Jedro

Umik tožbe ima lahko učinek, določen v 389. členu ZOR, le v primeru, ko se je oseba, ki jo je umaknila, želela odreči učinkom sodnega varstva. 389. člena ZOR se lahko uporabi, dokler ima vložena tožba učinek na tek zastaranja. Ko se učinek vložene tožbe na potek zastaranja konča, tudi umik tožbe ne more imeti učinka, določenega v 389. členu ZOR. Tožba pa ima učinek (vpliv) na potek zastaranja od dneva vložitve, ko pretrga zastaranje, pa vse do dneva, ko prične zastaranje ponovno teči. V primeru, ko je bilo zastaranje pretrgano z vložitvijo tožbe, prične zastaranje teči znova, ko je spor končan ali kako drugače poravnan.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 335,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica v tej pravdi med drugim uveljavlja odškodnino za tujo pomoč (kot sukcesivno nastajajočo premoženjsko škodo) od 1. 1. 1999 do 31. 12. 2006. Tožena stranka je glede na pravilo o zastaranju sukcesivno nastajajoče škode ugovarjala zastaranje. Po mnenju tožene stranke je namreč odškodninska terjatev za tujo pomoč zastarala že v prejšnji zadevi P 1424/2005, kjer je bila tožba vložena 12. 1. 1996. Ta tožba je bila po oceni tožene stranke, ob dejstvu, da tožba v predprejšnji zadevi S 82/85 zaradi njenega umika ni pretrgala zastaranja, vložena po preteku triletnega zastaralnega roka.

2. Sodišče prve stopnje je ugovor zastaranja tožene stranke zavrnilo in je tožeči stranki prisodilo 6.370,09 EUR odškodnine za tujo pomoč v obdobju od 1. 1. 1999 do 31. 12. 2006. Presodilo je, da umik tožbe v zadevi S 82/85 ni imel posledic iz prvega odstavka 389. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), saj je bil tožeči stranki znesek, dogovorjen s poravnavo, plačan že pred umikom tožbe, zato je bilo zastaranje pretrgano, tožba vložena, 12. 1. 1996 v zadevi P 1424/2005, pa tako pravočasna.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Vrhovno sodišče je s sklepom II Dor 240/2009 z dne 9. 6. 2010 dopustilo revizijo glede vprašanja uporabe prvega odstavka 389. člena ZOR (sedaj prvi odstavek 366. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) v primeru, ko tožnik umakne tožbo po izpolnitvi zahtevka s strani toženca.

5. Tožena stranka je na podlagi sklepa o dopustitvi revizije vložila revizijo in uveljavlja v okviru dopuščenega vprašanja zmotno uporaba materialnega prava. Meni, da zastaranje z vložitvijo tožbe v zadevi S 82/85 ni bilo pretrgano, ker je bila tožba kasneje umaknjena, pri čemer razlog za umik tožbe za uporabo 389. člena ZOR ne more biti pomemben. Predlaga, da se reviziji ugodi ter se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se zahtevek v celoti zavrne.

6. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Sodišči druge in prve stopnje sta ugotovili, da se je tožnica pri pravnem predniku tožene stranke poškodovala 22. 5. 1982. Tožnica je med drugim škodo iz naslova tuje pomoči za obdobje do 28. 2. 1990 uveljavljala že v zadevi S 82/85. Sodišče je ta postopek ustavilo s sklepom. Tožena stranka je namreč dne 17. 2. 1993 tožnici plačala znesek, dogovorjen z zunajsodno poravnavo z dne 7. 1. 1993, sklenjeno med pravdo, zato je tožnica umaknila tožbo. Tožnica je nato odškodnino za tujo pomoč za obdobje od 1. 3. 1990 do 31. 12. 1995 (kasneje razširila do 31. 12. 1998) zahtevala s tožbo, vloženo dne 12. 1. 1996. 9. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je očitek tožene stranke, da sta sodišči napačno odločili o ugovoru zastaranja, neutemeljen. Zmotno je namreč toženkino materialnopravno izhodišče, da bi bilo potrebno pri presoji utemeljenosti ugovora zastaranja uporabiti prvi odstavek 389. člena ZOR (sedaj prvi odstavek 366. člena OZ), ker je bila tožba v zadevi S 82/85 umaknjena. Prvi odstavek 389. člena ZOR med drugim določa, da se v primeru umika tožbe šteje, da zastaranje z vložitvijo tožbe ni bilo pretrgano. Umik tožbe ima lahko učinek, določen v 389. členu ZOR, le v primeru, ko se je ta oseba želela odreči učinkom sodnega varstva. V konkretni zadevi je situacija drugačna, saj je tožeča stranka umaknila tožbo, ko je tožena stranka plačala znesek, dogovorjen na podlagi zunajsodne poravnave. Nasprotno stališče bi bilo prav tako v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ter načelom mirnega načina reševanja sporov, saj bi stranke, kot pravilno opozarja tožnica v odgovoru na revizijo, dejansko sililo v pravdanje. Ob sklenitvi morebitne poravnave o zahtevani sukcesivno nastajajoči škodi in umiku tožbe bi namreč obstajala nevarnost zastaranja zahtevkov za bodočo škodo. Uporaba določbe 389. člena ZOR v primeru umika tožbe po izpolnitvi zahtevka bi tako nasprotovala temeljnim načelom obligacijskega prava in je zato že iz tega razloga ni mogoče uporabiti.

10. Kljub temu pa revizijsko sodišče še pojasnjuje, da se lahko 389. člena ZOR uporabi, dokler ima vložena tožba učinek na tek zastaranja. Ko se učinek vložene tožbe na potek zastaranja konča, tudi umik tožbe ne more imeti učinka, določenega v 389. členu ZOR. Tožba pa ima učinek (vpliv) na potek zastaranja od dneva vložitve, ko pretrga zastaranje, pa vse do dneva, ko prične zastaranje ponovno teči. V primeru, ko je bilo zastaranje pretrgano z vložitvijo tožbe, prične zastaranje teči znova, ko je spor končan ali kako drugače poravnan (tretji odstavek 392. člena ZOR, sedaj tretji odstavek 369. člena OZ). V obravnavani zadevi sta pravdni stranki po vložitvi tožbe v zadevi S 82/85 dne 7. 1. 1993 sklenili zunajsodno poravnavo, zato je glede na prej navedeno določbo mogoče šteti, da je bil spor drugače poravnan, in je tako pričelo zastaranje teči znova od sklenitve poravnave dalje. V konkretni zadevi 389. člena ZOR tako ni mogoče uporabiti tudi zaradi sklenjene poravnave.

11. Zastaranje pa je bilo pretrgano dne 17. 2. 1993, ko je toženka tožnici plačala znesek, dogovorjen s sodno poravnavo. Toženka je namreč s plačilom pripoznala dolg (drugi odstavek 387. člena ZOR, sedaj drugi odstavek 364. člena OZ). Zastaranje sukcesivno nastajajoče škode je tako pričelo ponovno teči 18. 2. 1993. Tožnica, ki je vložila tožbo dne 12. 1. 1996, je torej pravočasno uveljavljala odškodnino, saj se je triletni rok iztekel 18. 2. 1996. Sodišči sta tako pravilno zavrnili toženkin ugovor zastaranja.

12. Ker uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

13. Tožena stranka, ki z revizijo ni uspela, mora tožeči stranki povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti stroški obsegajo nagrado za sestavo odgovora na revizijo, 2 % materialne stroške in 20 % DDV ter znašajo skupaj 335,98 EUR. Nagrada za delo odvetnika je odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo. O zamudnih obrestih na prisojene stroške postopka je revizijsko sodišče odločilo skladno z načelnim pravnim mnenjem občne seje VS RS z dne 13. 12. 2006 (Pravna mnenja I/2006, str. 7).