Jedro

Kljub ustavni odločbi in razveljavitvi določb XIII. poglavja ZEKom-1, ki so predpisovale hrambo prometnih in lokacijskih podatkov, je operaterjem dovoljena hramba tovrstnih podatkov v strogo omejenem obsegu, po drugi strani pa imajo organi pregona in sodišča v določbah 149.b člena ZKP ter 143. člena ZKP zakonsko podlago za pridobivanje tovrstnih podatkov za potrebe kazenskega postopka.

Pritožnika nimata prav, ko predmetno odločbo ustavnega sodišča tolmačita na tak način, da je po njeni objavi nezakonito vsakršno ustvarjanje baz prometnih podatkov pri operaterjih ter pridobivanje teh podatkov s strani sodišč za potrebe kazenskega postopka, enako pa naj bi veljalo tudi za predhodno pridobljene prometne podatke.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju, na podlagi drugega odstavka 83. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zavrnila zahtevo zagovornice obdolženega B. V. za izločitev listin in dokazov, podano 30. 3. 2015, in zahtevo obdolženega I. R. za izločitev dokazov, podano 28. 4. 2015. 2. Zoper sklep preiskovalne sodnice sta se pravočasno pritožila zagovornika obdolženih B. V. in I. R. Zagovornica obdolženega B. V. uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve 38. člena Ustave Republike Slovenije, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve določb Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1). Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi za izločitev listin in dokazov z dne 30. 3. 2015 ugodi ter iz spisa izloči vse predlagane dokaze ter vse dokaze, pridobljene na podlagi teh nedovoljenih dokazov oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev. Zagovornik obdolženega I. R. pa prvostopenjski sklep napada iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin po 38. členu Ustave Republike Slovenije. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi oziroma, da sprejme ustrezen sklep in zahtevane dokaze izloči. 3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. S sklepom z dne 30. 4. 2015, opr. št. I Kpr 9569/2015, ki še ni postal pravnomočen, je preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju zoper obdolžena B. V. in I. R. ter ostale obdolžene (E. L., A. S. in P. Š.), uvedla preiskavo, zoper prvo in drugoobdolženega zaradi utemeljenega suma storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. in 2. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena in prvim odstavkom 54. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1, zoper drugoobdolženega pa tudi zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1. 5. Istega dne, torej 30. 4. 2015, je preiskovalna sodnica s pritožbeno izpodbijanim sklepom odločila tudi o zahtevah zagovornice obdolženega B. V. z dne 30. 3. 2015 ter obdolženega I. R. z dne 28. 4. 2015, za izločitev dokazov. Predmet zahteve zagovornice obdolženega B. V. so bili sledeči dokazi: odredba Okrožnega sodišča v Celju z dne 21. 5. 2014, opr. št. I Kpd 21261/2014, izpis telekomunikacijskega prometa številka 239-3/2014 z dne 19. 6. 2014 ter pripadajoče preglednice 1, 2, 3, 4 na CD zgoščenkah, odredba Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 4. 11. 2014, opr. št. III Kpd 45407/2014, odredba Okrožnega sodišče v Celju z dne 13. 11. 2014, opr. št. I Kpd 47549/2014, odredba Okrožnega sodišča v Celju z dne 24. 11. 2014, opr. št. I Kpd 49100/2014, analitično poročilo z dne 4. 3. 2015, številka 0102-32015/21, izpisi za telefonske številke 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, tabela 1, tabela 2, tabela 4, tabela 5, ter vsi dokazi, pridobljeni na podlagi teh nedovoljenih dokazov in ki temeljijo na teh nedovoljenih dokazih. Obdolženi I. R. pa v svoji zahtevi dokazov, katerih izločitev predlaga, ni specificiral. Načeloma se je skliceval na ustavno odločbo z dne 3. 7. 2014, opr. št. U-I-65/13, s katero je Ustavno sodišče Republike Slovenije razveljavilo določbe 162. do 169. člena ZEKom-1 o hrambi prometnih in lokacijskih podatkov. Meni, da so bili zato vsi tovrstni dokazi pridobljeni na nezakonit način. Dodaja še, da bo v primeru neizločitve dokazov začel z gladovno stavko in bo podal ovadbo po 38. členu Ustave RS.

