Jedro

Toženec je sam povzročil izgubo zaposlitve in s tem poslabšanje svojih preživninskih zmožnosti, kar ne more vplivati na višino njegove preživninske obveznosti do otrok. Zato je nerelevantna okoliščina, da toženec v času, ko mu je odvzeta prostost, ne more delati in pridobivati zaslužka, saj takšne situacije niso povzročile objektivne, od toženca neodvisne okoliščine, ampak njegovo nedopustno ravnanje na škodo tožnice in njunih otrok.

Glede izvrševanja osebnih stikov v ZPKZ je tožnica dolžna pripeljati otroka v zavod, pri čemer sama ni dolžna prisostvovati izvedbi stika. Tožnica je dolžna zgolj obvestiti toženca, kdaj (katero soboto po prejemu sodbe in sklepa o začasni odredbi glede stikov in potem naprej vsako drugo soboto) bo pripeljala otroka. Za vse ostalo (predvsem zagotovitev prisotnosti tretje polnoletne osebe v času stika, da je stik mogoče izvesti glede na pravila ZPKZ) je dolžan poskrbeti toženec. Prvo sodišče ni bilo dolžno določati tretje osebe, ki bo prisotna ob stikih.

Izrek

I. Pritožbi zoper I. točko sodbe in sklepa z dne 28.4.2016 se delno ugodi ter se uvodni stavek I. točke v delu, ki se glasi: „Ugovoru (prav: pritožbi) tožnice zoper sklep z dne 22.1.2016 se ugodi“ in prva alineja I. točke razveljavita.

II. Ugovoru (prav: pritožbi) tožnice zoper sklep z dne 22.1.2016 se ugodi in se sklep spremeni tako, da se predlog tožene stranke z dne 23.11.2015 za spremembo začasne odredbe zavrne.

III. Pritožbi zoper prvi odstavek III. točke sodbe in sklepa z dne 28.4.2016 se delno ugodi ter se izpodbijana sodba in sklep v tem delu spremeni tako, da se glasi: „Toženec B. B. je dolžan plačati tožnici A. A. iz naslova preživninske obveznosti do mladoletnih otrok C. C. in D. D. za obdobje od 1.1.2015 do pravnomočnosti sodbe poleg z začasno odredbo določene preživnine v višini 100,00 EUR mesečno še dodatnih 60,00 EUR mesečno za vsakega otroka, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Toženec B. B. je dolžan plačevati tožnici A. A. za preživljanje mladoletnih otrok C. C. in D. D. od pravnomočnosti sodbe dalje mesečno preživnino v znesku 160,00 EUR za vsakega otroka, do vsakega 18. dne v mesecu za tekoči mesec, na osebni račun tožnice A. A. št. … pri ..., v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila.“

IV. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem ter nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi sodba in sklep sodišča prve stopnje (glede ureditve stikov po začasni odredbi in po sodbi, glede zavrnitve višjega preživninskega zahtevka in glede odločitve o pravdnih stroških).

V. Pritožba zoper sklep z dne 21.10.2016 se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

VI. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 22.1.2016 delno ugodilo predlogu toženca in tudi po uradni dolžnosti izdalo začasno odredbo, s katero je odločilo, da je toženec dolžan od dneva izdaje te začasne odredbe dalje plačevati za mladoletna otroka C. C. in D. D. mesečno preživnino v znesku 50,00 EUR za oba otroka. V ostalem je predlog toženca zavrnilo. S sodbo in sklepom z dne 28.4.2016 je prvo sodišče ugodilo ugovoru tožnice zoper sklep z dne 22.1.2016 in tudi po uradni dolžnosti izdalo začasno odredbo, tako da je tožencu naložilo za čas od 22.1.2016 do 31.3.2016 plačevanje mesečne preživnine za vsakega otroka v znesku 25,00 EUR, od 1.4.2016 do pravnomočnosti sodbe pa plačevanje mesečne preživnine v znesku 35,00 EUR za vsakega otroka. Poleg tega je uredilo s to začasno odredbo tudi stike med tožencem in mladoletnima otrokoma tako, kot je to razvidno iz druge alineje I. točke izreka odločbe. Mladoletna otroka C. in D. je prvo sodišče zaupalo v varstvo in vzgojo materi - tožnici (II. točka). Razsodilo je, da je toženec dolžan plačevati za vsakega otroka mesečno preživnino v znesku 35,00 EUR od pravnomočnosti sodbe dalje (III. točka). S sodbo je prvo sodišče uredilo tudi stike med otrokoma in tožencem tako, kot je to razvidno iz IV. točke izreka. Kar je tožnica zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (V. točka) in odločilo, da pravdni stranki nosita svoje pravdne stroške (VI. točka). S sklepom z dne 21.10.2016 je prvo sodišče izreklo tožnici zaradi kršitve začasne odredbe denarno kazen v znesku 500,00 EUR in odločilo, da se v primeru ponovne kršitve obveznosti tožnici izreče nova denarna kazen v višini 1.000,00 EUR.

