je hranila njena mama. Dokazno breme v zvezi z navedenim nosi tožnica.

35. V nadaljevanju tožena stranka poudarja, da potrdilo iranskega zdravnika, da mama od junija 2016 trpi za depresijo in anksioznostjo ter da je bila pod zdravniškim nadzorom, ne izkazuje tako slabega zdravstvenega stanja, da bi mama potrebovala tožničino pomoč. Poleg tega je že iz tožničinih izjav razvidno, da mama kljub depresiji lahko skrbi zase in dela ter da njeno psihično stanje ni dobro zato, ker jo skrbi zaradi tožničine sestre, ki je imela težave z možem, in ker je tožnica daleč od mame. Po mnenju tožene stranke oseba, ki zaradi depresije in anksioznosti ni sposobna skrbeti zase, ne more skrbeti za drugo osebo na način kot to počne tožničina mama.

36. Glede tožničinih navedb, da ni bila seznanjena s tem, da so vsi zakoni, upravni predpisi in odločbe vrhovnega in upravnega sodišča v Iranu objavljeni v tiskani obliki in na spletu, tožena stranka pojasnjuje, da je tožnico o navedenem in z vsemi ugotovitvami seznanila z dopisom z dne 30. 10. 2020, ki ga je tožničin pooblaščenec prejel 4. 11. 2019. _Presoja tožbe_

37. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, in priloge sodnega spisa (A3, A4, A7 in A8), jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Poleg tega je zaslišalo tožnico.

**K I. točki izreka:**

38. Tožba ni utemeljena.

39. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se zato sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

40. Združitev družine tujca s priznanim statusom begunca v Republiki Sloveniji ureja 47.a člen ZTuj-2. Skladno z njegovim prvim odstavkom je pogoj, da je družina obstajala že pred vstopom begunca v Republiko Slovenijo (prvi odstavek navedenega člena). Po tretji alineji drugega odstavka navedenega člena se za družinske člane begunca po tem zakonu štejejo tudi starši begunca, če jih je begunec po zakonu države, katere državljan je, dolžan preživljati. Skladno s četrtim odstavkom 47.a člen ZTuj-2 pa lahko pristojni organ za družinskega člana izjemoma šteje tudi drugega sorodnika begunca, če posebne okoliščine govorijo v prid združitvi družine v Republiki Sloveniji. Posebne okoliščine so podane, kadar obstoji življenjska skupnost med drugimi sorodniki, ki je zaradi specifičnih dejanskih okoliščin v bistvenem podobna primarni družini oziroma ima enako funkcijo kot jo ima primarna družina, kar pomeni predvsem pristne družinske vezi med družinskimi člani, fizično skrb, varstvo, zaščito, čustveno podporo in finančno odvisnost. 41. Navedene zakonske določbe je treba razlagati ob upoštevanju ciljev Direktive Sveta 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine (v nadaljevanju Direktiva 2003/86). Skladno s prvim odstavkom njenega 10. člena se za opredelitev družinskih članov uporablja 4. člen te direktive, ki v relevantnem delu državam članicam omogoča, da lahko z zakoni ali predpisi na podlagi te direktive in v skladu s pogoji, določenimi v Poglavju IV, dovolijo vstop in bivanje tudi sorodnikom sponzorja ali njegovega zakonca v prvem kolenu v ravni vrsti, če jih le-ta vzdržujeta in v državi izvora nimajo ustrezne družinske podpore (točka a drugega odstavka 4. člena Direktive 2003/86). Po drugem odstavku tega člena pa lahko države članice dovolijo združitev družine z drugimi družinskimi člani, ki niso omenjeni v členu 4, če jih begunec vzdržuje.