6. Uvodoma se gre strinjati s pritožnikoma, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo z dne 3. 7. 2014, št. U-I-65/13, razveljavilo določbe 162. do 169. člena ZEKom-1 o hrambi prometnih in lokacijskih podatkov za namene kazenskega postopka. Ustavno sodišče je pri svoji odločitvi sledilo sodišču Evropske unije, ki je s sodbo z dne 8. 4. 2014, številka C-293/12 in C 594/12, Direktivo o hrambi podatkov razglasilo za neveljavno ab initio. Po stališču ustavnega sodišča obvezna in neselektivna hramba prometnih podatkov pomeni izrazit poseg v pravico do varstva osebnih podatkov. Hramba in obdelava osebnih podatkov, kot jo je predpisovalo razveljavljeno XIII. poglavje ZEKom-1, po ugotovitvah ustavnega sodišča pomenita poseg v pravico posameznika do varstva osebnih podatkov in s tem kršitev človekovih temeljnih pravic in svoboščin iz 38. člena Ustave. Kljub povzetim dognanjem ustavnega sodišča pa gre ugotoviti, da s predmetno odločbo to ni poseglo v določbo 149.b člena ZKP, ki ureja prikrito pridobivanje prometnih podatkov. Po prvem odstavku 149.b člena ZKP lahko v primeru, če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno, da se izvršuje ali da se pripravlja oziroma organizira kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, in je za odkritje tega kaznivega dejanja ali storilca potrebno pridobiti podatke o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju, preiskovalni sodnik na obrazložen predlog državnega tožilca odredi operaterju, da pristojnemu organu sporoči podatke o udeležencih, okoliščinah in dejstvih elektronskega komunikacijskega prometa, kot so: številka ali druga oblika identifikacije uporabnikov elektronskih komunikacijskih storitev, vrsta, datum, čas in trajanje klica oziroma druge elektronske komunikacijske storitve, količina prenesenih podatkov in kraj, iz katerega je bila elektronska komunikacijska storitev opravljena. Tako tudi po uveljavitvi ustavne odločbe ni nobene ovire za pridobivanje prometnih podatkov iz 149.b člena ZKP od operaterja komunikacijskih storitev. V skladu z določbo prvega odstavka 143. člena ZKP mora upravljavec osebnih podatkov, kar operater prav gotovo je, sodišču na zahtevo brezplačno posredovati podatke iz zbirke osebnih podatkov tudi brez osebne privolitve posameznika, na katerega se podatki nanašajo, če sodišče navede, da podatke potrebuje za izvedbo kazenskega postopka. Prav tako ustavno sodišče ni odredilo izbrisa podatkov, ki jih je sodišče pridobilo in s katerimi je razpolagalo že pred izdajo predmetne ustavne odločbe. Glede na veljavne določbe 143. in 149.b člena ZKP pa gre pritrditi sodišču prve stopnje, da ni moč slediti stališču pritožnikov, da so bili prometni podatki v konkretni kazenski zadevi pridobljeni brez zakonske podlage. ZEKom-1 namreč mimo razveljavljenih določb XIII. poglavja, operaterjem omogoča hrambo in obdelavo prometnih podatkov tudi v drugih primerih. Eden takšnih je naveden v drugem odstavku 151. člena ZEKom-1 in določa, da ne glede na določbo prvega odstavka lahko operater do popolnega plačila storitve, vendar najdlje do preteka zastaralnega roka, hrani in obdeluje podatke o prometu, ki jih potrebuje za obračun in za plačila v zvezi z medomrežnim povezovanjem (v skladu z določbo 3. točke prvega odstavka 355. člena Obligacijskega zakonika v teh primerih velja enoletni zastaralni rok). Tako gre ugotoviti, da je kljub predmetni ustavni odločbi in razveljavitvi določb XIII. poglavja ZEKom-1, ki so predpisovale hrambo prometnih in lokacijskih podatkov, operaterjem dovoljena hramba tovrstnih podatkov v strogo omejenem obsegu, po drugi strani pa imajo organi pregona in sodišča v določbah 149.b člena ZKP ter 143. člena ZKP zakonsko podlago za pridobivanje tovrstnih podatkov za potrebe kazenskega postopka. Zato ne gre pritrditi zagovornici obdolženega B. V., da je brez razveljavljenih določb ZEKom-1 kazenski postopkovnik le mrtva črka na papirju. Vsekakor pa ima predmetna ustavna odločba svojo težo v tem, da predvsem zakonodajalcu posredno pa tudi organom pregona in seveda sodiščem nalaga merila oziroma pogoje, pod katerimi bi bil poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine iz prvega odstavka 38. člena Ustave še dopusten. Kot navaja ustavno sodišče, hrambe prometnih podatkov za namene, kot jih določa razveljavljeni prvi odstavek 163. člena ZEKom-1 pravo Evropske unije ne prepoveduje in se države članice za takšen ukrep lahko odločijo, a morajo pri tem spoštovati zahtevo po njegovi sorazmernosti. Poseg v temeljne pravice mora biti potreben, primeren in ustrezen znotraj demokratične družbe. Oba pritožnika sicer pritožbeno zatrjujeta, da kazensko sodišče ne more vzpostaviti sorazmernosti nečemu, kar je že ustavno sodišče razglasilo za nesorazmerno, saj naj bi bilo nedopustno, da samo ustvarja merila in kriterije glede dopustnosti ukrepa hrambe prometnih podatkov ter posredovanja le-teh organom pregona, vendar se sodišče druge stopnje s tem stališčem ne strinja. V podkrepitev nasprotnega videnja, torej, da sodiščem ne gre oporekati pravice do tehtanja sorazmernosti konkretnega ukrepa, ne gre opozoriti zgolj na določbo tretjega odstavka 15. člena Ustave, po kateri so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava, pač pa tudi na slovensko kakor tudi evropsko sodno prakso, ki se nagiba k tendenci po omejevanju absolutnosti ekskluzijskega pravila v korist uporabe načela sorazmernosti. To pa pomeni, da je v luči predmetne ustavne odločbe v vsakem konkretnem primeru treba izhajati iz teže očitanih kaznivih dejanj, upoštevaje načela sorazmernosti in nujnosti posega. Dopustnost posameznega posega je treba tehtati v smislu obstoja ustavno dopustnega cilja. Če tak cilj obstaja, pa ugotavljati, ali je ukrep za njegovo dosego primeren, uporaben ter nujno potreben oziroma, ali za njegovo uresničitev niso na voljo manj invazivni ukrepi. Seveda mora biti ukrep tudi osredotočen na določeno osebo in ustrezno časovno omejen. Prav tako mora biti kontrola ukrepa predhodna (antecedenčna), na kar opozarja tudi zagovornica obdolženega B. V. 7. Upoštevaje zgoraj navedene kriterije in standarde, kot izhajajo iz ustavne odločbe, je sodišče druge stopnje prišlo do zaključka, da pritožnika nimata prav, ko predmetno odločbo ustavnega sodišča tolmačita na tak način, da je po njeni objavi nezakonito vsakršno ustvarjanje baz prometnih podatkov pri operaterjih ter pridobivanje teh podatkov s strani sodišč za potrebe kazenskega postopka, enako pa naj bi veljalo tudi za predhodno pridobljene prometne podatke glede na določbo 44. člena Zakona o ustavnem sodišču, ki predpisuje, da se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Predmetna ustavna odločba, sodna praksa slovenskih in evropskih kazenskih sodišč ter tretji odstavek 15. člena Ustave po prepričanju drugostopenjskega sodišča sodiščem dovoljujeta tehtanje sorazmernosti ukrepa izrečenega po 149.b členu ZKP, kar je v pritožbeno izpodbijanem sklepu uspešno opravilo tudi sodišče prve stopnje. Naloga preiskovalne sodnice je namreč bila, da oceni, ali so odredbe, katerih izločitev zahteva zagovornica obdolženega B. V. (posledično pa tudi izpisi prometnih podatkov oziroma analitična poročila), bile v času odreditve in izvršitve skladne z ZKP in ZEKom-1 ter ali so morebiti kršile ustavno zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine osumljencev (upoštevaje razloge ustavnega sodišča s katerimi je utemeljevalo razveljavitev določb XIII. poglavja ZEKom-1).

