Jedro

V postopku izdaje gradbenega dovoljenja niso utemeljeni ugovori, ki se nanašajo na lokacijo objekta ali naprave, ker je lokacija predmet lokacijskega dovoljenja, ki pa mora biti pred vložitvijo zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, pravnomočno. Če gre za skupno napravo v večstanovanjski hiši, je investicija odobrena, če jo je podprla večina etažnih lastnikov, katerih stanovanjski deleži predstavljajo skupaj več kot polovico vrednosti večstanovanjske hiše.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 2590/97-12 z dne 31.5.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97) zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 11.9.1997, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote N.G. z dne 30.6.1997. S to odločbo je prvostopni organ dovolil investitorju S.p. d.o.o. L., katerega pravni naslednik je A. d.d. L., v tem postopku prizadeta stranka, izvedbo stopniščne plinske inštalacije - dvižnih vodov v stanovanjskem bloku na P. ulici v N.G., ki stoji na zemljišču parc. št. 1411 k.o. N.G., na območju plinifikacija mesta N.G. - jug, območje zahod.

Sodišče prve stopnje je tožbo zavrnilo, ker je ugotovilo, da so bili za izdajo gradbenega dovoljenja izpolnjeni vsi pogoji iz 36. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO, Uradni list SRS, št. 34/84 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 59/96). Prvostopno sodišče se izrecno sklicuje na obrazložitev odločbe tožene stranke v njeni izpodbijani odločbi, saj je po presoji tega sodišča tožena stranka pravilno presodila vse tožnikove pritožbene ugovore in ugotovila, da njegovi ugovori na drugačno odločitev v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ne morejo vplivati. Tožnikovi ugovori se namreč nanašajo le na lokacijo spornega plinovoda, kar pa je stvar lokacijskega postopka in samega lokacijskega dovoljenja, ki je v obravnavanem primeru postalo pravnomočno 2.3.1997. Sodišče prve stopnje je kot neutemeljeno zavrnilo tudi tožnikove ugovore, da za izdajo dovoljenja niso bili izpolnjeni pogoji iz Stanovanjskega zakona (SZ, Uradni list RS, št. 18/91, 21/94 in 23/96). V noveli SZ iz leta 1996 je namreč za odločanje v zvezi z upravljanjem skupnih prostorov, delov objektov in naprav potreben sporazum lastnikov, katerih solastniški deleži znašajo skupaj več kot polovico vrednosti stanovanjske hiše. Takšna večina pa je bila za obravnavani plinski razvod podana.

