Jedro

Avtor ima monopolni položaj nad izkoriščanjem svojega dela, omejitve in izjeme od avtorjevega monopola nad izkoriščanjem dela pa lahko predpiše samo ZASP.

Avtorska pravica res traja za čas avtorjevega življenja in 70 let po njegovi smrti oziroma 50 let po njegovi smrti. Vendar pa denarni avtorski zahtevki (zahtevek za avtorski honorar, civilno kazen, odškodnino) zastarajo po splošnih obligacijskopravnih predpisih.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba in sklep sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (v I., III. in IV. točki izreka) razveljavita ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožniku znesek 1,126.690,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje (I. točka izreka). Nadalje je razsodilo, da je toženka dolžna v roku 15 dni izročiti tožniku kopije filmov: R.S., M.M., A.Z., P.Č., J.L., M.K, M.L, F.Š. in B.A. Tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna izročiti tožniku kopijo filma B.K, je zavrnilo (II. točka izreka). Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v delu tožbenega zahtevka, s katerim se toženki prepoveduje predvajanje in uporaba vseh navedenih filmov (III. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan povrniti toženki njene pravdne stroške v znesku 323,60 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje (IV. točka izreka).

2. Zoper to sodbo in sklep se po svojih pooblaščencih pravočasno pritožuje tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da ju razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožuje se zoper odločitev v I., III. in IV. točki izreka. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Poudarja, da Arhiv RS ni imel pravice posegati v njegova avtorska dela brez njegovega soglasja. Arhiv RS je namreč samovoljno in protipravno izdelal prvo zvočno kopijo njegovih filmov in mu s tem onemogočil njihovo dokončanje. Meni, da bi moral Arhiv RS spoštovati (poleg Zakona o naravni in kulturni dediščini (v nadaljevanju ZNKD), na katerega se sklicujeta toženka in sodišče prve stopnje) tudi Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP). Tega se je Arhiv RS tudi zavedal, saj je v pogodbi, katere predmet je bilo kopiranje spornih filmov oziroma nedokončanih posnetkov, določeno, da Arhiv RS poskrbi za potrebna dovoljenja lastnikov kopiranih materialov. Arhiv RS pa bi bil dolžan pridobiti soglasje avtorja tudi brez takšnega pogodbenega določila. Da se je Arhiv RS zavedal dolžnosti pridobiti soglasje avtorja, izhaja tudi iz izpovedb zaslišanih prič. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo dejstvo, njegove navedbe in izpovedbe zaslišanih prič, da izdelava zvočne kopije, torej prenos avdio in video zapisa na en nosilec, ni bila edina možnost, ki jo je imel Arhiv RS na voljo. Izvedeni dokazi potrjujejo, da je bilo tehnično izvedljivo, da bi se avdio in video zapis posnela ločeno, torej na dveh nosilcih, s čimer bi se ohranila izvirna oblika zapisov, v tožnikove avtorske pravice pa se ne bi poseglo. Sodišču prve stopnje očita, da se do tega sploh ni opredelilo. V zvezi s tem je navedlo le, da je Arhiv RS izpeljal tehnološki proces, ki ga je lahko izpeljal glede na takratno finančno in tehnično zmožnost. Vendar pa je ta zapis nerelevanten, saj, kot rečeno, Arhiv RS brez soglasja avtorja sploh ne bi smel posegati v avtorska dela. Poleg tega pa je še neresničen, saj izpovedbe zaslišanih prič dokazujejo, da je bilo njegove filme tehnično možno restavrirati tako, da bi se posebej naredili tonska kopija in kopija slike. V zvezi s finančno zmožnostjo tega procesa pa opozarja, da izpodbijana sodba v tem delu ni obrazložena, poleg tega pa je sodišče prve stopnje s to ugotovitvijo kršilo še razpravno načelo. Dodaja, da iz izvedenih dokazov izhaja, da razlog izdelave zvočne kopije ni bil v tehničnih ali finančnih (ne)zmožnostih, pač pa v dejstvu, da je toženka želela prikazovati filme, kar izhaja iz izpovedb zaslišanih prič. Nadalje izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da mu ni nastala nikakršna škoda. Poudarja, da je material, ki je bil posnet, sedaj predrugačen tako, da mu ne omogoča dokončanja filmov po lastnih željah, saj je toženka združila zvok in sliko. V filmski stroki je namreč znano, da je proces nastanka filma končan, ko je izdelana zvočna kopija filma. Sodišče prve stopnje je pri tem storilo tudi postopkovno kršitev, saj ni izvedlo dokaza z ogledom filmov, poleg tega pa je še brez potrebnega strokovnega znanja zaključilo, da lahko tožnik filme dokonča. Nadalje sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do navedb glede civilne kazni, zato odločitve o tem zahtevku niti ne more izpodbijati. Poudarja le, da mu je toženka namenoma kršila avtorske pravice. Nadalje graja zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni nikoli uporabljala in predvajala posnetkov ter da tožnik zato nima pravnega interesa za prepovedni zahtevek. Za utemeljenost prepovednega zahtevka namreč ni nujno, da dejansko že pride do kršitve. Iz dokaznega postopka izhaja, da so bile zvočne kopije narejene z namenom prikazovanja filmov, in sicer v S., do česar pa zaradi njegovega posredovanja ni prišlo. V nadaljevanju pritožbe vztraja pri že podanih pripombah zoper strokovna mnenja, ki jih je v zvezi s to zadevo pridobilo sodišče prve stopnje. Sprašuje se še, na podlagi česa sodišče prve stopnje meni, da gre v tej zadevi za nacionalno filmsko dediščino, in od kdaj so nedokončani filmi kulturna dediščina.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik trdi, da mu je toženka oziroma njen organ - Arhiv RS kršil avtorske pravice s tem, da je dokončal njegova nedokončana avtorska dela, in sicer kratke filme o pomembnih kulturnih delavcih nekdanjega časa, ki jih je Arhiv RS nameraval tudi javno predvajati.