8. Odredbi preiskovalnih sodnikov Okrožnega sodišča v Celju z dne 21. 5. 2014, opr. št. I Kpd 21261/2014, in z dne 13. 11. 2014, opr. št. I Kpd 47549/2014, sta izhajali iz razlogov za sum, da so osumljeni M. T. in E. L. oziroma B. V., I. R. in P. Š., storili kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1, odredba preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 4. 11. 2014, opr. št. III Kpd 45407/2004, je temeljila na razlogih za sum storitve kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 zoper osumljenega A. S., odredba preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Celju z dne 24. 11. 2014, opr. št. I Kpd 49100/2014, zoper istega osumljenca pa na razlogih za sum storitve kaznivega dejanja ropa po drugem odstavku 206. člena KZ-1. Ko je odločalo o osnovnem pogoju za dopustnost posega v človekove pravice in temeljne svoboščine osumljencev in tehtanje sorazmernosti ukrepov v času njihove odreditve, to je teže kaznivih dejanj v zvezi katerih so bili ukrepi odrejeni, je sodišče prve stopnje sicer ocenilo, da glede na zagroženo kazen prav gotovo niso lahka, a se je na ta način po mnenju sodišča druge stopnje v zadostni meri opredelilo, da gre za huda kazniva dejanja, katerih teža opravičuje odrejene posege. Ni le zagrožena kazen pomembna za oceno teže kaznivega dejanja, to je potrebno tehtati tudi v vsakem posameznem primeru glede na vse relevantne okoliščine. V obravnavanem primeru so zoper osumljence obstajali razlogi za sum storitve kaznivih dejanj premoženjske narave, ki so bila dobro organizirana in koordinirana, storjena pa na ta način, da se je več oseb združilo za njihovo izvršitev. Cilji tatvin, način izvršitve in način nadaljnje prodaje odtujenih predmetov so bili identični in vnaprej dogovorjeni. Prav tako ni nobenega dvoma, da je šlo za razloge za sum storitve hudega kaznivega dejanja tudi v primeru ropa poslovalnice ... banke ... v G.. Vse zgoraj navedene odredbe so tudi zadostile temeljiti obrazložitvi zahtevanega dokaznega standarda razlogov za sum. Dalje gre ugotoviti, da so bile vse odredbe, kot pravilno argumentira tudi prvo sodišče, osredotočene na točno določene osebe in časovno omejene v okvirih obravnavanih kaznivih dejanj. Ukrepi so se nanašali na točno določene telefonske številke, bili so osredotočeni na osumljene (tudi B. V. in I. R.), namenjeni pa so bili doseganju ustavno dopustnega cilja in sicer odkrivanju in preiskovanju hudih kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti. Izpodbijani ukrepi so bili primerni za dosego ustavno dopustnega cilja in glede na zgoraj opisan organiziran in konspirativen način izvrševanja kaznivih dejanj s točno opredeljenimi in vnaprej določenimi cilji, v javnem interesu. Prometni podatki (izpisi odhodnih in dohodnih klicev, lastništvo telefonskih številk, podatki o baznih postajah, IMEI številke mobilnih aparatov), ki so bili zbrani in obdelovani v konkretnih primerih, niso presegli smotra boja zoper kriminal, ki ga država zasleduje kot legitimen cilj in je v splošnem interesu. Iz vseh izločevanih odredb tudi izhaja ocena preiskovalnih sodnikov, da je odreditev ukrepov po 149.b členu ZKP nujna, ker ciljev ne bi bilo mogoče doseči z drugimi, manj invazivnimi ukrepi, ki bi manj posegli v človekove pravice osumljencev. Na podlagi navedenega je sodišče druge stopnje prišlo do zaključka, da so bili odrejeni ukrepi upravičeni, sorazmerni in nujni ter zato skladni določbam 37. in 38. člena Ustave. Ker izločevane odredbe, izpisi telefonskih številk, analitična poročila in tabele ne predstavljajo nezakonitih dokazov po drugem odstavku 18. člena ZKP, ni moč pritrditi prepričanju pritožnikov, da so bili neveljavni že zgolj zaradi tega, ker naj bi ustavno sodišče s predmetno odločbo kot protiustavno opredelilo vsakršno hrambo, pridobivanje in obdelavo prometnih podatkov oziroma, ker po mnenju pritožnikov kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin predstavlja že sam obstoj baz prometnih podatkov za namene kazenskega postopka.

