Jedro

Dejstvo, da je tožnica v stečajnem postopku prijavila tudi terjatve, ki se štejejo za stroške stečajnega postopka, narave teh terjatev ne spreminja, ne glede na to, kakšno je bilo ravnanje stečajnega upravitelja v zvezi s temi terjatvami. Tudi če bi jih prerekal in tožnico napotil na pravdo, tožnica v tem delu ne bi imela le ugotovitvene tožbe, temveč dajatveno. Njen interes glede stroškov stečajnega postopka namreč ni le v tem, da se ugotovi obstoj terjatve, temveč v tem, da pridobi izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko v individualni izvršbi doseže poplačilo take terjatve.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo z zahtevkom, da je tožena stranka dolžna tožnici kot strošek stečajnega postopka plačati plačo za obdobje od 5. 5. 2004 do 4. 6. 2004 v bruto znesku 121.136,00 SIT in odpravnino v znesku 161.251,00 SIT. Nad toženo stranko je bil 5. 5. 2004 začet stečajni postopek, zaradi česar je stečajni upravitelj tožnici odpovedal pogodbo o zaposlitvi in ji je delovno razmerje prenehalo 4. 6. 2004. Predmet spora je plača za čas od 5.5.2004 do 4.6.2004 in odpravnina po 107. členu ZDR. Tožnica je - ne glede na to, da ji tega ni bilo treba storiti, ker gre za stroške stečajnega postopka - prijavila obe terjatvi v stečajnem postopku in ti terjatvi na naroku za preizkus terjatev nista bili prerekani ne s strani stečajnega upravitelja ne s strani kakšnega upnika. S tem sta pridobili naravo stvari, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Če stečajni upravitelj terjatev prizna in je ne prereka nihče izmed upnikov, ima to procesno dejanje stečajnega upravitelja enake učinke kot pravnomočno razsojena stvar. Ker glede na vrednost spornega predmeta revizija ne bi bila dovoljena, jo je sodišče na podlagi prve alineje prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 dopustilo. Na to odločitev je revizijsko sodišče vezano (drugi odstavek 32. člena ZDSS-1).

Zoper pravnomočni sklep, izdan na drugi stopnji, vlaga tožnica revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo določbo tretjega odstavka 142. člena ZPPSL, saj se ta določba ne nanaša na stroške stečajnega postopka. Stroški stečajnega postopka se ne poplačajo iz stečajne mase, temveč se lahko poplačajo v ločenem izvršilnem postopku. Zanje velja izjema glede dovolitve prisilne izvršbe po četrtem odstavku 111. člena ZPPSL. Da tožnica svojo pravico do plačila stroškov stečajnega postopka lahko uveljavi v za to predvidenem izvršilnem postopku, potrebuje ustrezen izvršilni naslov, ki je lahko le pravnomočna in izvršljiva dajatvena sodna odločba. Tudi če bi dejstvo neprerekane terjatve bilo mogoče šteti kot ugotovitveno sodno odločbo o obstoju terjatve, zgolj ugotovitvena odločba ni podlaga za dovolitev in vodenje izvršbe. Tudi ob priglasitvi terjatve v stečajnem postopku, čeprav gre za terjatev, ki je ni treba prijavljati, dejstvo neprerekanja takšne terjatve po stečajnem upravitelju in upnikih ne more ustvarjati učinkov razsojene stvari.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP). Ker revizija revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne uveljavlja, revizijsko sodišče v tem delu izpodbijanega sklepa ni preizkušalo.

Nad toženo stranko je bil začet stečajni postopek s sklepom Okrožnega sodišča v Celju opr. št. St 30/2004 z dne 5. 5. 2004. Tožnici je prenehalo delovno razmerje na podlagi sklepa stečajnega upravitelja in sicer s potekom odpovednega roka dne 4. 6. 2004. Tožnica je skupaj s še 60 delavkami prijavila terjatve (priloga B4), pri čemer jih je prijavila v skupnem znesku, vendar obenem tudi opredelila, katere terjatve se nanašajo na čas pred začetkom stečaja in katere na čas po začetku stečaja in se torej štejejo kot stroški stečajnega postopka.

Stečajni upravitelj je priznal terjatve delavk v celoti, torej tudi tiste, ki pomenijo stroške stečajnega postopka in jih v stečajnem postopku ni treba prijavljati (10., 137. in 158. člen ZPPSL). Po določbi tretjega odstavka 142. člena ZPPSL velja prijavljena terjatev za ugotovljeno, če jo stečajni upravitelj prizna in je ne prereka nobeden izmed upnikov, ki so navzoči na naroku (za preizkus terjatev). V takem primeru oziroma za take terjatve ima priznanje terjatve enake učinke kot pravnomočno razsojena stvar in tako ugotovljeno terjatev mora stečajni upravitelj upoštevati pri glavni razdelitvi.

Vprašanje v tem sporu pa je, ali to (lahko) velja tudi takrat, ko upnik prijavi neko terjatev, ki pomeni strošek stečajnega postopka (in mu je torej sploh ne bi bilo treba prijavljati) in ko stečajni upravitelj tako terjatev prizna (čeprav mu tega ne bi bilo treba).

Ni sporno, da sta terjatvi, ki sta predmet tega postopka, nastali po začetku stečajnega postopka. Gre torej za stroške stečajnega postopka, ki se izplačajo iz sredstev, ki so za njihovo izplačilo izločena iz stečajne mase (158. člen ZPPSL). Za stroške stečajnega postopka ne veljajo določbe o prijavi terjatev (137. člen ZPPSL) ter o priznanju ali prerekanju terjatev (142. člen ZPPSL). Le priznanje take terjatve ima učinek pravnomočno razsojene stvari (ugotovitve prerekane terjatve), njeno prerekanje pa ima za posledico napotitev na pravdo za ugotovitev prerekane terjatve (prvi odstavek 144. člena ZPPSL). V obeh primerih gre za ugotovitveno odločbo, na podlagi katere se upnik poplača iz stečajne mase. V teh primerih na podlagi prvega odstavka 111. člena ZPPSL tudi ni dovoljena individualna izvršba za poplačilo takih terjatev (glede katerih obstaja izvršilni naslov ali verodostojna listina), temveč se o njihovem poplačilu odloča le v stečajnem postopku.

Pravilo o prepovedi izvršb pa po določbi četrtega odstavka 111. člena ZPPSL ne velja za izvršilne naslove, ki se nanašajo na zahtevke, katerih predmet ni terjatev, ki se poplača iz (splošne) stečajne mase: tako tudi terjatve, ki so stroški stečajnega postopka in izvršilne naslove, ki so nastali v zvezi s stečajnim postopkom. Vprašanje, ki je bistveno v tem postopku pa je, kaj je izvršilni naslov v takem primeru, ko ni sporno, da sta obe terjatvi (plača za čas od 5. 5. do 4. 6. 2004 in odpravnina zaradi prenehanja delovnega razmerja) že zapadli. Tožnica namreč zatrjuje, da nima izvršilnega naslova po 17. členu ZIZ, na podlagi katerega bi lahko zahtevala izvršbo. Izvršilni naslov je lahko le pravnomočna sodna odločba, zato je tudi vložila tožbo z dajatvenim zahtevkom.

Dejstvo, da je tožnica v stečajnem postopku prijavila tudi terjatve, ki se štejejo za stroške stečajnega postopka, naravo teh terjatev ne spreminja, ne glede na to, kakšno je bilo ravnanje stečajnega upravitelja v zvezi s temi terjatvami. Tudi če bi jih prerekal in jo napotil na pravdo, tožnica v tem delu ne bi imela le ugotovitvene tožbe, temveč dajatveno. Njen interes glede stroškov stečajnega postopka namreč ni le v tem, da se ugotovi obstoj terjatve, temveč v tem, da pridobi izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko v individualni izvršbi doseže poplačilo take terjatve.

Ker sta glede na navedeno sodišči ob zmotnem materialno pravem izhodišču tožbo zavrgli, je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo, sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku o tožbenem zahtevku meritorno odločiti.

Izrek o revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.