6. Pogoj za sodno varstvo zaradi kršitve avtorskih pravic je, da je tožnik imetnik pravice, ki je bila kršena (da je torej aktivno legitimiran), in obstoj kršitve avtorske pravice. Tako obstoj aktivne legitimacije, kot obstoj kršitve avtorske pravice, sta med pravdnima strankama sporna.

7. Materialne avtorske pravice varujejo premoženjske interese avtorja s tem, da avtor izključno dovoljuje ali prepoveduje uporabo svojega dela (prvi odstavek 21. člen ZASP - Ur. l. RS, št. 21/95, ki je veljal v času zatrjevane kršitve avtorske pravice). Če ni s tem zakonom drugače določeno, je uporaba avtorskega dela dopustna le, če je avtor v skladu s tem zakonom in pod pogoji, ki jih je določil, prenesel ustrezno materialno avtorsko pravico (drugi odstavek 21. člena ZASP). Avtor ima torej monopolni položaj nad izkoriščanjem svojega dela. Izkoriščanje avtorskega dela je tako dopustno samo, če je avtor prenesel ustrezno materialno avtorsko pravico. Iz besedila drugega odstavka navedenega zakonskega določila tudi izhaja, da lahko obstajajo omejitve in izjeme od avtorjevega monopola nad izkoriščanjem dela. Vendar pa lahko te izjeme predpiše samo ZASP, kot je na primer storil v členih 46-57. 8. Tožnik trdi, da materialnih avtorskih pravic na filmih, ki so predmet te pravde, ni prenesel na producenta (ki je te filme kasneje izročil Arhivu RS), medtem ko toženka trdi, da so bile materialne avtorske pravice prenesene na producenta. Toženka pri tem pravilno opozarja na določilo drugega odstavka 107. člena ZASP, v skladu s katerim se šteje, da so soavtorji s sklenitvijo pogodbe o filmski produkciji izključno in neomejeno prenesli na filmskega producenta vse svoje materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja na avdiovizualnem delu, njegovem prevodu, njegovih avdiovizualnih predelavah ali pri tem delu nastalih fotografijah, če ni s pogodbo drugače določeno (podobno je določal tudi 75. člen Zakona o avtorski pravici – v nadaljevanju ZAP - Ur. l. SFRJ, št. 30/68, ki je veljal v času nastanka teh filmov). Sodišče prve stopnje v 30. točki obrazložitve izpodbijane sodbe sicer omenja prenos avtorskih pravic na producenta filmov, ki naj bi bil neupravičen, vendar pa so ti razlogi tako nejasni, da v tem delu ne omogočajo preizkusa izpodbijane sodbe. Izpodbijana sodba torej nima jasnih razlogov o tem, ali so bile prenesene materialne avtorske pravice na producenta filmov, ki so predmet te pravde.

