Jedro

Zgrajeni objekt, ki ga želi tožnik legalizirati, bistveno odstopa od lokacijskih pogojev, ki so bili določeni z gradbenim dovoljenjem. Objekt je bistveno večjih dimenzij tako glede tlorisa kot tudi po višini, prav tako je popolnoma oblikovno spremenjen. Ker odstopanja niso v skladu z Odlokom o zazidalnem načrtu, je izpodbijana odločitev o zavrnitvi tožnikovega zahtevka za spremembo gradbenega dovoljenja pravilna in zakonita.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Maribor zavrnila tožnikov zahtevek za spremembo gradbenega dovoljenja št. 351-1476/2008-10 (7113) z dne 13. 2. 2008 (pravilno 2009), ki je bilo izdano za gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 823/14 k.o. ... V obrazložitvi odločbe prvostopni organ navaja, da je na podlagi predložene projektne dokumentacije ter terenskega ogleda ugotovil, da se spremembe nanašajo na nelegalno in neskladno gradnjo stanovanjskega objekta vključno z dozidavo oporne konstrukcije z uporabnimi prostori oz. površinami. Po ugotovitvah upravnega organa je investitor mimo gradbenega dovoljenja zgradil še dodatne oporne zidove, med katerimi so zgrajene tudi talne oz. stropne plošče, s katerimi se oporna konstrukcija navezuje na SZ in JZ zid stanovanjskega objekta ter na oporni zid s stopniščem ob JZ parcelni meji. S tem je v oporni konstrukcij v kletnem delu pridobil shrambo ter garažo za 2 osebna avtomobila, v pritlični etaži dve shrambi, teraso ter stopnišče z opornim zidom ob parcelni meji, v etaži pa nepokrito teraso na JV ter zimski vrt z nepokritimi prehodi, hodniki in dvema zunanjima stopniščema na SV. Prav tako je bilo ob ogledu ugotovljeno, da je stanovanjski objekt zgrajen kot armirano betonska konstrukcija s steklenimi površinami ter ravno streho, etažnosti K + P + 1, kar pa ni v skladu s izdanim gradbenim dovoljenjem. Z gradnjo je bilo dvorišče objekta v celoti pozidano s kletno etažo bruto tlorisne velikosti cca 21 x 21 m, pri čemer je bil poseg v SZ steno zaledne brežine razširjen za 6 m oz. za 11 m v zgornji etaži. Z izvedbo opornih zidov, ki so bili spremenjeni v masivne oporne konstrukcije z uporabnimi površinami je investitor v treh nivojih pridobil dodatno uporabno površino bruto tlorisne velikosti cca 690 m2. Za takšno gradnjo pa po ugotovitvah prvostopnega organa niso izpolnjeni pogoji, ki jih za gradnjo določa Odlok o zazidalnem načrtu za del območja S-10/I v Kamnici (MUV, št. 10/98, 20/06, 31/07, v nadaljevanju: Odlok o ZN), ker niso upoštevani pogoji za urbanistično in arhitektonsko oblikovanje objektov iz 10. člena. V skladu z navedeno določbo lahko znaša tlorisna velikost prostostoječe individualne hiše grajene na poševnem terenu v primeru etažnosti K + P + M maksimalno 8.00 x 14.00 m, streha pa mora biti strma dvokapnica z naklonom od 35 do 45 stopinj. V obravnavanem primeru tudi niso izpolnjeni pogoji iz 17. člena Odloka o ZN, ki določa, da so odstopanja od tehničnih rešitev dopustna, če se pri proučevanju geomehanskih, geotehničnih, hidroloških in drugih razmer poiščejo tehnične rešitve, ki so primernejše iz oblikovalskega, tehničnega ali okoljevarstvenega vidika, s katerimi pa se ne smejo poslabšati prostorski in okoljski pogoji, prav tako pa ta odstopanja ne smejo biti v nasprotju z javnim interesom. Investitor je namreč v postopku zatrjeval, da je do spremembe izvedbe gradnje prišlo zaradi zemeljskega plazu sproženega ob izkopu gradbene jame. V zvezi z navedenim ugovorom je prvostopni organ ugotovil, da je bil dolžan investitor na podlagi določbe 16. člena Odloka o ZN pri izvedbi del upoštevati tudi pogoje geotehničnega poročila. Ti pa so določali, da je treba izvedbo vseh zemeljskih del in del pri temeljenju objekta izvajati ob ugodnih vremenskih razmerah (sušna obdobja), v najkrajšem možnem času in v enem zamahu, ker obstaja ob povišani vlažnosti zemljin nevarnost porušitve brežin zasekov v pobočje. Ker je investitor v postopku izjavil, da je do zdrsa zemljine in plazu prišlo zaradi neugodnih vremenskih razmer ob gradnji in med samo gradnjo, to pomeni, da investitor ni upošteval navedenih pogojev geotehničnega mnenja. Do odstopanj od tehničnih rešitev je torej prišlo zaradi neupoštevanja pogojev geotehničnega mnenja in ne zaradi iskanja primernejše tehnične rešitve v smislu 17. člena Odloka o ZN. Razen tega je upravni organ ugotovil, da so se z izvedenim posegom poslabšali prostorski in okoljski pogoji na obravnavanem območju. Velikost stavbne parcele v gradbenem dovoljenju je 603,8 m2, bruto velikost pozidave znaša 21 x 25 m, tako da je pozidanost stavbne parcele 87 %. Po gradbenem dovoljenju je bila predvidena velikost kleti stanovanjskega objekta 8 x 14 m, prizidka garaže pod teraso pa 8,25 x 4,5 m, sedaj pa je velikost kletne etaže 21 x 21 m. Prav tako sporni objekt ni usklajen z okoliškimi objekti, ker je po Odloku o ZN dopustna etažnost maksimalno K+P+M, streha pa mora biti strma dvokapnica z naklonom med 35 in 45°. V naravi izvedeni objekt pa je etažnosti K+P+1 z ravno streho na katero je urejen dostop iz zunanjega stopnišča, tako da je streha hkrati terasa. Glede na izvedeno pozidavo je prvostopni organ zaključil, da odstopanja niso v skladu z določili prvega in drugega odstavka 17. člena Odloka o ZN.

