Jedro

Ker zagovor obdolženca pomeni tudi udeležbo na narokih za izvedbo dokazov, na katerih zagovornik z aktivnim sodelovanjem pripomore k vsestranski razjasnitvi pravnopomembnih okoliščin za odločitev o odgovornosti obdolženca za storjeni prekršek, zlasti tistih, ki so obdolžencu v korist, je prvostopenjsko sodišče zagovorniku pravilno priznalo nagrado za zagovor obdolženca tudi za prisotnost na vsakem naroku za zaslišanje prič, ki se jih je zagovornik udeležil.

Izrek

Pritožba obdolženčevega zagovornika R. M. se kot neutemeljena zavrne in se izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zagovorniku obdolženega Z. M. priznalo stroške zagovora v višini 140,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2009 do plačila, medtem ko je zahtevek za plačilo še nadaljnjih stroškov do priglašenih 365,17 EUR (torej za nadaljnjih 224,76 EUR) zavrnilo.

Proti takšnemu sklepu se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku in zmotne uporabe materialnega prava, saj bi ob pravilni uporabi materialnega prava sodišče moralo zagovorniku priznati vse priglašene stroške. Zagovor obdolženega ni možen, če z njim ni opravljen razgovor, ki je tudi dejansko bil opravljen. Prav tako je za zagovor potreben študij spisa, tako pred zagovorom, kot po zagovoru, priglašenih pa je bilo le 50 točk. Takšno je tudi stališče Višjega sodišča v Celju. Nobene podlage tudi ni, da bi se zaslišanje prič vštevalo v zaslišanje obdolženca, saj ima obdolženec svojo postavko, torej „svoj narok“, pri čemer se zagovornik sklicuje na 14 različnih kazenskih zadev, ko mu je bilo na prvi stopnji to priznano, kot na „novejšo sodno prakso“, ki se nahaja zbrana v računovodstvu Okrožnega sodišča v Celju.

Pritožba ni utemeljena.

Ob pregledu zadeve v okviru uradnega preizkusa po čl. 159 ZP-1 je pritožbeno sodišče ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni bila storjena kršitev materialnega prava, niti nobena od bistvenih kršitev določb postopka o prekršku. Pri preizkusu v okviru pritožbenih navedb pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da prvostopenjsko sodišče zagovorniku utemeljeno ni priznalo priglašene nagrade za razgovor s stranko in študij spisa. Res je, da brez razgovora s stranko in študija spisa (učinkovit) zagovor obdolženca ni mogoč, vendar pri tem ne gre za samostojni opravili v smislu tar. št. 39 Odvetniške tarife, temveč je nagrada za to storitev zajeta v nagradi za zagovor, kot je pojasnilo tudi že prvostopenjsko sodišče. Iz tar. št. 39 Odvetniške tarife namreč jasno izhaja, da v njej ovrednotesne storitve odvetnik obračuna le takrat, če storitve iz te tar. št. niso zajete v drugih tar. št. Odvetniške tarife. Posvet s stranko in študij spisa pa sta zajeta v nagradi za zagovor obdolženca, saj po prepričanju pritožbenega sodišča nagrade za zagovor obdolženca Odvetniška tarifa ne priznava za prisostvovanje na narokih v postopku o prekršku, temveč za učinkovito zastopanje interesov stranke, za kar pa je potrebna tudi predhodna priprava, ki se opravi s posvetom s stranko in študijem spisa. Zato so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče zagovorniku priznati še posebej nagrado za študij spisa in posvet s stranko, neutemeljene.

Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je prvostopenjsko sodišče nepravilno „vštevalo zaslišanje prič v zaslišanje obdolženega“, saj kaj takšnega iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sploh ne izhaja. Sodišče prve stopnje je zagovorniku od priglašenih 200 točk za zaslišanje obdolženca priznalo 100 točk, kolikor jih glede na zagroženo denarno kazen priznava tar. št. 37/IA Odvetniške tarife, in posebej 100 točk (od priglašenih 200) za prisotnost na narokih za zaslišanje treh prič, ker je prisotnost pri zaslišanju prič „štelo“ za del storitve zagovora. Ker so bile vse tri priče zaslišane 18. 3. 2009, ena za drugo, in so vsa tri zaslišanja trajala več kot pol ure in manj kot eno uro, je prvostopenjsko sodišče utemeljeno priznalo tudi 50 točk po I. odst. 7. čl. Odvetniške tarife. Takšno ravnanje prvostopenjskega sodišča je pravilno, saj za udeležbo na narokih za zaslišanje prič in izvajanje drugih dokazov tar. št. 37 Odvetniške tarife ne predvideva posebne postavke in je edino smiselno zagovorniku priznati nagrado za zagovor obdolženca po tar. št. 37/I A Odvetniške tarife za vsak narok, na katerem je sodeloval kot zagovornik obdolženca. Zagovor obdolženca namreč pomeni tudi udeležbo na narokih za izvedbo dokazov, na katerih zagovornik z aktivnim sodelovanjem, postavljanjem vprašanj obdolžencu, pričam in izvedencem, dajanjem pripomb, opozarjanjem na procesne napake in pomanjkljivosti ter predlaganjem dokazov pripomore k vsestranski razjasnitvi pravnopomembnih okoliščin za odločitev o odgovornosti obdolženca za storjeni prekršek, zlasti tistih, ki so obdolžencu v korist. V zvezi z zagovornikovim sklicevanjem na t. i. „novejšo sodno prakso“, ki naj bi jo predstavljale v obrazložitvi pritožbe naštete sodne odločbe prvostopenjskih sodišč, pa pritožbeno sodišče poudarja, da sodne odločbe zlasti prvostopenjskih sodišč niso formalni pravni vir in nanje niti pritožbeno, niti ostala sodišča niso vezana.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdilo (čl. 163/III ZP-1), saj tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa po 159. čl. ZP-1 ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti.