Jedro

Dodatek za stalnost kot sestavni del plače ne predstavlja čiste denarne terjatve, katero bi bilo mogoče uveljavljati z neposredno tožbo pred delovnim sodiščem, saj gre za pravico, o kateri delodajalec odloči z odločbo. Ker je tožnikova odločba, s katero je bila določena njegova pravica do dodatka za stalnost, dokončna in pravnomočna, je tožbo potrebno zavreči.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se: ? v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo razlike v dodatku za stalnost za čas od 16. 8. 2007 do 30. 11. 2007 in na odločitev o stroških postopka vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; ? v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo razlike dodatek za stalnost, za čas od 30. 6. 2003 do 15. 8. 2007, tožba z a v r ž e .

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Revizija zoper sklep o zavrženju tožbe se ne dopusti.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku plača 3.306,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti v izreku navedenih zneskov do plačila (prvi odstavek izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 856,70 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila (drugi odstavek izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka (tretji odstavek izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da tožnik ni vložil ugovora zoper odločbo tožene stranke, opr. št. 105-03-14/2002-1 z dne 5. 12. 2002, s katero je bilo odločeno, da tožniku pripada od 13. 6. 2002 dodatek za stalnost v višini 3,0 % osnovne plače, od 29. 6. 2002 pa dodatek za stalnost v višini 3,5 % osnovne plače. Tožnik tako ni upošteval predhodnega postopka pri delodajalcu, čeprav je bil ta, glede na določbe 100. a člena takrat veljavnega Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94, 44/97, 87/97, 47/02, 67/02) obvezen. Tožnik bi moral vložiti najprej zahtevo za varstvo pravic oziroma ugovor in šele nato tožbo, pri tem pa bi moral upoštevati tudi z ZObr predpisane prekluzivne roke. Navedeno pomeni, da niso podane procesne predpostavke za sodno varstvo, saj v tej zadevi ne gre za čisto denarno terjatev, ki bi jo tožnik, v skladu s prvim odstavkom 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02), lahko uveljavljal neposredno pred pristojnim sodiščem. Sicer pa ZObr ne loči med denarnimi in nedenarnimi terjatvami, temveč je predhodni postopek obvezen za uveljavljanje vseh pravic. Zaradi navedenega bi v konkretnem primeru morali uporabiti določbo 100. a člena ZObr-UPB1, ki postopek uveljavljanja pravic iz dela ureja drugače kot ZDR. Takšno stališče je zavzelo tudi pritožbeno sodišče v sklepu opr. št. Pdp 474/2007 z dne 12. 10. 2007, v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča RS opr. št. Dsp 23/08 z dne 25. 8. 2008 Ker tožnik zoper sporno odločbo z dne 5. 12. 2002 ni vložil ustreznega pravnega sredstva pri delodajalcu, je ta odločba postala dokončna in pravnomočna, zato niso izpolnjene procesne predpostavke za sodno varstvo glede pravice do eventualnega prikrajšanja pri plači iz naslova dodatka za stalnost, oziroma je tožba z dne 24. 12. 2007 prepozna. Sodišče prve stopnje se tudi ni izjasnilo glede navedb tožene stranke, da pa je tožnik vložil zahtevo za varstvo pravic dne 16. 8. 2007, s katero je zahteval, da se mu izplačajo razlike dodatka za stalnost zaradi neupoštevanja let, odsluženih v JLA. V kolikor bi sodišče menilo, da tožniku pripada dodatek, upoštevajoč leta v JLA, pa tožena stranka meni, da ga ni mogoče priznati za nazaj, torej od 5. 7. 2003, saj bi to pomenilo nedovoljen retroaktiven poseg v dokončno odločitev o plači. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek (pravilno tožbo) zavrže oziroma, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo navedel, da je tožnikova plača sestavljena iz osnovne plače in dodatkov. Pravica do dodatka za stalnost gre pripadniku Slovenske vojske, na podlagi 98. f člena ZObr-UPB1, in ne gre za pravico, ki bi jo z odločbo moral priznavati delodajalec oziroma za pravico, o kateri bi bilo po temelju odločeno z odločbo. Gre za denarni zahtevek, ki se po četrtem odstavku 204. člena ZDR lahko uveljavlja neposredno pred delovnim sodiščem. Glede na to, da ZObr-UPB1 nima določb o uveljavljanju denarnih terjatev, citirana določba četrtega odstavka 204. člena ZDR velja tudi za pripadnike Slovenske vojske. Sicer pa je tožnik pri X vložil zahtevek za izplačilo premalo izplačanega dodatka za stalnost, tožena stranka pa je takšen zahtevek zavrnila, češ da mu dodatek za stalnost za čas, ko je bil zaposlen v JLA, ne gre. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP na pravilno uporabo materialnega prava.