Navedeno odločitev je potrdila tudi tožena stranka z odločbo št. 35108-36/2011/2-KJ z dne 21. 4. 2011. V danem primeru ne gre za povečanje objekta v smislu dopustnih toleranc, pač pa za dozidavo objekta, s katero je prekoračen maksimalno določen gabarit za enostanovanjske objekte, določen v 10. členu Odloka o ZN. V zvezi s pritožbenimi ugovori pa tožena stranka navaja, da v obravnavanem primeru ni bilo odločilno, ali gre za legalizacijo neskladne oziroma nelegalne gradnje, pač pa dejstvo, da po predloženi projektni dokumentaciji gradbenega dovoljenja z dne 13. 2. 2009 ni mogoče spremeniti, ker so spremembe v nasprotju z določbo 10. člena Odloka o ZN. Okoliščina, da so bile zaradi drugačne sestave tal od predvidene ter zaradi vremenskih razmer potrebne spremembe, pa investitorju še ne daje pravice do gradnje objekta v nasprotju z veljavnimi predpisi. Z ničemer tudi gradnje ni mogoče opravičiti z dopustnimi tolerancami po Odloku o ZN, saj gre v obravnavnem primeru za dozidavo objekta, s katero so preseženi maksimalni gabariti.

Tožnik v tožbi navaja, da imata odločbi organa prve in druge stopnje takšne pomanjkljivosti, da jih ni mogoče preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev postopka. Prav tako je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno, zaradi česar je tudi napačno uporabljen materialni predpis. V dosedanjem postopku ni sporno, da je prišlo med gradnjo hiše in opornega zidu do plazenja terena pri izkopu gradbene jame, kar pa je zahtevalo večje posege v obstoječi načrt. Oba upravna organa sta svojo odločitev oprla zgolj na določbo 10. člena Odloka o ZN, pri tem pa sta spregledala posebno poglavje z naslovom „toleranca“, ki v tej zadevi predstavlja ključno materialno pravno podlago. Za toženo stranko tolerance predstavljajo le spremembe pri oblikovanju fasade, takšno pojmovanje pa je napačno. Odlok o ZN namreč predvideva primere, ko je treba zaradi izrednih razmer izvesti določene gradbene posege, ki niso predvideni v zazidalnem načrtu. Za takšne primere pa niso predvidene tolerance iz 10. člena Odloka o ZN, ampak je za to v odloku posebno določilo. Člen 17. predvideva primere, ko je zaradi geomehanskih, geotehničnih, hidroloških in drugih razmer potrebno iskati drugačne tehnične rešitve. Gre za posebno določbo Odloka o ZN, ki pa je tožena stranka sploh ni upoštevala kot materialno pravno podlago pri odločanju. Upravna organa prve in druge stopnje bi zato morala prvo ugotoviti dejansko stanje v okviru 17. člena Odloka o ZN ter šele nato odločiti o zadevi. Tožnik vztraja, da je moral po izkopu gradbene jame zaradi drugačne sestave tal in plazenja terena zavarovati gradbišče, kakor tudi širši javni interes, saj gre za gradnjo v strmem pobočju. V zvezi s tem je pridobil novo geotehnično poročilo, kjer je bilo ugotovljeno, da je sestava tal drugačna ter bo zato potrebno izvesti temeljenje drugače od predvidenega. To pa je pomenilo, da se je spremenil načrt gradnje podpornega zidu, da bi se v prihodnosti preprečila naravna nesreča na tem in na sosednjih objektih. Iz geotehničnega mnenja je tudi razvidno, da je potrebno porušeno splazeno zemljino odstraniti in brežino izvesti tako, da se objekt podaljša za približno 6 m v višini za dve etaži. Glede na zelo visoko in strmo brežino je bilo dela potrebno izvesti takoj. Ker prvotno predvideni armirani zid ne bi zdržal pritiska, je bila izvedena škatlasta zasnova, kjer so zemeljske pritiske prevzele zaledne stene, vse skupaj pa je razporejeno s sistemom sten in medetažnih konstrukcij, kar je učinkovito stabiliziralo zaledni zid. Tožnik zato meni, da je gradil v skladu z 10. in 17. členom Odloka o ZN ter predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v njeni odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji za spremembo gradbenega dovoljenja, ki je bilo dano investitorju za gradnjo manj zahtevnega objekta – enostanovanjskega objekta in armirano betonskega opornega zidu na zemljišču parc. št. 823/14 k. o. ... Z navedenim dovoljenjem je bila tožniku dovoljena gradnja stanovanjske hiše bruto tlorisne velikost 8,00 x 14,00 m, etažnosti K+P+M s streho, ki je simetrična dvokapnica z naklonom 35°. Za zavarovanje brežine pa je bila dovoljena postavitev AB opornega zidu.