42. Sodišče Evropske unije je glede teh določb v sodbi v zadevi TB proti Bevándorlási és Menekültügyi Hivatal (C-519/18) z dne 12. 12. 2019 že sprejelo stališče, da je treba šteti, da begunec svojega družinskega člana "vzdržuje" v smislu člena 10(2) Direktive 2003/86, če je ta družinski član dejansko odvisen v smislu tega, da (1) po eni strani glede na gospodarske in socialne pogoje ta družinski član begunca na dan vložitve prošnje za združitev z beguncem ni sposoben zadovoljevati svojih osnovnih potreb v državi izvora ali v državi, iz katere prihaja, in (2) da se po drugi strani ugotovi, da finančno podporo tega družinskega člana dejansko zagotavlja begunec ali da je ob upoštevanju vseh upoštevnih okoliščin - kot so sorodstvena stopnja zadevnega družinskega člana z beguncem, narava in trdnost njegovih drugih družinskih razmerij ter starost in gospodarski položaj njegovih drugih sorodnikov - razvidno, da je begunec najbolj primeren družinski član za zagotovitev zahtevane finančne podpore. Poudarilo je še, da države članice pri izvrševanju možnosti, ki jim je priznana v navedenem členu izvajajo pravo Unije, zato polja proste presoje, ki jim je priznano z navedenim členom 10(2), ne smejo izvajati tako, da bi bil ogrožen cilj Direktive 2003/86 in njen polni učinek (61. in 62. točka obrazložitve).

43. Tožena stranka je pravilno upoštevala navedena izhodišča in v tem pogledu najprej ugotavljala, ali je tožničina mati v državi izvori sposobna zadovoljevati svoje osnovne potrebe. S tem povezana dokazna ocena tožene stranke je po presoji sodišča vestna, skrbna ter analitično sintetična, torej v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene1. Ob upoštevanju obširnih pojasnil v izpodbijani odločbi, pa s posplošenim tožbenim očitkom ("Tožničina mama se je po odhodu tožnice iz Irana zatekla h gospe in ji nudi pomoč, kako pa to zgleda, iz spisa ni razvidno."), ki celo nasprotuje tožničinim izjavam v upravnem postopku2, ni omajana niti njena vsebinska prepričljivost. Ker tožbene navedbe niso določno opredeljene, sodišče nanje ne more odgovoriti drugače kot na splošni ravni, torej da je že glede na tožničine izjave v upravnem postopku jasno, da je njena mati v Iranu sposobna zadovoljiti svoje osnovne potrebe s tem, ko v zameno za kritje življenjskih stroškov prostovoljno skrbi za starejšo gospo. Glede na navedeno sodišče v tem delu torej ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje dejanskega stanja, pomembnega za odločitev v zadevi. To pomeni, da tožnica že zaradi nekonkretiziranega nasprotovanja navedeni dokazni oceni tožene stranke, ki temelji na tožničinih izjavah v upravnem postopku, ni uspela izkazati prvega pogoja za obstoj domneve, da begunec vzdržuje svojega družinskega člana, torej da ta družinski član na dan vložitve prošnje za združitev z beguncem ni sposoben zadovoljevati svojih osnovnih potreb v državi izvora.

44. Načelo (in dolžnost) proste presoje dokazov je tožena stranka ustrezno spoštovala tudi pri oceni tožničinih izjav v zvezi s skrbništvom nad materjo. Glede tega se sodišče najprej strinja s presojo, ki ji tožnica ne nasprotuje, da (tožničin) zahtevek za postavitev matere pod skrbništvo sam po sebi že po naravi stvari ne dokazuje tožničine trditve, da ji je iransko sodišče priznalo táko skrbništvo. Metodološko pravilna pa je tudi dokazna ocena tožene stranke, da tožnica ni dokazala, da je tak zahtevek sploh vložila. V tožničinih izjavah v upravnem postopku, pri katerih je vztrajala tudi na glavni obravnavi v postopku v upravnem sporu, so namreč neskladnosti glede časovnih okoliščin vložitve navedenega zahtevka (povzetek je razviden iz 13. točke obrazložitve te sodbe), poleg tega pa je treba upoštevati (1) tudi ugotovitev tožene stranke, ki ji tožnica ne nasprotuje, da gre le za ročen zapis na belem listu papirja, in (2) da ne iz tožbenih navedb ne iz tožničinih izjav v upravnem postopku ni razvidno, da bi bil navedeni zahtevek opremljen s kakršnim koli potrdilom iranskega sodišča o vložitvi. Navedeno pa po presoji sodišča dodatno vzbuja dvom v resničnost tožničinih navedb, da je vložila navedeni zahtevek pri iranskem sodišču (povzetek ugotovitev tožene stranke je razviden iz 13. in 14. točke obrazložitve te sodbe).

