Jedro

Ker tožnica v tekočem in preteklem letu ni imela obdavčljivih dohodkov po zakonu, ki ureja dohodnino, odločitev tožene stranke, ki je pri izračunu plačila za vrtec upoštevala dohodke iz predpreteklega leta, torej dohodke prejete iz naslova dela preko študentskega servisa, ni pravilna. Pri določitvi dohodka v letu 2010 je zato potrebno upoštevati otroški dodatek, denarno socialno pomoč in preživnino ter upoštevaje, da gre za dve osebi izračunati, da dohodek na eno osebo znaša 231,11 EUR, kar predstavlja 23,90 % neto povprečne mesečne plače v RS. Upoštevaje 24. člen ZUPJS je tako tožnico potrebno razvrstiti v II. dohodkovni razred (nad 18 % do 30 %), kar pomeni, da tožnica plača zgolj 10 % cene programa vrtca in ne 30 %, kot je to določila tožena stranka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo RS Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. ... z dne 4. 6. 2012 in odločbo Centra za socialno delo v A. št. ... z dne 17. 3. 2012. Sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012 upravičena do znižanega plačila vrtca za otroka B.B. v višini 10 % cene programa. Razliko med znižanim plačilom vrtca in ceno programa, v katerega je otrok vključen, krije Občina v C.. Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 332,60 EUR v roku 8 dni.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je zmotna presoja sodišča, da se dohodki iz naslova dohodkov dijakov in študentov iz leta 2009 ne upoštevajo, ker da zato ni podlage. Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS, Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami) v 13. členu določa, da se pri ugotavljanju upravičenosti do posamezne pravice iz javnih sredstev dohodek zmanjša za periodične dohodke, ki jih je oseba nehala prejemati in ni začela prejemati drugih periodičnih dohodkov. Periodični dohodki so jasno določeni in sicer: plače, pokojnine, preživnine, rente in drugi dohodki, ki jih oseba prejema v enakih ali podobnih zneskih v enakih ali podobnih časovnih obdobjih. Zakon o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre, Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami) v 22. členu določa, da se priložnostni dohodki, prejeti v obdobju iz 20. člena tega zakona upoštevajo samo v višini razlike med povprečno mesečno višino priložnostnega dohodka in 0,28 osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 8. člena tega zakona za dohodke, ki jih je upravičenec prejel za opravljeno delo največ dvakrat in ki niso dohodki iz 2. in 3. točke tega odstavka. Priložnostni dohodki po tem zakonu so: dohodki, ki jih je upravičenec v obdobju iz 20. člena tega zakona prejel za opravljeno delo največ dvakrat, dohodki iz naslova dela preko študentskega servisa in dohodki iz naslova dela, ki se lahko v skladu z zakonom opravlja le v omejenem obsegu ur na letni ravni in od katerega se plačujejo prispevki za socialno varnost. V skladu z navedenim se študentsko delo šteje kot priložnostni dohodek oziroma občasni dohodek in nikakor ne kot periodični dohodek, zato ga je potrebno pri ugotavljanju dohodka družine upoštevati. V skladu s 15. členom ZUPJS se upoštevajo podatki - študentsko delo iz predpreteklega leta (2009), kadar v času odločanja podatki za preteklo leto (2010) še niso bili na voljo. Po mnenju tožene stranke je tudi izrek sodbe nerazumljiv. Iz izreka ni razvidno ali je sodišče imelo v mislih, da se tožnici za otroka določi plačilo za program vrtca v višini 10 % cene programa od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012, ali da je tožnica upravičena do 10 % subvencije in mora tako plačati 90 % cene programa. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka. Po njenem mnenju je sodišče napačno odmerilo višino stroškov. Iz tožbe namreč izhaja, da vrednost spora znaša 1.500,00 EUR, kar pomeni, da v skladu s tarifno št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) količnik nagrade za postopek znaša 1,3, pomnoženo z 69,00 EUR. Pravilno bi torej sodišče moralo upoštevati po tar. št. 3100 znesek nagrade v višini 89,70 EUR, ne pa 113,00 EUR, po tar. št. 3102 znesek 82,80 EUR ne pa 115,00 EUR. Prav tako je sodišče napačno priznalo pavšalni znesek za izdelavo in izročitev dokumentov v višini 10,00 EUR. Po mnenju tožene stranke bi tako lahko sodišče priznalo največ 267,10 EUR stroškov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