Materialno pravno podlago za spremembo izdanega pravnomočnega gradbenega dovoljenja predstavlja določba 73. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1). V skladu z navedeno določbo lahko investitor vloži zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja samo v času njegove veljavnosti (prvi odstavek 73. člena). Če se po izdaji pravnomočnega dovoljenja projekt za izvedbo tako spremeni, da pomeni to za objekt, ki se gradi oziroma rekonstruira, spremembo pogojev, določenih z gradbenim dovoljenjem in elementov, ki lahko vplivajo na zdravstvene pogoje, okolje, varnost objekta in spremembo predpisanih bistvenih zahtev, je investitor dolžan vložiti zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja. V tem primeru se gradbeno dovoljenje lahko spremeni samo po enakem postopku kot je bilo izdano. Nova odločba, ki deloma nadomesti gradbeno dovoljenje se omeji na predlagane spremembe, če zaradi predlaganih sprememb, ki vplivajo na lokacijske pogoje, ni potrebno izdati novega gradbenega dovoljenja (drugi odstavek 73. člena).

Na podlagi spisne dokumentacije sodišče ugotavlja, da zgrajeni objekt, ki ga želi tožnik legalizirati, bistveno odstopa od lokacijskih pogojev, ki so bili določeni z gradbenim dovoljenjem z dne 13. 2. 2009. Objekt je namreč bistveno večjih dimenzij tako glede tlorisa kot tudi po višini, prav tako je popolnoma oblikovno spremenjen. Glede navedenih odstopanj se tudi sodišče strinja z ugotovitvijo obeh upravnih organov, da odstopanja niso v skladu z Odlokom o ZN, zato je tudi po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se tudi strinja z razlogi, ki jih je navedel prvostopni organ za svojo odločitev, ter se nanje v izogib ponavljanju sklicuje v tej sodbi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1).

V zvezi s tožbenimi ugovori sodišče ugotavlja, da ti niso utemeljeni, prav tako so v nasprotju s podatki upravnega spisa. Sodišče v upravnem sporu presoja zakonitost odločbe, s katero je bilo odločeno o tožnikovi pravici ali obveznosti. V obravnavnem primeru je to odločba Upravne enotes Maribor, s katero je bila zavrnjena tožnikova vloga za spremembo gradbenega dovoljenja. Pri tem sodišče razišče oziroma preizkusi dejansko stanje v okviru tožbenih navedb. Tožnik v tožbi zatrjuje, da dejansko stanje v zadevi ni bilo pravilno ugotovljeno, zaradi česar je bilo napačno uporabljeno materialno pravo. Prav tako bi naj odločbi obeh upravnih organov imeli takšne pomanjkljivosti, da jih ni mogoče preizkusiti.