45. Tudi če bi šteli, da je izkazana vložitev zahtevka, pa se sodišče strinja z oceno tožene stranke, da tožnica ni pojasnila niti razlogov za nepredložitev odločbe iranskega sodišča.3 V zvezi s tem je tudi po presoji sodišča bistvena okoliščina, da je tožnica svojo izjavo (da iransko sodišče še ni odločilo o prošnji za skrbništvo) spremenila šele na ustni obravnavi 16. 6. 2020 (povzetek je razviden iz 8. točke obrazložitve te sodbe), ko jo je uradna oseba seznanila s svojim stališčem, da potrdilo o vloženi prošnji ni dokaz o dodeljenem skrbništvu. Tudi tej oceni tožene stranke, ki omogoča sklep, da je navedena sprememba izjave le posledica tožničine prilagoditve procesnemu dejanskemu stanju po seznanitvi z uspehom dokazovanja4, tožnica ne nasprotuje določno, saj v tožbi trdi le, "da je pošto prejela njena mati, ki je depresivna in verjetno sploh ni vedela, za kaj gre". Zato sodišče niti v tem delu ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje dejanskega stanja. Izpostavlja le, da ta tožbena navedba ni skladna s tožničino spremenjeno izjavo v upravnem postopku, iz katere je razvidno nasprotno, in sicer "da je odločbo dobila tožnica (in ne njena mati - opomba Upravnega sodišča), hranila pa jo je njena mati, ki odločbe ne najde", pri čemer za tako nasprotje iz tožbe niso razvidni razlogi. Ob navedenih okoliščinah ((1) tožnica je med upravnim postopkom brez ustreznega pojasnila, čeprav jo je zastopala kvalificirana pooblaščenka, spremenila svojo izjavo glede odločitve o skrbništvu, pri čemer ni določno navedla niti časovnih in drugih okoliščin izdaje odločbe iranskega sodišča5 in tega ni storila niti v postopku v upravnem sporu; (2) tožbene navedbe so brez ustreznega pojasnila neskladne s tožničino spremenjeno izjavo v upravnem postopku), tudi sodišče dvomi v obstoj zatrjevane odločbe. Poleg tega spremenjena tožničina izjava (da je dobila odločbo) logično nakazuje na ugotovitev, da je bila tožnica seznanjena z odločbo že ob vložitvi prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje za družinskega člana begunca ali pa vsaj ob vložitvi dopisa z dne 27. 2. 2020 (glej 13. točko obrazložitve te sodbe), čeprav se nanjo takrat ni sklicevala, kar potrjuje razloge za dvom glede vložitve zahtevka in posledično razloge za dvom glede izdaje odločbe.6

46. Na presojo po naravi stvari ne morejo vplivati niti tožbene navedbe in dokazni predlogi v zvezi z morebitnimi zapleti pri pridobivanju dvojnika navedene odločbe iranskega sodišča (povzetek je razviden iz 25. točke obrazložitve), saj izhajajo iz nepravilnega izhodišča, da je tožnica dokazala, da je iransko sodišče že odločilo o njeni zahtevi za postavitev matere pod skrbništvo. Za odločitev sodišča torej že iz tega razloga (ker tožnica ni dokazala postavitve svoje matere pod skrbništvo) ni pomembna primerjava z zatrjevanim dolžnostnim ravnanjem strank pri pridobivanju potrdila o pravnomočnosti v upravnih sporih v Republiki Sloveniji. Poleg tega je izvedba s tem povezanih dokazov (pregled listin v prilogah A3 ("Pojasnilo v zvezi s potrdilom pravnomočnosti" z dne 6. 12. 2018, ki se nanaša na zadevo I U 1576/2016) in A4 ("Zadeva: Potrdilo pravnomočnosti" z dne 30. 11. 2018, ki se nanaša na zadevo I U 1576/2016)) popolnoma neprimerna za dokazovanje trditve, da lahko le tožnica pridobi dvojnik odločbe v Iranu, saj izhaja iz predpostavke enake urejenosti iranskega in slovenskega sodnega sistema, pri čemer podlaga za tako sklepanje iz tožbenih navedb ni razvidna. Glede na navedeno ni primerna niti izvedba dokaza s pregledom sodbe v zadevi I U 1576/2016. 47. V zvezi s postopkom postavitve pod skrbništvo je težko razumljiv tudi tožbeni očitek, da iz razlogov izpodbijane odločbe ni razvidno, kakšen postopek je potekal iranskim sodiščem (povzetek je razviden iz 28. točke obrazložitve). Če tožnica z njim meri na to, da pred iranskim sodiščem ni tekel postopek postavitve pod skrbništvo, je očitek v nasprotju tako s tožničinimi izjavami v upravnem postopku, ko je domnevo "vzdrževanja" utemeljevala ravno z navedenim zahtevkom za postavitev matere pod skrbništvo, kot tudi s tožbenimi navedbami ("iz prošnje za skrbništvo je razvidno, da je mama v slabi mentalni in finančni situaciji" - 26. točka obrazložitve te sodbe). Poleg tega bi bil očitek v tem primeru skladen z ugotovitvijo tožene stranke, da tožnica ni dokazala ne izdaje odločbe (povzetek je razviden iz 13. točke obrazložitve te sodbe) ne vložitve zahtevka (povzetek je razviden iz 14. točke obrazložitve te sodbe). Ker tožbeni očitek glede na navedeno ni določno opredeljen, sodišče nanj ne more odgovoriti drugače kot na splošni ravni, torej da je jasno, da se lahko skrbništvo nad odraslo osebo določi tudi, če težave v duševnem zdravju vplivajo na njeno zmožnost razsojanja7, kar je skladno tudi s pojasnili tožene stranke glede odločanja iranskega sodišča v tovrstnih postopkih (povzetek je razviden iz 14. točke obrazložitve te sodbe).

48. Navedeno pomeni, da tožnica niti na tej podlagi, ko bi bila zaradi sodne določitve skrbništva dolžna skrbeti za svojo mater, ni uspela izkazati prvega pogoja za obstoj domneve "vzdrževanja" družinskega člana, torej da mati zaradi postavitve pod skrbništvo v Iranu na dan vložitve obravnavane prošnje ni sposobna zadovoljevati svojih osnovnih potreb.

49. V zvezi s presojo prvega pogoja za obstoj domneve, da begunec vzdržuje svojega družinskega člana, je metodološko pravilna tudi dokazna ocena tožničinih izjav glede materinega zdravstvenega stanja. Glede na pojasnila v izpodbijani odločbi (povzetek je razviden iz 9. in 20. točke obrazložitve te sodbe), pa s posplošenim tožbenim očitkom ("Tožnica se ne strinja s presojo tožene stranke, da iz zdravniškega potrdila ne izhaja, da bo mama potrebovala tožničino pomoč."), ki določno ne problematizira vsebine zdravniškega potrdila8, ni omajana niti njena vsebinska prepričljivost. Ker tudi te tožbene navedbe (povzetek je razviden iz 29. točke obrazložitve te sodbe) niso določno opredeljene, sodišče nanje ne more odgovoriti drugače kot na splošni ravni, torej da se sicer strinja, da huda depresivna motnja vpliva na vse vidike življenja, vendar pa navedeno očitno ne velja za tožničino mater.

50. Na stališče v zvezi s presojo prvega pogoja ne vpliva niti na glavni obravnavi predloženo potrdilo iranskega ortopeda z dne 18. 2. 2024 (priloga A8 spisa, ki se nanaša na prevod listine v prilogi A6 spisa), saj iz navedene listine ni razvidno, da mati zaradi operacije nožnih palcev (hallux valgus) ni sposobna skrbeti za starejšo gospo, ampak nasprotno, da lahko opravlja lahka dela. Prav tako iz listine ne izhaja, da bi bila navedena operacija razlog za prekinitev zatrjevanega razmerja med tožničino materjo in starejšo gospo, kar bi vplivalo na sposobnost matere zadovoljevati svoje osnovne potrebe, vzpostavitev takega položaja (prekinitev razmerja) pa ne potrjuje niti tožničina izpoved na glavni obravnavi.

51. Kljub neizkazanosti prvega pogoja za obstoj domneve, da begunec "vzdržuje" svojega družinskega člana, je tožena stranka presojala tudi obstoj drugega pogoja, torej ali (a) finančno podporo svoje matere dejansko zagotavlja tožnica ali (b) da je ob upoštevanju vseh upoštevnih okoliščin razvidno, da je tožnica najbolj primerna družinska članica za zagotovitev zahtevane finančne podpore. Po presoji sodišča je tudi s tem povezana dokazna ocena tožene stranke v skladu s formalnimi okviri proste dokazne presoje. Ob upoštevanju pojasnil v izpodbijani odločbi (povzetek je razviden iz točk od 16 do 19 obrazložitve te sodbe), pa s posplošenimi tožbenimi očitki (povzetek je razviden iz 32. in 33. točki obrazložitve te sodbe), ni omajana niti njena vsebinska prepričljivost. Ker tožbene navedbe torej niso določno opredeljene, lahko sodišče nanje odgovori le na splošno, s sklicevanjem na prejšnje ugotovitve, torej da tožnica ni izkazala, da se njena mati ne more sama preživljati in da je (mati) finančna sredstva prejela le od tožnice in njenega moža. Glede na to, da je mati sposobna zadovoljevati svoje osnovne potrebe (življenjske stroške poravna v zameno za skrb za starejšo gospo) in ker je iz izpisov bančnih transakcij razvidno, da materi finančnih sredstev nista nakazovala le tožnica in njen mož, v obravnavani zadevi z vidika (ne)izkazanosti drugega pogoja navedene domneve ni več bistveno, ali je tožnica izkazala, ali je mati v obdobju od 2016 do 2020 prejemala finančno pomoč ali je zanjo zaprosila in ali sta tožnica in njen mož izkazala upravičene razloge, da materi od leta 2018 nista več finančno pomagala. Ne glede na to pa tožnica že s tožbenimi navedbami (povzetek je v 33. točki obrazložitve te sodbe) izkazuje, da na dan vložitve obravnavane prošnje materi dejansko ne zagotavlja finančne podpore.

52. V zvezi z (ne)izkazanostjo navedenega drugega pogoja je metodološko pravilna tudi dokazna ocena tožene stranke glede vseh upoštevnih okoliščin9 (21. točka obrazložitve te sodbe), ki se navezuje na prav tako pravilno dokazno oceno v zvezi z delitvijo stroškov preživljanja med vse otroke tožničine matere po iranskem pravu (7. in 11. točka obrazložitve te sodbe), pri čemer tožnica ne nasprotuje s tem povezanim zakonskim izhodiščem iranskega prava glede dolžnosti preživljanja. S posplošenimi tožbenim očitkom (povzetek je razviden iz 26. točke obrazložitve te sodbe) ni omajana niti vsebinska prepričljivost dokazne ocene, saj tožnica ne pojasni, katero "natančno" vprašanje bi ji morala tožena stranka postaviti. Ob takih okoliščinah je tožena stranka pravilno presodila, da tožnica ni dokazala, da je po iranskem zakonu dolžna preživljati svojo mater (15. točka obrazložitve te sodbe).

