Jedro

V situaciji, ko je treba poplačati le edinega upnika, ki je tudi kupec nepremičnine, in je hkrati očitno, da dosežena kupnina ne dosega višine izterjevane terjatve, bi zahteva, da se v sklepu o poplačilu navede tudi natančen obračun, predstavljala goli formalizem, ki bi bil namenjen le sam sebi, saj zanj ni nobene vsebinske potrebe.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je v izvršilnem postopku zaradi prisilne izterjave 9,463.310,80 SIT (sedaj 39.489,70 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 1996 dalje na drugi javni dražbi prodalo zarubljeno nepremičnino dolžnikov, nato izdalo sklep o domiku, sklep o izročitvi nepremičnine kupcu – edinemu upniku in po opravljenem naroku še sklep o poplačilu. Z njim je odločilo, da se dosežena kupnina 20,300.000 SIT (sedaj 84.710,40 EUR), od katere je nakazanih 1.694,21 EUR, razdeli tako, da se plačani del nakaže na prehodni račun MF, DURS, Davčni urad Kočevje za priglašeno prednostno terjatev, torej 2 % davek, preostali nenakazani del pa ostane upniku. Proti temu sklepu ni bilo pritožbe.

2. Vrhovno državno tožilstvo Republike Sloveniji v pravočasni zahtevi za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju: zahteva) proti sklepu prvostopenjskega sodišča o poplačilu uveljavlja razloga relativne procesne kršitve in zmotne uporabe materialnega prava. V procesni in materialnopravni vsebini je bil kršen 208. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v zvezi z drugim odstavkom 191. člena ZIZ, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Vrhovni državni tožilec z vloženo zahtevo želi doseči enotno in pravilno uporabo zakonskih določb pri izdaji sklepa o poplačilu tudi v primeru, ko je upnik oproščen položitve kupnine do višine zneska, ki mu pripada po sklepu o poplačilu. Nepremičnino je na javni dražbi kupil upnik kot ponudnik najvišje cene. Iz sklepa o domiku izhaja, da je bil kupec prvi in tudi edini upnik. Sodišče o oprostitvi položitve kupnine ni odločilo s posebnim sklepom po drugem odstavku 191. člena ZIZ. V sklepu o domiku ni razvidna višina izterjevane terjatve, prav tako to ni razvidno iz izpodbijanega sklepa o poplačilu. Ti podatki sicer izhajajo iz gradiva sodnega spisa, vendar pa niti na samem razdelitvenem naroku niti v izpodbijanem sklepu višina celotne terjatve ni navedena in ni izračunana morebitna razlika med višino kupnine in terjatvijo tega upnika. Učinek oprostitve položitve kupnine po drugem odstavku 191. člena ZIZ je enak učinku pobota upnikove (to je kupčeve) terjatve s kupnino, saj je pobot eden od načinov prenehanja terjatev. Zaključek, da preostanek kupnine ostane upniku, predpostavlja ugotovitev višine (izračuna) terjatve upnika v razmerju do višine zneska, ki mu pripada po sklepu o poplačilu. Terjatve upnikov se lahko obračunajo in sodišče lahko odloči o poplačilu po drugem in prvem odstavku 208. člena ZIZ le, če je ugotovljena (določena) višina teh terjatev. Ker sklep o poplačilu tega ne vsebuje, je prišlo do uveljavljanih procesnih in materialnopravnih kršitev pri uporabi 208. člena v zvezi z drugim odstavkom 191. člena ZIZ. Zato zahteva predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Zahteva je bila vročena upniku in dolžnikom, vendar nihče ni nanjo odgovoril. 4. Zahteva ni utemeljena.

5. Vrhovno sodišče najprej pojasnjuje, da ni upoštevalo tistih trditev zahteve, ki se nanašajo na morebitne nepravilnosti pred izdajo z zahtevo izpodbijanega sklepa, ker sklep o domiku in sklep o izročitvi nepremičnine nista predmet njenega izpodbijanja.

6. Izvršilno sodišče po prvem odstavku 208. člena ZIZ o poplačilu upnikov in drugih oseb, ki uveljavljajo pravice do poplačila, odloči s sklepom po opravljenem naroku, pri tem pa upošteva stanje, kot izhaja iz spisov in iz zemljiške knjige, ter stanje, ki ga je ugotovilo na naroku. Po drugem odstavku navedenega člena se terjatve upnikov obračunajo po stanju na dan razdelitvenega naroka. Zahteva ima torej načeloma prav, da mora sklep o poplačilu vsebovati tudi obračun terjatev. Načeloma pa zato, ker ima pravilo iz drugega odstavka 208. člena ZIZ po presoji vrhovnega sodišča tudi izjeme. Prav za tak primer gre v obravnavani zadevi, v kateri sta pomembni dve okoliščini. Prva je ta, da je bilo treba poplačati le enega in ne več upnikov, ta edini upnik pa je hkrati kupec nepremičnine. Zahteva sama šteje, da je sodišče kupca kot edinega upnika dejansko oprostilo položitve kupnine (drugi odstavek 191. člena ZIZ), čeprav o tem res ni odločilo s posebnim sklepom. Druga pomembna okoliščina je, da je glede na višino terjatve in začetek teka zakonskih zamudnih obresti že na prvi pogled več kot očitno, da kupnina ne dosega izterjevane terjatve. Sodišče je torej odločilo v skladu s stanjem, kot izhaja iz spisa (prvi odstavek 208. člena ZIZ). To stanje povzema tudi zahteva, ko točno navede višino izterjevane terjatve in začetek teka zakonskih zamudnih obresti. Zato vrhovno sodišče dodaja, da se v spisu nahaja tudi izračun višine terjatve na dan razdelitvenega naroka. Ta izračun je preverilo še samo po računalniškem programu, ki ga običajno uporabljajo sodišča, le datum teka zakonskih zamudnih obresti je omejilo na 31. 12. 2001. Izračun je pokazal, da je izterjevana terjatev 9,463.310,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 1996 do navedenega datuma narasla že na 34,227.248,15 SIT. Na drugi javni dražbi 19. 2. 2006 dosežena kupnina pa je znašala le 20,300.000,00 SIT.

7. V situaciji, ko je treba poplačati le edinega upnika, ki je tudi kupec nepremičnine, in je hkrati očitno, da dosežena kupnina ne dosega višine izterjevane terjatve, bi zahteva, da se v sklepu o poplačilu navede tudi natančen obračun, predstavljala goli formalizem, ki bi bil namenjen le sam sebi, saj zanj ni nobene vsebinske potrebe. Izostala navedba natančnega obračuna terjatve edinega upnika torej ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

8. Zato je vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno zahtevo.