2. Zoper navedene odločbe se pritožuje tožnica. Sklep z dne 22.1.2016 izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in predlaga razveljavitev sklepa. V pritožbi (ki jo zaradi napačnega pravnega pouka naslavlja z ugovorom) navaja, da prvo sodišče ni upoštevalo koristi otrok. Prvo sodišče je brez utemeljenega razloga znižalo preživnino po prvi začasni odredbi. Toženec si je kot preživninski zavezanec sam povzročil poslabšanje premoženjskega stanja s storitvijo kaznivih dejanj nasilništva v družini. Okrnitev njegove preživninske zmožnosti zato ni posledica nekih objektivnih okoliščin, na katere toženec ne bi imel vpliva. Toženec se zato ne more sklicevati na izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Brez pomena so tudi navedbe prvega sodišča o višini toženčevega zaslužka v zavodu za prestajanje kazni zapora. Z izpodbijano odločitvijo bo nastala otrokoma nepopravljiva škoda.

3. Tožnica v pritožbi zoper sodbo in sklep z dne 28.4.2016 uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano odločbo, podrejeno pa, da odločbo spremeni tako, da določi preživnino za vsakega otroka v višini 180,00 EUR ter da se ne določijo osebni stiki med tožencem in otrokoma. Navaja, da je prvo sodišče ugotovilo potrebe mladoletne C. v mesečnem znesku 279,00 EUR, potrebe mladoletnega D. pa v mesečnem znesku 249,00 EUR. Odločitev o višini preživnine je napačna. Prejemki matere iz naslova socialne pomoči, otroškega dodatka ter botrstva se ne upoštevajo pri določitvi preživnine. Toženec si je kot preživninski zavezanec sam povzročil poslabšanje premoženjskega stanja s storitvijo kaznivega dejanja nasilja v družini, zaradi česar je bil obsojen na zaporno kazen. Prvo sodišče tudi ni pravilno ocenilo toženčevega premoženjskega stanja. Prvo sodišče ni upoštevalo, da bo tožnica imela stroške tudi z izvajanjem stikov med otrokoma in tožencem, zaradi vožnje otrok vsako drugo soboto v X. Toženec je bil obsojen zaradi več kaznivih dejanj, vsa pa so bila nasilje do tožnice. Določena preživnina po začasni odredbi je v škodo otrok. Tožnica ni nikoli preprečevala stikov med tožencem in otrokoma. Prvo sodišče bi moralo določiti osebo, ki bo na stiku z otrokoma, saj so pravila zapora v tem delu jasna. Pri stikih očeta z otrokoma mora biti prisotna tudi tretja polnoletna oseba. Tožnica ni tretja oseba, ki bi bila navzoča na stikih, saj je bil toženec obsojen zaradi kaznivih dejanj, storjenih na njeno škodo. Sodišče zato ne bi smelo določiti osebnih stikov v času toženčevega prestajanja zaporne kazni na X. 4. V pritožbi zoper sklep z dne 21.10.2016 tožnica uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijani sklep in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi. Navaja, da sta se pravdni stranki dogovarjali o tem, da bi se stiki izvajali na toženčevem domu potem, ko bi toženec dobil možnost izhoda med vikendi. Stiki v zaporu z mladoletnima otrokoma se ne morejo in ne smejo opravljati brez navzočnosti tretje osebe. O tem je prvo sodišče zavzelo napačno stališče, sklicujoč se na mnenje sodne izvedenke, ki pa ni bila imenovana za to, da bi podala mnenje o izvajanju stikov toženca z mladoletnima otrokoma v času prestajanja zaporne kazni. Prvo sodišče bi moralo po uradni dolžnosti opraviti poizvedbe v zavodu, kako potekajo stiki z mladoletnimi otroki. Hišni red zavoda za prestajanje kazni zapora določa, da morajo biti stiki z mladoletnimi otroki v prisotnosti tretje polnoletne osebe. Osebje zavoda ni pristojno za varovanje mladoletnih otrok. Prvo sodišče ni preverilo veljavne zakonodaje, ki določa izvajanje stikov z mladoletnimi osebami v zaporu. Tožnica kot žrtev toženčevega nasilja v družini ne more biti prisotna na stikih. Tožnica je želela v skladu s sodbo izvesti stik mladoletnih otrok s tožencem v soboto 12.11.2016, vendar pa stika ni bilo mogoče izvesti, ker toženec ni obvestil osebja zapora o stiku in ni zagotovil tretje osebe zaradi prisotnosti na stiku. Toženec je tisti, ki bi moral o obisku obvestiti osebje zavoda ter zagotoviti prisotnost tretje osebe za izvedbo stika. Prvo sodišče ne bi smelo izdati izpodbijanega sklepa tudi zato, ker je tožnica podala pritožbo zoper začasno odredbo, o pritožbi pa pritožbeno sodišče še ni odločalo.