Glede vprašanja ali gre v tem sporu za t.i. čisto denarno terjatev in s tem povezanim vprašanjem dopustnosti uveljavljanja sodnega varstva, pritožba utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Z navedbo, da bi sodišče prve stopnje tožbo moralo zavreči, pa pritožba utemeljeno smiselno uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 274. člena ZPP in drugim odstavkom 42. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004).

Tožena stranka sicer zmotno meni, da iz 100. a člena ZObr-UPB1 izhaja, da morajo vojaške osebe, za katere ta zakon velja, tudi denarne terjatve najprej uveljavljati pri delodajalcu in da ne morejo neposredno uveljavljati sodnega varstva, na podlagi četrtega odstavka 204. člena ZDR. Res je sicer, da je ZObr-UPB1 v razmerju do ZDR lex specialis, vendar pa je potrebno upoštevati, da ZObr-UPB1 nima nobenih določb o uveljavljanju denarnih terjatev. Zaradi navedenega je glede vprašanja dopustnosti direktnega sodnega varstva za denarne terjatve potrebno uporabiti določbo četrtega odstavka 204. člena ZDR kot lex specialis, napram splošnejši določbi 100. a člena ZObr-UPB1. Vendar pa navedeno napačno stališče tožene stranke ne spremeni dejstva, da v tej zadevi, ne gre za denarni zahtevek, katerega bi lahko tožnik neposredno uveljavljal na sodišču, čeprav ga je tožnik formalno sicer tako oblikoval. Uveljavljanje dodatka za stalnost, kot sestavnega dela plače, ni čista denarna terjatev, ki bi jo bilo mogoče uveljaviti neposredno pred sodiščem. O tej pravici namreč delodajalec odloči z odločbo, s katero na podlagi ugotovitve o letih dela na vojaški dolžnosti ter o obdobju poklicnega opravljanja vojaške službe v formacijah TO oziroma v drugih sestavah, izenačenih s TO, odloči o višini tega dodatka. Tožena stranka je o pravici tožnika odločila z odločbo z dne 5. 12. 2002, za katero sodišče prve stopnje samo ugotavlja, da je postala pravnomočna. Tožnik zoper to odločbo ni ugovarjal in posledično tudi ni uveljavljal sodnega varstva. Zaradi navedenega bi sodišče prve stopnje moralo tožbo zavreči. V skladu s tretjim odstavkom 100. a člena takrat veljavnega ZObr bi tožnik ugovor zoper odločbo moral vložiti v roku 15-ih dni od dneva, ko mu je bila vročena in šele če minister oziroma pooblaščena oseba o ugovoru ne bi odločila v roku, ali pa če tožnik z odločitvijo ne bi bil zadovoljen, bi lahko, v nadaljnjih 30-ih dneh zahteval varstvo pravic pred pristojnim sodiščem. Tožnik s tožbo dejansko izpodbija odločbo tožene stranke z dne 5. 12. 2002, čeprav je zahtevek oblikoval tako, da je videti kot denarni zahtevek, zato bi sodišče prve stopnje, na podlagi drugega odstavka 42. člena ZDSS-1, tožbo moralo zavreči. V skladu s citirano določbo, sodišče namreč, po predhodnem preizkusu tožbe, izda sklep, s katerim se tožba zavrže tudi v primerih, če je bila zoper odločbo, ki se izpodbija, možna pritožba, pa pritožba ni bila vložena, ali pa je bila vložena prepozno.