53. Za odločitev v zadevi niso bistvene tožničine trditve, da je depresivna in da potrebuje pomoč družine, kar je razvidno iz listine v prilogi A7 (potrdilo psihiatrične klinike z dne 28. 2. 2024). Pogoji za združitev z družino begunca se namreč ugotavljajo z vidika dejanske odvisnosti družinskega člana begunca (42. točka obrazložitve te sodbe) in ne z vidika varovanja begunčevega duševnega zdravja10. 54. V zvezi s tožbenimi očitki, ki so povzeti v 30. in 31. točki obrazložitve te sodbe, sodišče ugotavlja, da je bila tožnica v upravnem postopku seznanjena z vsemi ugotovitvami tožene stranke z dopisom z dne 30. 10. 2020. **K II. točki izreka:**

55. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka krije svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Določa jo 10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ki se glasi: "O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka." 2 Iz njih je razvidno, da tožničina mama že več kot eno leto živi pri starejši gospe, za katero prostovoljno skrbi kot medicinska sestra ter ji kuha in pospravlja (povzetek je razviden iz 5.in 9. točke obrazložitve te sodbe). 3 Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da je organ od prosilca (begunca) načeloma upravičen zahtevati predložitev dokumentov, ki jih izdajajo pristojni organi izvorne države, vendar je v primeru njihove nepredložitve dolžan zahtevati pojasnila o razlogih za to. Pri odločanju mora namreč vzeti v obzir vse upoštevne elemente, tako splošne glede razmer v državi izvora, kot tudi glede posebnega (konkretnega) položaja begunca in njegovega družinskega člana ter posebnih težav pri pridobivanju uradnih listinskih dokazov. V takem primeru dolžnost sodelovanja prosilca pomeni dolžnost dati zahtevana pojasnila in informacije (glej sodbo Vrhovnega sodišča I Up 82/2019 z dne 18. 9. 2019, 15. točka obrazložitve.) 4 Uradna oseba, ki vodi postopek, mora namreč stranki na ustni obravnavi ali izven ustne obravnave pisno oziroma ustno na zapisnik omogočiti, da se seznani z uspehom dokazovanja ter se o tem izreče (5. točka tretjega odstavka 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku). 5 Kdaj je bila izdana in v kakšnih okoliščinah jo je tožnica prejela (doma ali kje drugje, kdo ji jo je vročil). 6 Če bi tožnica res dobila odločbo, kot je razvidno iz njene izjave na ustni obravnavi, bi bilo logično in za tožnico bolj ugodno, da bi se na odločbo (in ne na zahtevek) sklicevala že v dopisu z dne 27. 2. 2020, saj bi s tem izkazala, da vzdržuje svojo mater. Ob upoštevanju že navedenih razlogov (44. točka obrazložitve te sodbe) je tudi zato vzpostavljen dvom v resničnost vložitve tega zahtevka. 7 Iz listin spisa, ki se nanaša na zadevo, je razvidno, da se je na navedeni razlog v zatrjevanem zahtevku sklicevala tudi tožnica. 8 Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je uradna oseba tožnici na ustni obravnavi pojasnila, da iz potrdila iranskega zdravnika izhaja, da mama od junija 2016 trpi za depresijo in anksioznostjo ter da je bila pod zdravniškim nadzorom. Vendar navedeno po oceni uradne osebe ne izkazuje tako slabega materinega zdravstvenega stanja, da bi potrebovala tožničino pomoč, saj iz potrdila ni razvidno, da je mama v tolikšni meri nesposobna skrbeti zase, da bi morali njeni otroci skrbeti zanjo. 9 Naštete so v 16. in 42. točki obrazložitve te sodbe. 10 Tožnica v pripravljalni vlogi trdi, da bi je depresivna in da potrebuje pomoč svoje družine. Navaja, da bi srečanje z materjo pripomoglo pri tožničinem zdravljenju.