5. Toženec v odgovorih na pritožbi tožnice zoper sodbo in sklep z dne 28.4.2016 in zoper sklep z dne 22.1.2016 predlaga njuni zavrnitvi.

6. Pritožba zoper sodbo in sklep z dne 28.4.2016 je delno utemeljena (s tem v zvezi je utemeljena tudi pritožba zoper sklep z dne 22.1.2016). Pritožba zoper sklep z dne 21.10.2016 ni utemeljena.

7. Preživninska obveznost staršev do mladoletnih otrok je zakonske narave. Nastane v trenutku otrokovega rojstva. Otrokova pravica do preživljanja je posebna osebnostna pravica otroka, ki temelji na zakonu. Preživninska obveznost je trajnega značaja, ki preneha šele ob nastopu okoliščin iz 123. člena ZZZDR. Roditeljeva preživninska obveznost do otroka je primarna in ima prednost pred vsemi drugimi obveznostmi preživninskega zavezanca. Poseben pomen otrokove pravice do preživljanja, ki se na drugi strani zrcali v roditeljevi preživninski obveznosti do otroka, je razviden tudi iz določbe 56. člena Ustave RS, po kateri otroci uživajo posebno varstvo in skrb, in iz določbe 54. člena Ustave RS, da imajo starši pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Varstvo otrokove koristi je na zakonski ravni urejeno predvsem v ZZZDR. Že v njegovih uvodnih določbah je poudarjena obveznost staršev, da morajo skrbeti za otrokovo korist; starši delajo v otrokovo korist, če zadovoljujejo njegove potrebe z ravnanjem, ki ga okolje sprejema in odobrava in ki kaže na njihovo skrb in odgovornost do otroka ob upoštevanju njegove osebnosti in želja (5.a člen tega zakona). Iz določb 4. člena ZZZDR, ki opredeljuje vsebino pravic in dolžnosti, ki sestavljajo roditeljsko pravico, je razvidno, da zakon nalaga staršem veliko odgovornost in obveznost, da z vsemi možnimi aktivnostmi (ki so že po naravi stvari stalne) skrbijo za vsestranski razvoj otrok. Preživninska obveznost staršev do otrok je vsebinsko urejena zlasti v 102., 103, 123., 129. in 129.a členu ZZZDR.

8. Vsebinska vprašanja preživninske obveznosti staršev do otrok je treba glede na povedano strogo presojati z vidika varovanja otrokove koristi. Kot že rečeno ima ta preživninska obveznost trajno naravo. Ves čas njenega obstoja mora preživninski zavezanec aktivno skrbeti vsaj za ohranitev svojih materialnih in pridobitnih zmožnosti, da lahko redno izvršuje svojo preživninsko obveznost do otroka. Starši morajo storiti vse, kar je v njihovi moči, da preživljajo otroka. V tem okviru dolžnostnega ravnanja staršev se mora roditelj tudi vzdržati vsakršnih dejanj, s katerimi bi poslabšal svoje materialne in pridobitne zmožnosti ter s tem ravnal v škodo otrokovih koristi. Če preživninski zavezanec s svojim dejanjem povzroči poslabšanje svojih materialnih in pridobitnih zmožnosti, to ne more iti otroku v škodo. Zavezančevo zakrivljeno poslabšanje njegovih preživninskih zmožnosti zato ne predstavlja objektivnega razloga za začasno zmanjšanje njegove preživninske obveznosti. Pravilnost takšnega stališča (z vidika osnovnih pravil logičnega sklepanja) med drugim podpira tudi mimobežna primerjava z ureditvijo obligacijsko pravnega instituta prenehanja obveznosti zaradi nemožnosti izpolnitve (329. člen OZ).

9. Toženec je povzročil poslabšanje svojih preživninskih zmožnosti s storitvijo kaznivih dejanj nasilja v družini, storjenih na škodo tožnice (kot svoje nekdanje partnerke) in s tem tudi na škodo njunih otrok. Pred zadnjo kazensko sodbo, s katero mu je bila izrečena kazen zapora treh let, je bila tožencu v letu 2014 najprej izrečena prepoved približevanja tožnici, nato pa v letu 2015 dve pogojni obsodbi za istovrstni kaznivi dejanji na škodo tožnice in njunih otrok. Kljub temu, da je bil toženec predhodno v okviru pogojnih obsodb opozorjen tudi na možnost preklica pogojne obsodbe in izreka kazni zapora, je nadaljeval z izvrševanjem tovrstnih kaznivih dejanj na škodo tožnice in s tem tudi na škodo njunih otrok, pri čemer se je nedvomno moral zavedati, da mu bo zaradi teh ponavljajočih kaznivih dejanj lahko izrečena kazen zapora. Ta mu je bila nato v zadnjem kazenskem postopku tudi izrečena, v posledici tega mu je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, sam pa je (po predhodnem večmesečnem bivanju v priporu zaradi ponovitvene nevarnosti) moral na prestajanje kazni zapora.

10. Glede na doslej povedano je jasno, da je toženec sam povzročil izgubo zaposlitve in s tem poslabšanje svojih preživninskih zmožnosti, kar ne more vplivati na višino njegove preživninske obveznosti do otrok. Zato je nerelevantna okoliščina, da toženec v času, ko mu je odvzeta prostost, ne more delati in pridobivati zaslužka, saj takšne situacije niso povzročile objektivne, od toženca neodvisne okoliščine, ampak njegovo nedopustno ravnanje na škodo tožnice in njunih otrok. Njegove preživninske zmožnosti je treba enako presojati ves čas od vložitve tožbe dalje, in sicer po stanju, kakršno je obstajalo pred začetkom izvrševanja kaznivih dejanj na škodo tožnice in otrok, ko je bil toženec še zaposlen v družbi K., d.o.o. in je prejemal povprečno okoli 680,00 EUR mesečno (v obdobju od septembra 2014 do julija 2015, kot izhaja iz toženčevih plačilnih list v prilogah B). Navedeno pomeni, da bo v času toženčevega prestajanja kazni zapora (do njegove ponovne zaposlitve) tožnica sicer morala začasno dejansko pokrivati stroške preživljanja otrok bodisi v celoti bodisi v pretežnem delu (če bo toženec deloma, v manjšem delu, tudi sam prispeval za preživljanje otrok v tem času), vendar pa bo toženec moral pozneje, po prestani kazni, poleg rednega izpolnjevanja tekočih preživninskih obveznosti nadomestiti tudi neizpolnjeni del preživninskih obveznosti v celotnem obdobju prestajanja prostostne kazni (pripor, zapor).