Vendar pa vse navedeno velja le za čas, dokler tožnik ni vložil zahtevka za izplačilo razlike dodatka za stalnost. Ta zahtevek je namreč po njegovi vsebini potrebno obravnavati kot zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja, v smislu določbe drugega odstavka 100. a člena ZObr-UPB1. Tožnik sicer res ni pravočasno ugovarjal zoper odločbo tožene stranke z dne 5. 12. 2002, vendar pa to ne pomeni, da kasneje ne bi mogel doseči spremembe višine dodatka za stalnost. Tožnik ima namreč pravico, da z zahtevo za varstvo pravic zahteva priznanje višjega dodatka za stalnost, ki bo upošteval tudi obdobje, ko je bil tožnik, kot pripadnik stalne sestave vojske na vojaški dolžnosti v JLA. Vendar pa v takšnem primeru, tožnik lahko uveljavlja višji dodatek za stalnost od vložitve zahteve za varstvo pravic dalje. Tožnik je v spis vložil zahtevek, ki ga je 16. 8. 2007 naslovil na toženo stranko, v pripravljalni vlogi z dne 1. 4. 2008 pa je navedel, da je tožena stranka takšen njegov zahtevek zavrnila, češ da mu ne gre dodatek za stalnost za čas, ko je bil zaposlen v JLA. Zaradi napačnega materialnopravnega stališča, da gre v tej zadevi za spor o denarni terjatvi, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je tožba pravočasna vsaj glede tistega dela zahtevka, ki se nanaša na čas po vložitvi zahteve, ki jo je tožnik dne 16. 8. 2007 naslovil na toženo stranko. V kolikor je tožnik tožbo vložil v roku iz osmega odstavka 100. a člena ZObr-UPB1, potem bi sodišče ta del tožbenega zahtevka (za čas po 16. 8. 2007) moralo obravnavati po vsebini. V kolikor je tožena stranka tožnikov zahtevek v resnici zavrnila, potem bi moral tožnik tožbo vložiti v nadaljnjih 30-ih dneh po vročitvi odločitve tožene stranke. V kolikor pa tožena stranka o tožnikovi zahtevi za varstvo pravic ni odločila, pa je procesna predpostavka podana, če je bila tožba vložena v nadaljnjih 30-ih dneh, od poteka 60-ih dni, od vložitve zahteve o kateri ni bilo odločeno.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in na podlagi 355. člena ZPP zadevo v obsegu, ki se nanaša na plačilo razlike dodatka za stalnost, za čas 16. 8. 2007 do 30. 11. 2007 vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje; na podlagi 354. člena ZPP pa je tožbo zavrglo v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo razlike dodatka za stalnost, za čas od 30. 6. 2003 do 15. 8. 2007. V novem postopku bo sodišče prve stopnje ugotovilo, ali je bila tožba, glede zahtevka za plačilo razlike dodatka za stalnost za čas po 16. 8. 2007, vložena v roku iz osmega odstavka 100. a člena ZObr-UPB1 in če bo ugotovilo, da je tožnik tožbo vložil v tem roku, bo ta del zahtevka moralo obravnavati po vsebini. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališčem sodišča prve stopnje glede upravičenosti tožnika, da se v osnovo za odmero dodatka za stalnost všteva tudi doba, ko je tožnik poklicno opravljal vojaško službo v JLA. V kolikor pa bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožba glede tega dela tožbenega zahtevka vložena prepozno, pa bo zavrglo še preostali del tožbe.

Pritožbeno sodišče je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka (drugi in tretji odstavek izreka izpodbijane sodbe), saj bo končni uspeh strank v tem sporu jasen šele potem, ko bo sodišče odločilo še o zahtevku za plačilo razlike dodatka za stalnost, za čas od 16. 8. 2007 do 30. 11. 2007. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.

V tem sporu ne gre za nobenega od primerov, v katerih je revizija dovoljena že na podlagi samega zakona (1. - 4. točka 31. člena ZDSS-1), zato je pritožbeno sodišče moralo določiti tudi o tem, ali bo dopustilo revizijo zoper tisti del svoje odločbe, s katerim je bilo pravnomočno odločeno o zahtevku za plačilo razlike dodatka za stalnost za čas od junija 2003 do 15. 8. 2007. V skladu s prvim odstavkom 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea prvega odstavka 32. člena ZDSS-1), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea prvega odstavka 32. člena ZDSS-1). V tej zadevi ni podan nobeden od navedenih razlogov, zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.

Prvi odstavek 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) določa, da pritožbeno sodišče zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne sme razveljaviti izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku in je vrniti sodišču prve stopnje v ponoven postopek, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem prve stopnje. Vendar pa glede tega, ali je tožena stranka obravnavala tožnikovo zahtevo za varstvo pravic dne 16. 8. 2007 in kdaj je o tem tožniku vročila pisni akt, niso bili izvajani nobeni dokazi in bilo povsem neprimerno, da bi se ti dokazi prvič izvajali šele pred pritožbenim sodiščem. Razen tega je tudi s stališča strank bolj racionalno, da se novi postopek izvede pred sodiščem prve stopnje.