V odgovoru na pritožbo tožnica navaja, da je pravna podlaga za odločitev v sporni zadevi drugi odstavek 15. člena ZUPJS. Prvostopenjsko sodišče se je v izpodbijani sodbi v celoti pravilno opredelilo in ugotovilo, da v konkretnem primeru ni podlage za vštevanje dohodkov iz naslova dohodkov dijakov in študentov iz leta 2009, saj ni šlo za stanje, ko podatkov o odmeri dohodnine za leto 2010 še ne bi bilo na voljo. Šlo je za stanje, ko tožnica v preteklem letu (2010) in enako v tekočem letu (2011) ni imela obdavčljivih dohodkov po zakonu, ki ureja dohodnino. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi bil izrek sodbe v 2. točki nerazumljiv. Najvišja cena plačila programa vrtca s strani staršev je po 24. členu ZUPJS določena v višini do 77 % cene programa, zato ni razumljivo, kako lahko tožena stranka izrek sodbe razume tako, da bi morala tožnica plačati 90 % cene programa, saj za kaj takšnega ne obstoji pravna podlaga po določbah ZUPJS. V skladu z omenjenim je povsem jasno, da „10 %“ pomeni delež mesečne cene programa, ki ga mora plačati tožnica v obdobju od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012, medtem ko mora v istem obdobju mesečni delež „90 %“od cene programa kriti Občina v C. oziroma z drugimi besedami subvencija znaša 90 % in plačilo tožnice 10 % cene programa vrtca. Nepravilne in neutemeljene so tudi trditve tožene stranke, da naj bi sodišče napačno odmerilo višino stroškov. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Obenem priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 4. 6. 2012, s katero je bilo ugodeno tožničini pritožbi vloženi zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 17. 3. 2012 tako, da je bil spremenjen drugi odstavek navedene odločbe. Odločeno je bilo, da je tožnica upravičena do znižanega plačila vrtca za otroka B.B. v višini 30 % cene programa od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012. Razliko med znižanim plačilom vrtca in ceno programa, v katerega je otrok vključen pa krije Občina v C..

Predmetni spor se nanaša na znižanje plačila vrtca. V 24. členu ZUPJS je določena meja dohodkov za ugotavljanje višine plačila vrtca. Meja je povprečni mesečni dohodek na osebo. Določeni so dohodkovni razredi, razvidni iz tabele v prvem odstavku 24. člena ZUPJS. Način ugotavljanja materialnega položaja je določen v III. poglavju ZUPJS. V zadevi je sporno, ali je pri določitvi dohodka potrebno upoštevati dohodek, ki ga je tožnica prejela za delo preko študentskega servisa v letu 2009 v višini 3.008,87 EUR. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vprašanje, ali je dohodek iz študentskega dela periodični dohodek, za odločitev v sporni zadevi niso odločilne. Sodišče prve stopnje namreč tega dohodka tudi ni obravnavalo kot periodični dohodek, temveč je bilo za odločitev bistveno, ali so bili v letu, ko je prvostopenjski organ odločal o znižanem plačilu vrtca, na razpolago podatki o dohodkih prejetih v preteklem letu, kajti kot je to določeno v drugem odstavku 15. člena ZUPJS, se pri ugotavljanju dohodka upoštevajo podatki iz odločb o odmeri dohodnine, podatki iz davčnega obračuna akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti, podatki, ki jih davčnemu organu posredujejo osebe, zavezane za dajanje podatkov in podatki, potrebni za izračun akontacije dohodnine. Pri ugotavljanju upravičenosti do pravic iz javnih sredstev se primarno uporabljajo podatki iz odločb o odmeri dohodnine in podatki iz davčnega obračuna akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti za preteklo leto. Če ti podatki med odločanjem še niso na voljo, se upoštevajo podatki iz odločb o odmeri dohodnine in podatki iz davčnega obračuna akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti za predpreteklo leto, preračunani na raven preteklega koledarskega leta tako, da se povečajo za rast neto povprečne plače na zaposlenega v obdobju januar-december preteklega leta v primerjavi z istim obdobjem predpreteklega leta. Kadar tudi ti podatki niso na voljo, se uporabijo podatki, ki so jih davčnemu organu posredovale osebe, zavezane za dajanje podatkov in podatki, potrebni za izračun akontacije dohodnine za preteklo leto ali za predpreteklo leto, če podatki za preteklo leto niso na voljo. Pri ugotavljanju dohodka se lahko upoštevajo tudi podatki iz uradnih evidenc centra za socialno delo in drugih upravljavcev zbirk podatkov, ki vodijo uradne evidence o izplačanih dohodkih oziroma pravicah iz javnih sredstev in druga dokazila skladno z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek. V tretjem odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da če oseba v preteklem koledarskem letu pred vložitvijo vloge ni imela dohodkov, ima pa jih v tekočem koledarskem letu, se pri določitvi mesečnega dohodka upoštevajo njeni tekoči dohodki, preračunani na raven preteklega leta, tako da se zmanjšajo za rast neto povprečne plače na zaposlenega, znano v januarju tekočega leta, v primerjavi z januarjem prejšnjega leta. Tekoči dohodki se ugotavljajo na podlagi podatkov iz obračunov davčnega odtegljaja ali drugih dokazil izplačevalcev dohodka. Če podatki za obračun od davčnega odtegljaja ali drugih dokazil izplačevalcev dohodka niso na voljo, se upoštevajo podatki iz dokazil, ki jih predloži oseba.

Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da tožnica v tekočem letu (2011) ni imela dohodkov. Za preteklo leto (2010) so bili podatki o dohodkih na voljo, vendar pa tožnica tudi v letu 2010 ni imela obdavčljivih dohodkov po zakonu, ki ureja dohodnino. Ker so bili podatki na voljo, s tem ni bilo nobene pravne podlage, da bi tožena stranka pri izračunu dohodka upoštevala podatke iz predpreteklega leta (2009), ko je tožnica preko študentskega servisa prejela znesek 3.008,87 EUR (A/5). Da tožnica niti v letu 2010 niti v letu 2011 ni imela dohodkov izhaja iz izpisa Davčne uprave RS (priloga A/6 in A/7). Upoštevanje dohodkov iz predpreteklega leta je torej izjema, ko v času odločanja še ni podatkov o dohodkih, prejetih v preteklem letu. Ker tožnica v tekočem in preteklem letu ni imela obdavčljivih dohodkov po zakonu, ki ureja dohodnino, že zaradi omenjenega odločitev tožene stranke, ki je upoštevala dohodke iz predpreteklega leta, torej dohodke prejete iz naslova dela preko študentskega servisa, ni pravilna. Sodišče je zato utemeljeno poseglo v omenjeno odločitev ter pri določitvi dohodka v letu 2010 upoštevalo otroški dodatek, denarno socialno pomoč in preživnino ter upoštevaje, da gre za dve osebi izračunalo, da dohodek na eno osebo znaša 231,11 EUR, kar predstavlja 23,90 % neto povprečne mesečne plače v RS. Upoštevaje 24. člen ZUPJS je tožnico razvrstilo v II. dohodkovni razred (nad 18 % do 30 %), kar pomeni, da tožnica plača zgolj 10 % cene programa vrtca. S tem v zvezi pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je izrek sodbe nerazumljiv. Povsem jasno namreč izhaja, da je tožena stranka v predsodnem postopku odločila, da se določi plačilo programa vrtca v višini 30 % cene programa od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012 ter da razliko med znižanim plačilom vrtca in ceno programa, v katerega je otrok vključen krije Občina v C.. Sodišče pa je izpodbijani odločbi odpravilo ter razsodilo, da se določi plačilo za program vrtca v višini 10 % cene programa od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012 ter da razliko med znižanim plačilom vrtca in ceno programa krije Občina v C..

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede odmere stroškov postopka. Tožnica je v tožbi kot vrednost spora označila znesek 1.500,00 EUR, s tem da je pooblaščenec predložil tudi stroškovnik, kot da gre za ocenljivo vrednost socialnega spora. V zvezi s tem pritožbeno sodišče poudarja, da se skladno s 25. členom ZOdvT v postopku v socialnih sporih vrednost predmeta določi po prostem preudarku glede na pomen stvari, ki je razvidna iz tožbe ali drugega pravnega sredstva, s katerim se začne postopek, če ta zakon ne določa drugače. Če vrednosti predmeta ni mogoče določiti po prvem odstavku 25. člena, znaša njegova vrednost 3.500,00 EUR. V sporni zadevi gre za spor v zvezi z priznanjem pravic iz socialnega zavarovanja (pravice do znižanega plačila vrtca). V teh primerih pa, upoštevaje tudi določbe Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10 /2004), ne gre za spore z ocenljivo vrednostjo. V socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva se sodne takse tudi ne plačujejo (71. člen ZDSS-1). Pri določitvi vrednosti predmeta je tako potrebno uporabiti drugi odstavek 25. člena ZOdvT, torej da vrednost spora znaša 3.500,00 EUR. Ker je tožnica uveljavljala manj, kot ji pripada po zakonu je po stališču pritožbenega sodišča, prvostopenjsko sodišče utemeljeno odločilo v okviru postavljenega zahtevka za povrnitev stroškov postopka.

Glede stroškov odgovora na pritožbo pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeni odgovor ni bistveno vplival na rešitev zadeve v pritožbenem postopku, zato je na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi stroške odgovora na pritožbo.