Jedro

Petletni objektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka začne teči z vročitvijo odločbe strankam, ki so sodelovale v postopku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožečih strank zoper odločbo tožene stranke z dne 13.3.2003. S to odločbo je tožena stranka odpravila sklep Upravne enote Ljubljana z dne 18.12.2000, in odločila, da se zavrže predlog tožnikov za obnovo postopkov, končanih z lokacijskim dovoljenjem z dne 4.2.1982, in z gradbenim dovoljenjem z dne 11.6.1982, s katerim je bilo investitorju A.A. izdano dovoljenje za gradnjo stanovanjske hiše in vkop cisterne za kurilno olje. Po ugotovitvah tožene stranke je predlog za obnovo postopka vložen po izteku objektivnega petletnega roka, kot ga določa 4. odstavek 263. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), in zato prepozen.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da v obravnavnem primeru ni sporno, da tožniki v postopkih, ki so bili končani z izdajo lokacijskega in gradbenega dovoljenja, niso sodelovali. Iz njihovega predloga za obnovo postopka z dne 30.10.2000, v katerem sicer niso izrecno navedli, po kateri določbi 260. člena ZUP naj se postopek obnovi, pa je razvidno, da so predlagali obnovo postopkov, ker jim ni bilo omogočeno sodelovanje v spornih postopkih. Tako je predlog tožnikov očitno razumel tudi upravni organ prve stopnje, ki je dovolil obnovo postopkov v skladu z določbo 9. točke 1. odstavka 260. člena ZUP. Vendar pa je upravni organ prve stopnje očitno spregledal, da je potekel absolutni petletni rok, v katerem je treba predlagati obnovo postopka, kar je pravilno ugotovila že tožena stranka. Sporno lokacijsko dovoljenje je bilo namreč stranki (investitorju) vročeno dne 9.2.1982, gradbeno dovoljenje 14.6.1982, predlog za obnovo postopka pa je bil vložen 30.10.2000, torej po več kot petih letih. Zato je tožena stranka ravnala pravilno, ko je sklep upravnega organa prve stopnje odpravila. Neupoštevni so zato ugovori tožnikov, da je bil predlog podan znotraj enomesečnega subjektivnega roka. Tožbeni ugovor, da so tožniki predlagali obnovo postopka tudi zato, ker naj bi bili sporni odločbi izdani na podlagi neresničnih navedb investitorja in je zato podan obnovitveni razlog po 5. točki 1. odstavka 260. člena ZUP, pa je tožbena novota, ki jo stranke glede na določbo 3. odstavka 14. člena ZUS ne morejo uveljavljati šele v upravnem sporu.

Tožniki v pritožbi, sedaj reviziji, zoper izpodbijano sodbo uveljavljajo vse pritožbene razloge po 1. odstavku 72. člena ZUS. Navajajo, da petletni rok lahko velja le za stranke, ki jim je bila odločba vročena. Tožnikom odločbi nista bili vročeni. Z odločbama so bili seznanjeni šele 23.10.2000, ko so jim bile vročene. Tožniki so imeli v postopkih izdaje spornih odločb položaj stranke, tako glede na določbe ZUP/86, ki je veljal v času izdaje spornih odločb, kot tudi po določbi 43. člena ZUP, saj ima stranski udeleženec v postopku enake pravice in dolžnosti kot stranka. Sporne odločbe bi jim zato morale biti vročene. Po obstoječi upravni in sodni praksi pa velja, da če stranki ni bila dana možnost udeležbe v postopku, lahko neodvisno od tega, ali je v odnosu do stranke, ki se je udeleževala postopka, že potekel rok petih let, v vsakem primeru v roku enega meseca od dneva vročitve odločbe predlaga obnovo postopka. Rok petih let začne teči zanjo šele od tistega dne, ko ji je bila odločba vročena, in je za računanje tega roka brez pomena, kdaj je bila odločba vročena drugim udeležencem. Glede na to, da lahko stranka pred potekom petih let od vročitve predlaga obnovo postopka, lahko tudi stranski udeleženec v roku petih let od vročitve odločbe njemu, predlaga obnovo postopka. Drugačno tolmačenje zakonske določbe bi bilo v nasprotju z določbo 22. člena Ustave RS. Predlagajo spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbi ugodi, podrejeno pa njeno razveljavitev ter plačilo stroškov pritožbenega postopka skupaj z obrestmi.