V zadevi je nesporno, da objekt leži na območju, ki ga ureja Odlok o ZN. Ureditvene pogoje, kakor tudi tolerance pri tlorisnih gabaritih, so določene v 10. členu. V skladu s točko f) 10. člena je lahko tlorisni gabarit za prosto stoječe eno ali dvostanovanjske hiše 8,0 x 12,0 m oziroma 8 x 14 m, z dovoljenimi tolerancami pa 9,4 x 14 m oziroma 9,6 x 16 m. Glede višinskih gabaritov pa je določeno, da so lahko objekti na poševnem terenu etažnosti K+P+M. Po podatkih spisa je tožnik zgradil objekt tlorisne velikosti 21,0 x 21,0 m ter etažnosti K+P+1, torej v nasprotju s pogoji določenimi v 10. členu Odloka o ZN. Navedenim ugotovitvam tožnik v tožbi niti ne ugovarja, zato je v tem delu tožbeni ugovor o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju ter nepravilni uporabi materialnega prava neutemeljen. Prav tako je odločba glede navedenega ustrezno obrazložena in podprta z dokazi zbranimi ob ogledu na kraju samem ter projektno dokumentacijo v zvezi s pridobitvijo gradbenega dovoljenja kakor tudi v postopku njegove spremembe.

Bistvo tožnikovih tožbenih ugovorov je, da upravni organ v postopku ni upošteval določbe 17. člena Odloka o ZN, ki določa tolerance pri izvajanju zazidalnega načrta. V skladu z navedeno določbo so dopustna odstopanja od tehničnih rešitev, določenih z zazidalnim načrtom, če se v nadaljnjem podrobnejšem preučevanju geomehanskih, geotehničnih, hidroloških in drugih razmer poiščejo tehnične rešitve, ki so primernejše iz oblikovalskega, tehničnega ali okoljevarstvenega vidika, s katerimi pa se ne smejo poslabšati prostorski in okoljski pogoji. Tožnik zatrjuje, da gre v obravnavanem primeru za takšno situacijo, saj je po pričetku del pridobil geotehnično poročilo, iz katerega izhaja, da je zaradi drugačne sestave zemljine ter zaradi plazenja potrebno izvesti drugačno temeljenje in oporno konstrukcijo. V skladu z navedenim mnenjem in tehničnim poročilom je zato izvedel škatlasto oporno konstrukcijo s sistemom sten in medetažnih konstrukcij, kar je vezal na stanovanjski objekt. Po mnenju tožnika je takšna sprememba gradnje opornega zidu tudi v javnem interesu (da se prepreči naravna nesreča), niti gradnja ne kazi okolice.

Navedena trditev tožnika, da prvostopni upravni organ v postopku ni uporabil pravilne pravne podlage ter da ni ugotavljal dejanskega stanja v smislu 17. člena Odloka o ZN, je po ugotovitvah sodišča v nasprotju s podatki spisa. Ti dokazujejo, da je organ pridobil geotehnično mnenje o pogojih temeljenja št. ZZ-40/07, ki je bilo sestavni del PGD za izdajo gradbenega dovoljenja z dne 13. 2. 2009, ter je določalo, da je treba zemeljska dela pri izkopu gradbene jame in temeljenju objekta izvajati ob ugodnih vremenskih razmerah (sušna obdobja), v najkrajšem možnem času in v enem zamahu, ker obstaja ob povišani vlažnosti zemljin nevarnost porušitve brežin zasekov v pobočju. Ob upoštevanju navedenega mnenja ter izjave tožnika v postopku (da so bile med gradnjo neugodne vremenske razmere) je upravni organ zaključil, da je do odstopanj od tehničnih rešitev iz gradbenega dovoljenja prišlo zaradi neupoštevanja navedenih pogojev in ne zaradi iskanja primernejših tehničnih rešitev. Prav tako je ugotovil, da so se zaradi izvedenih del poslabšali prostorski in okoljski pogoji obravnavanega območja. Na tem območju so po Odloku o ZN predvideni stanovanjski objekti tlorisne velikosti 8 x 14 m, objekt tožnika pa meri 21 x 21 m, tako da znaša pozidanost parcele 87%. Prav tako je dopustna etažnost največ K + P + M, tožnik pa je v naravi izvedel objekt etažnosti K + P + 1 z ravno pohodno streho, medtem ko odlok določa, da mora biti streha strma dvokapnica z naklonom od 35 do 45 stopinj. Z navedenimi zaključki, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za odstopanje od zazidalnega načrta iz 17. člena Odloka o ZN, soglaša tudi sodišče, zato zavrača tožnikov ugovor, da upravni organ ni pravilno uporabil materialnega predpisa. Ob tem pa sodišče iz predloženih fotografij še tudi ugotavlja, da druge hiše v neposredni bližini, ki so tudi grajene na pobočju, nimajo opornih konstrukcij, kot jo je zgradil tožnik, kar očitno kaže na to, da takšna tehnična rešitev ni pogojena zaradi geološke sestave zemljine.

Po vsem navedenem je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.