Pritožnik se pritožuje zaradi pristranskih, zmotnih in napačnih ugotovitev, nezakonitega poteka plinifikacije več stanovanjske hiše, napačne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Sodišče bi namreč moralo ugotoviti, da se je tožnik pravočasno zoperstavil prizadeti stranki, ki je samovoljno spremenila lokacijo priključka in naprav uporabnikov stanovanjske hiše proti volji tožnika - uporabnika in plačnika izvedbe hišnega priključka. Tožnikovo nasprotovanje je razvidno iz dosedanjih upravnih spisov, predvsem iz njegovih tožb. Meni, da upravni organ ni uporabil, pa bi moral, določb 5., 6., 7., 8., 9. in 10. člena Pogojev za dobavo in odjem zemeljskega plina (Uradno glasilo Mestne občine N.G.); 4. odstavka 15. člena, 49. in 50. člena Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih; 22., 25., 26. in 3. odstavka 31. člena SZ; 9., 10., 11., 12., 13., 16., 19., 26., 27., 28., 33., 36., 65, 72., 100., 103., 156/2 člena in 183. člena Zakona o obligacijskih razmerjih; 5. in 29. člena Zakona o gospodarskih javnih službah; 4. odstavka 1. člena in 15. člena Zakona o varstvu okolja. S tem je tudi sodišče kršilo 14. člen 4. in 5. odstavek 15. člena, 26., 33., 34., 35., 36., 67. in 69. člen Ustave Republike Slovenije ter 1. odstavek 156. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Meni, da so mu s tem kršene tudi njegove človeške in državljanske pravice. Zato pritožbenemu sodišču predlaga, da prvostopno sodbo uskladi s pozitivnopravnimi predpisi Republike Slovenije, odločbi obeh upravnih organov razglasi za nepravilni, zavajajoči, pristranski in zlasti kot nezakoniti in jih v celoti razveljavi. Predlaga tudi, da se tožbi ugodi in ukrepa tako, da se odstrani plinovodna cev pod njegovim stanovanjem in položi (vkopano) po zemljišču zunaj stavbe do vhoda in skozi vhod do dvižne stopniške naprave na stroške izvajalca priključka, ker sedanja izvedba življenjsko ogroža stanovalce, zlasti pa stanovalce v stanovanju v pritličju desno. Vsako drugačno rešitev, ki ne bi odstranila plinovodne cevi izpod tožnikovega stanovanja, bi tožnik sprejel kot naklepni akt proti njegovemu življenju.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Prizadeta stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da se s sodbo prvostopnega sodišča strinja in meni, da je ta pravilna. Sklicuje se na svoje dosedanje navedbe in meni, da tožeča stranka v pritožbenih navedbah ne navaja nič novega, kar ne bi bilo povzeto in upoštevano že v dosedanjem postopku. Pripominja še, da je tožnik odjemalec plina po pogodbi, ki jo je sklenil s prizadeto stranko, in da je prevzel hišni priključek in potrdil, da je izveden skladno s pogodbo za izvedbo plinskega priključka. Glede na to so njegove navedbe tudi s tega vidika brez podlage. Tožnik navaja vrsto pravnih predpisov, vendar razen tega, da jih našteva, v ničemer ne argumentira, zakaj naj bi utemeljevali njegovo pritožbo. Dejstvo je, da je bil celoten postopek v zvezi z pridobitvijo potrebnih dokumentov za izgradnjo plinovoda v obravnavanem primeru izpeljan v skladu z veljavno zakonodajo in da se je tožnik s prizadeto stranko dogovoril in podpisal v okviru gradbenih dokumentov pogodbo o izgradnji. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo pa je prvostopno sodišče navedlo tudi utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Že prvostopno sodišče je tožniku ustrezno pojasnilo, da se hišna plinska napeljava v večstanovanjski hiši šteje za skupno napravo v smislu 1. odstavku 31. člena SZ. Za postavitev takšne skupne naprave pa je po noveli SZ - C treba pridobiti večinsko soglasje, to pa je soglasje etažnih lastnikov, katerih stanovanjski deleži predstavljajo skupaj več kot polovico vrednosti stanovanjske hiše. Takšna večina pa je bila za obravnavano plinsko napeljavo podana in temu ne ugovarja niti tožnik. Zato ni pomembno, ali je sam tožnik s takšno napeljavo soglašal ali ne.

Tožnikovi pritožbeni ugovori, s katerimi zahteva, da se plin napelje drugače kot je, pa, kakor mu je že pojasnilo sodišče prve stopnje, zadevajo lokacijsko dovoljenje, ne pa gradbeno dovoljenje. Prostorska umestitev objektov oziroma drugih posegov v prostor je namreč predmet lokacijskega dovoljenja. Tako je tudi plinska napeljava in njen potek predmet lokacijskega dovoljenja, ki pa mora biti pred izdajo gradbenega dovoljenja pravnomočno (36. člen Zakona o graditvi objektov). V obravnavanem primeru pa je že prvostopno sodišče tožniku pojasnilo, da je bilo lokacijsko dovoljenje za obravnavano plinsko napeljavo pravnomočno 2.3.1997, medtem ko je sporno gradbeno dovoljenje izdano 30.6.1997, torej po pravnomočnosti lokacijskega dovoljenja. Zato tožnik v tem sporu tudi ne more z uspehom uveljaviti pritožbenih ugovorov, ki se nanašajo na lokacijo plinske napeljave, kar mu je pravilno pojasnilo že prvostopno sodišče. Ker tožnik v pritožbi ne navaja, v čem naj bi določbe zakonov, ki jih v pritožbi navaja, vplivale na odločitev sodišča, in tudi ne, kako utemeljujejo njegovo pritožbo, pritožbeno sodišče presoje teh določb na odločitev v obravnavani zadevi niti ni opravilo. Dejstvo je namreč, da se edini konkretni tožnikov pritožbeni ugovor nanaša na lokacijo plinske napeljave, ta pa ni predmet gradbenega, temveč lokacijskega dovoljenja.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni in da tudi ne obstojijo razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.