Prizadeta stranka (investitor) v odgovoru na pritožbo, sedaj revizijo, predlaga zavrnitev pritožbe in v nadaljevanju povzema vsebino 9. točke 1. odstavka 260. člena ZUP ter vsebino 2. odstavka 229. člena ZUP in navaja, da tožniki za izdajo gradbenega dovoljenja niso izvedeli šele 23.10.2000, temveč prej. Tožnikom je bila namreč vročena tudi investitorju izdana odločba o priglasitvi del z dne 14.9.1998, v kateri je bilo navedeno, da je investitor vlogi priložil tudi gradbeno dovoljenje. Dne 10.12.2007 je prizadeta stranka sodišču posredovala še dopolnitev odgovora na pritožbo, sedaj revizijo, v kateri navaja, da je s tožniki sklenil sodno poravnavo, ki jo prilaga. Ker so stranke s sodno poravnavo uredila vsa sporna razmerja v zvezi z lastništvom in uporabo zemljišč in druga do druge nimajo več nobenih zahtevkov v zvezi s tem iz katerega koli naslova, predlaga, da sodišče zadevo zaključi. Tožena stranka na pritožbo, sedaj revizijo, ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel revizijo. Po določbi 1. odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1.1.2007, po ZUS-1. Glede na določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, je vrhovno sodišče ugotovilo, da pritožba tožeče stranke ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po novem ZUS-1. Zato jo v skladu z isto določbo ZUS-1 obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo. Sodba sodišča prve stopnje pa je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1.1.2007. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka upravnega spora iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00), ki je veljal v času odločanja o predlogu tožnikov za obnovo postopka, je v 4. odstavku 263. člena določal, da se po poteku petih let od vročitve odločbe stranki obnove postopka ne more več predlagati in tudi ne začeti po uradni dolžnosti. Navedeni rok je objektivni rok, ki velja za stranke in organ ter teče od vročitve odločbe strankam. Po poteku zakonskega roka se obnova postopka (razen v primerih, določenih v 5. odstavku 263. člena ZUP) ne more več predlagati in tudi ne začeti po uradni dolžnosti. Navedeni zakonski rok tako veže vse pravno zainteresirane osebe, to je poleg strank v postopku in upravnega organa, ki je vodil postopek, tudi osebe, ki bi morale biti udeležene v postopku, pa jim ni bila dana možnost udeležbe, torej tudi stranske udeležence. Položaj stranskih udeležencev pa je v določbah ZUP glede na ZUP/86 na novo urejen. Namen te ureditve je stranskim udeležencem preprečiti zlorabo pravice do udeležbe v postopku. Tudi po ustaljeni upravno sodni praksi (odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I Up 985/2004, I Up 1006/2003 in X Ips 21/2007) je začetek teka petletnega objektivnega roka treba šteti od dneva vročitve odločbe stranki, ki je sodelovala v postopku. Da tožniki v postopku izdaje lokacijskega in gradbenega dovoljenja niso sodelovali, ni sporno. Sporno lokacijsko dovoljenje je bilo stranki vročeno 9.2.1982, gradbeno dovoljenje pa dne 14.6.1982. Petletni objektivni rok iz 4. odstavka 263. člena ZUP je tako potekel 9.2.1987 oziroma dne 14.6.1987. Pravilna je tako ugotovitev sodišča prve stopnje in pred njim tožene stranke, da je bil predlog za obnovo postopka, ki so ga tožniki vložili dne 30.10.2000, vložen prepozno.

Glede na navedeno ni utemeljena revizijska navedba, da petletni rok za obnovo postopka velja le za stranko, ki ji je bila odločba vročena. Neutemeljena pa je tudi revizijska navedba, da lahko tožniki, ki jim odločba ni bila vročena, po obstoječi upravno sodni praksi, v vsakem primeru predlagajo obnovo postopka v subjektivnem enomesečnem roku. Tudi če so tožniki predlog vložili znotraj enomesečnega subjektivnega roka, je namreč pred tem že potekel petletni objektivni rok iz 4. odstavka 263. člena ZUP.

Ker je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno uporabilo citirane določbe ZUP, tudi ni kršilo pravice tožnikov do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Ker tožniki z revizijo niso uspeli, v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP in 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 sami trpijo svoje stroške postopka.