9. Šele v primeru, če bi sodišče prve stopnje jasno ugotovilo (in to ustrezno obrazložilo), da tožnik ni prenesel materialnih avtorskih pravic na producenta, bi postalo relevantno vprašanje, ali so bile tožniku z ravnanjem Arhiva RS avtorske pravice dejansko kršene. Sodišče prve stopnje se do tega vprašanja ni opredelilo. Obrazložilo je le, da temelji ravnanje Arhiva RS, in sicer restavracija tožnikovih filmov, na določilih ZNKD. Pri tem pa ni upoštevalo, da sam ukrep restavracije med pravdnima strankama niti ni bil sporen, pač pa je bil sporen njen način, saj je Arhiv RS pri tem združil video in avdio posnetek na en nosilec tako, da sedaj ni več ločenih nosilcev slike in zvoka, zaradi česar tožnik trdi, da mu je Arhiv RS filme tudi dokončal in s tem kršil njegove avtorske pravice. Kot že rečeno, ima avtor monopolni položaj nad izkoriščanjem svojega dela, omejitve in izjeme od avtorjevega monopola nad izkoriščanjem dela pa lahko predpiše samo ZASP.

10. Dejstvo, ali je Arhiv RS z načinom restavracije, to je z združitvijo video in avdio posnetka na en nosilec, tožnikove filme tudi dokončal, je med pravdnima strankama sporno. V skladu s prvim odstavkom 109. člena ZASP se šteje avdiovizualno delo za dokončano, ko je v skladu s sporazumom med glavnim režiserjem in filmskim producentom končana prva standardna kopija dela, ki je predmet pogodbe. Vendar pa prva standardna kopija dela še ne pomeni nujno tudi dobesedno prve kopije, ki je narejena iz izvirnika negativa (podrobneje o tem glej ZASP s komentarjem, Gospodarski vestnik, 1997, str. 257). Sodišče prve stopnje je sicer zaključilo, da bo tožnik filme lahko dokončal (29. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), vendar pa tega zaključka ni z ničemer obrazložilo, zato se izpodbijane sodbe tudi v tem delu ne da preizkusiti.

11. Ker izpodbijana sodba nima razlogov glede kršitve tožnikovih materialnih avtorskih pravic, je utemeljen tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb glede vtoževane civilne kazni, katere predpostavka je namerno kršenje avtorskih pravic ali kršenje le-teh iz hude malomarnosti (168. člen ZASP). V zvezi z zahtevkom za plačilo civilne kazni in odškodnine pritožbeno sodišče opozarja še na zmotno stališče sodišča prve stopnje glede toženkinega ugovora zastaranja. Avtorska pravica res traja za čas avtorjevega življenja in 70 let po njegovi smrti (59. člen ZASP) oziroma 50 let po njegovi smrti (80. člen ZAP), kot to navaja sodišče prve stopnje. Vendar pa denarni avtorski zahtevki (zahtevek za avtorski honorar, civilno kazen, odškodnino) zastarajo po splošnih obligacijskopravnih predpisih (glej že omenjeni ZASP s komentarjem, str. 173).

12. Izpodbijana sodba (odločitev v I. točki izreka) ima torej pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, kar predstavlja kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Pritožba utemeljeno izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik nima pravnega interesa za prepovedni zahtevek, ker toženka spornih filmov ni nikoli predvajala, zaradi česar je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu zavrglo (odločitev v III. točki izreka). V skladu s 1. točko prvega odstavka 167. člena ZASP namreč lahko ob kršitvi izključnih pravic iz tega zakona upravičenec zahteva, da se prepovejo kršenje in bodoče kršitve. S kršitvijo je torej izenačena bodoča grozeča kršitev (tako tudi drugi odstavek 164. člena ZASP), ki jo je tožnik tudi zatrjeval (predvideno predvajanje tožnikovih filmov v K.). Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe je tako napačna. Sodišče prve stopnje bi moralo o tem zahtevku meritorno odločati.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter sodbo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v I., III. in posledično glede odločitve o pravdnih stroških – v IV. točki izreka) razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj kršitev postopka glede na njihovo naravo ne more samo odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP in 3. točka 365. člena ZPP).

15. Napotki za novo sojenje izhajajo iz že obrazloženega. Sodišče prve stopnje naj se torej najprej (jasno) opredeli do toženkinega ugovora o prenosu materialnih avtorskih pravic. V primeru da te niso bile prenesene na producenta, naj se (jasno) opredeli do tožnikovih trditev o kršenju njegovih avtorskih pravic in posledično odloči o utemeljenosti zahtevkov za plačilo civilne kazni in odškodnine ter o prepovednem zahtevku, pri čemer naj svojo odločitev tudi ustrezno obrazloži, tako da bo ta zmožna preizkusa.

16. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne odgovarja, saj te niso bile odločilne za razveljavitev izpodbijane sodbe in sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP.