Jedro

Novejša pravna teorija poudarja, da je v kazenskem postopku procesni učinek kazenske zavrnilne sodbe isti kot učinek oprostilne sodbe, kar govori v prid stališču, da naj bo na kazensko zavrnilno sodbo pravdno sodišče vezano enako kot na oprostilno sodbo. Upoštevati je treba tudi to, da so nekateri razlogi, ki pripeljejo do zavrnilne sodbe, po vsebini isti kot razlogi za oprostilne sodbe.

Razlogi, ki so v pripeljali do zavrnilne sodbe (umik obtožnega predloga zaradi pomanjkanja dokazov), bi zato očitno pripeljali tudi do oprostilne sodbe (v dvomu v korist obdolženega).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 8.500,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 1. 2012 do plačila ter ji povrniti stroške pravdnega postopka 1.396,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga, da jo pritožbeno sodišče spremeni oziroma podredno razveljavi. Navaja, da je napačno stališče prvostopenjskega sodišča o vezanosti na dejanske ugotovitve kazenske sodbe. Drži, da sta obe sodišči, tako kazensko kot pravdno, obravnavali isto dejansko stanje. Kazenska oprostilna sodba pravdnega sodišča ne veže, kadar gre za ugotavljanje istih dejstev. V obravnavanem primeru ne gre za ugotavljanje pravice ali pravnega razmerja, ampak za ugotavljanje dejstev. Pri tem pravdno sodišče, razen kolikor gre za kaznivo dejanje in kazensko odgovornost storilca na podlagi pravnomočne obsodilne kazenske sodbe, ni vezano na ugotovitve kazenskega sodišča in mora, z veljavnostjo za konkretno zadevo, dejstva ugotoviti samo. Tega prvostopno sodišče ni storilo in je sodba nezakonita. Dokazni predlog z vpogledom v kazenski spis sodišče ne bi smelo dopustiti, ker ni bil ustrezno substanciran. Ugotovitve civilnega postopka lahko pripeljejo do drugačnega rezultata kot ugotovitve kazenskega, zato se pravdno sodišče ne bi smelo sklicevati na ugotovitve kazenskega postopka, ampak je bilo dolžno dejansko stanje ugotoviti po pravilih pravdnega postopka in izvesti predlagane dokaze.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je bil kazenski postopek sprožen na predlog tožene stranke, ki je imela možnost, da kot oškodovanec sodeluje v tem postopku zoper tožnika ter po umiku obtožnega predloga nadaljuje s kazenskim pregonom. Vendar tega ni storila. Opozarja, da je določilo splošnih pogojev preveč splošno, da bi omogočalo sodišču ponovno ugotavljanje dejanskega stanja ter se je tudi zato prvostopenjsko sodišče do problema storitve kaznivega dejanja pravilno opredelilo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik v tej pravdi zahteva od tožene zavarovalnice plačilo zavarovalnine iz kasko zavarovanja za škodo, ki mu je nastala zaradi kraje vozila. Tožena stranka plačilo zavarovalnine zavrača s trditvijo, da tožnik ni dokazal zavarovalnega primera kraje, ker gre v konkretnem primeru za goljufijo, ki po splošnih zavarovalnih pogojih ni krita nevarnost. 6. Iz priloženega kazenskega spisa Okrajnega sodišča v Ljubljani III K 40131/2013 izhaja, da je bila s pravnomočno sodbo z dne 23. 9. 2014 zavrnjena obtožba zoper tožnika kot obdolženca v tem postopku, da naj bi z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi dne 20. 12. 2011 pri toženi stranki podal prijavo zavarovalnega primera iz zavarovanja avtomobilskega kaska ter v njej navedel, da mu je bilo tega dne vozilo odtujeno, kar pa ni bilo res ter da je prijavil neustrezno vrednost vozila, pri tem pa je dejanje ostalo pri poskusu, ker so na zavarovalnici posumili, da vrednost vozila ni ustrezna, policisti pa so ugotovili, da vozilo ni bilo ukradeno. V navedeni kazenski zadevi je okrožni državni tožilec umaknil obtožni predlog, ker je ocenil, da ni dovolj dokazov, da bi obdolženi storil kaznivo dejanje goljufije po I. in II. odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1. 7. Prvostopenjsko sodišče je odločitev o plačilu zavarovalnine iz kasko zavarovanja za tožnikovo vozilo oprlo na sodbo kazenskega sodišča v zgoraj navedeni kazenski zadevi, ker je štelo, da je o neobstoju kaznivega dejanja zatajitve oziroma goljufije že pravnomočno odločilo kazensko sodišče, zaradi česar civilnemu sodišču za potrebe konkretne pravde ni treba ponovno kot predhodno vprašanje ugotavljati, ali je tožnik škodo povzročil s kaznivim dejanjem goljufije oziroma zatajitve.