9. Oba pritožnika se še sklicujeta na sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 17. 10. 2014, opr. št. Dsp 2/2014 in opr. št. Dsp 3/2014, zagovornica obdolženega B. V. pa tudi na v spis vložena mnenja Informacijskega pooblaščenca Republike Slovenije in Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije, ter preiskovalni sodnici očitata, da se do teh listin sploh ni opredelila, česar posledica naj bi bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče druge stopnje tovrstnih pritožbenih očitkov ne sprejema, saj obe odločbi oziroma mnenja na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa nimajo vpliva. V primeru odločb disciplinskega sodišča druge stopnje gre za po postopkovni in vsebinski plati za različna postopka, ki ne moreta biti zavezujoča za odločanje v kazenskem postopku, saj gre za povsem drugačno oceno sorazmernosti, ko so predmet kazenskega postopka huda kazniva dejanja, zaradi odkrivanja katerih je vendarle potrebno, ob vseh ostalih predpostavkah, ki so bile kot rečeno v predmetnem postopku upoštevane, človekove pravice in temeljne svoboščine osumljencev omejiti s pravicami drugih (tretji odstavek 15. člena Ustave).

10. Sodišče druge stopnje zaključuje, da pritožbeno zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin po 37., 38. in 39. členu Ustave, kršitve določb ZEKom-1 in zmotna ter nepopolna ugotovitev dejanskega stanja po preiskovalni sodnici prvostopenjskega sodišča niso bile storjene. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožb ni zasledilo niti kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni (tretji odstavek 402. člena ZKP).

11. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bosta sodni taksi za zavrnitev pritožbe zoper sklep po tarifni številki 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.