8. Navedeno stališče prvostopenjskega sodišča je pravilno. Tožena stranka je zavrnila tožnikov zahtevek za plačilo zavarovalnine po zavarovalni polici št. VZ002453126 ker trdi, da ni dolžna kriti škode, ker je prijava škodnega primera posledica kaznivega dejanja goljufije, ki naj bi ga zagrešil tožnik. Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilskega kaska AK-10-2, ki so sestavni del zavarovalne pogodbe, v 10. točki prvega odstavka tretjega člena med nezavarovane nevarnosti uvrščajo tudi škodo, ki nastane kot posledica kaznivega dejanja zatajitve ali goljufije. Zaradi ugotavljanja dejstva, ali je škoda, ki naj bi nastala tožniku, posledica kaznivega dejanja goljufije ali zatajitve, ki naj bi ga sam zagrešil, je predhodno vprašanje v tej pravdni zadevi obstoj tega kaznivega dejanja.

9. Glede reševanja predhodnih vprašanj ZPP v 13. členu določa, da lahko sodišče, kadar je odločba odvisna od prehodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. Rešitev predhodnega vprašanja ima pravni učinek samo v pravdi, v kateri je bilo vprašanje rešeno.

10. To pomeni, da je v primerih, ko je kazensko sodišče pravnomočno odločilo o obstoju kaznivega dejanja, pravdno sodišče praviloma vezano na njegovo odločitev. Vendar je v določenih primerih, ko je zoper povzročitelja škode tekel kazenski postopek, vezanost pravdnega sodišča na njegovo odločitev odvisna od načina, kako je bil ta postopek zaključen. Pravna teorija(1) in sodna praksa(2) ne dopuščata dvoma o tem, da je pravdno sodišče vezano na obsodilno kazensko sodbo, saj je z njo pred pristojnim organom odločeno o obstoju kaznivega dejanja. Odločitev o obstoju kaznivega dejanja predstavlja tudi pravnomočna oprostilna sodba, izdana v kazenskem postopku(3). V obeh primerih je meritorno odločeno o (ne)obstoju kaznivega dejanja. V primeru kazenske zavrnilne sodbe pa ne gre za meritorno odločitev, ampak jo sodišče izda iz procesnih razlogov. Zato je tu logično mogoče reči, da vsebinsko vprašanje obstoja kaznivega dejanja ni rešeno. Po drugi strani pa je, kot poudarja novejša pravna teorija(4), v kazenskem postopku procesni učinek kazenske zavrnilne sodbe isti kot učinek oprostilne sodbe, kar govori v prid stališču, da naj bo na kazensko zavrnilno sodbo pravdno sodišče vezano enako kot na oprostilno sodbo. Upoštevati pa je treba tudi to, da so nekateri razlogi, ki pripeljejo do zavrnilne sodbe, po vsebini isti kot razlogi za oprostilne sodbe. Tudi iz judikata Vrhovnega sodišča RS(5) izhaja, da je pravdno sodišče vezano tudi na zavrnilno kazensko sodbo, ki je bila izdana zato, ker škodno dejanje ni kaznivo dejanje. V konkretni zadevi to pomeni, da je pravdno sodišče glede vprašanja obstoja kaznivega dejanja vezano na sodbo kazenskega sodišča, s katero je bila zavrnjena obtožba zoper tožnika kot obdolženca zaradi kaznivega dejanja goljufije. Okrožni državni tožilec je namreč zaradi pomanjkanja dokazov, da je obdolženi storil kaznivo dejanje, umaknil obtožni predlog, tožena stranka pa pregona zoper tožnika kot obdolženca ni nadaljevala. Razlogi, ki so pripeljali do zavrnilne sodbe (umik obtožnega predloga zaradi pomanjkanja dokazov), bi zato očitno pripeljali tudi do oprostilne sodbe (v dvomu v korist obdolženega).

11. Ob upoštevanju zgoraj navedenih okoliščin primera je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da pravdno sodišče ne sme oziroma ni dolžno v tej zadevi ugotavljati obstoja kaznivega dejanja kot predhodno vprašanje, od katerega je odvisna odločitev o obstoju zavarovalnega kritja. Tudi v primeru, če bi bilo pravdno sodišče na pravnomočno zavrnilno sodbo v kazenskem postopku vezano, pa bi lahko obstoj kaznivega dejanja ugotavljalo kot predhodno vprašanje le v primeru, če s tem ne bi kršilo domneve nedolžnosti povzročitelja škode (27. člen Ustave RS in 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah).

12. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj so se glede na zgoraj navedeno vsi pritožbeni očitki izkazali kot neutemeljeni, pritožbenih razlogov, upoštevnih po uradni dolžnosti, pa sodišče druge stopnje ni ugotovilo. Ker med pravdnima strankama višina zavarovalnine ni bila sporna, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

Op. št. (1): Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, komentar dr. Vesne Rijavec k 13. členu in dr. Aleš Galič, Obstoj kaznivega dejanja kot predhodno vprašanje v pravdi ter identična dejanska stanja, Zbornik znanstvenih razprav, Ljubljana 1997. Op. št. (2): Odločbe VS RS II Ips 64/2014, II Ips 196/2011. Op. št. (3): Glej dr. Aleš Galič, Predhodno vprašanje in identična dejanska stanja v razmerju med kazenskim in pravdnim postopkom, Dnevi civilnega in gospodarskega prava, Portorož 21. - 22. april 2016. Op. št. (4): Glej dr. Aleš Galič, prav tam.

Op. št. (5): Sklep VSRS II Ips 196/2011.