11. Prvo sodišče je ugotovilo, da znašajo mesečne potrebe vsakega otroka okoli 220,00 EUR, v času, ko je tožnica z otrokoma bivala v varni hiši, pa so te potrebe znašale približno 240,00 EUR mesečno. Drugačne pritožbene trditve so protispisne (o višjih ugotovljenih potrebah otrok s strani prvega sodišča). Vsebinske ocene potreb otrok pritožba obrazloženo ne izpodbija, razen trditve, da prvo sodišče ni upoštevalo stroškov prevozov otrok zaradi izvedbe stikov s tožencem v zavodu za prestajanje kazni zapora. V tem delu je pritožbena graja utemeljena, saj bi moralo prvo sodišče upoštevati tudi te izdatke. V okviru celovite presoje vseh potreb otrok pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da te znašajo po višini okoli 240,00 EUR mesečno za vsakega otroka v celotnem obravnavanem obdobju oziroma tudi ob izdaje sodbe prvega sodišča. Glede na višino prejemkov pravdnih strank (toženčevih pred nastopom prostostne kazni in tožničinih v celotnem obdobju po vložitvi tožbe - prvo sodišče je ugotovilo višino denarne socialne pomoči, otroškega dodatka in prejemka iz naslova botrstva, poleg tega pa tudi višino tožničine bruto plače 607,50 EUR mesečno ob nastopu njene zaposlitve 1.4.2016 za 30 urni delovni čas na teden, kar po drugi strani od 1.4.2016 dalje v bistvu znižuje višino socialno varstvenih prejemkov) in okoliščino, da je na tožnici celotno breme varstva in vzgoje otrok, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je pravilna porazdelitev bremena preživljanja v razmerju 2/3 za toženca in 1/3 za tožnico. Prvo sodišče je glede na ugotovljene okoliščine pravilno upoštevalo vse prejemke tožnice, vključno z otroškim dodatkom. Zato je toženec dolžan plačevati za vsakega otroka od 1.1.2015 dalje mesečno preživnino v znesku 160,00 EUR. Prvo sodišče ni odločilo o preživninskem zahtevku za čas od vložitve tožbe 16.10.2014 do 31.12.2014. Začasna odredba z dne 19.11.2014 je določila preživnino le od 1.1.2015 dalje, tožnica pa se v tem delu ni pritožila zoper sodbo in tudi ni predlagala dopolnitve sodbe, zato velja tožba v tem delu (preživnina za obdobje do 31.12.2014) za umaknjeno. Višji preživninski zahtevek (nad zneskom 160,00 EUR mesečno) glede na povedano ni utemeljen.

12. Odločitev sodišča prve stopnje je zato napačna tako glede višine preživnine po sodbi (III. točka izreka) kot glede višine preživnine v zvezi z začasno odredbo (prva alineja I. točke izreka sodbe in sklepa). Sklepa z dne 22.1.2016 in z dne 28.4.2016 sta nepravilna iz doslej navedenih razlogov. Razen tega je odločitev prvega sodišča v zvezi s tožničinim pravnim sredstvom zoper sklep z dne 22.1.2016 nepravilna tudi zato, ker prvo sodišče ni bilo stvarno pristojno za odločitev o „ugovoru“, saj je tožničin ugovor treba obravnavati kot pritožbo. Ugovor kot pravno sredstvo ima namreč na razpolago izključno dolžnik, ne pa upnik (drugi odstavek 9. člena v zvezi z 239. členom ZIZ).

13. Navedeno pomeni, da je po začasni odredbi toženec dolžan plačati preživnino za vsakega otroka v znesku 100,00 EUR mesečno za čas od 1.1.2015 do pravnomočnosti sodbe (kar je toženec plačal iz naslova preživljanja po izdaji začasne odredbe z dne 19.11.2014, je s tem delno izpolnil preživninsko obveznost, ki je zato v tem obsegu oziroma višini prenehala). Na podlagi sodbe je toženec dolžan plačati tožnici za čas od 1.1.2015 do pravnomočnosti sodbe še 60,00 EUR mesečno za vsakega otroka, od pravnomočnosti sodbe dalje pa je toženec dolžan plačevati za vsakega otroka mesečno preživnino v znesku 160,00 EUR.

14. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi zoper sodbo in sklep ter v celoti pritožbi zoper sklep z dne 22.1.2016 in v tem delu odločilo, kot je razvidno iz I., II. in III. točke izreka (358. člen in 3. točka 365. člena ZPP).

15. Odločitev o stikih (po začasni odredbi in po sodbi) je pravilna. Glede izvrševanja osebnih stikov v ZPKZ X je tožnica dolžna pripeljati otroka v zavod, pri čemer sama ni dolžna prisostvovati izvedbi stika. Tožnica je bila dolžna zgolj obvestiti toženca, kdaj (katero soboto po prejemu sodbe in sklepa o začasni odredbi glede stikov in potem naprej vsako drugo soboto) bo pripeljala otroka. To ji nalagajo že doslej navedene določbe v zvezi z izvrševanjem starševskih dolžnosti, še zlasti pa tudi določba drugega odstavka 106. člena ZZZDR. Za vse ostalo (predvsem zagotovitev prisotnosti tretje polnoletne osebe v času stika, da je stik mogoče izvesti glede na pravila ZPKZ X) je dolžan poskrbeti toženec. Prvo sodišče ni bilo dolžno določati tretje osebe, ki bo prisotna ob stikih, in za kaj takega tudi ni bilo nobene podlage, glede na ugotovitve sodne izvedenke dr. E. E. 16. Pritožbeno sodišče je zato v preostalem delu zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter odločilo, kot je razvidno iz IV. točke izreka (353. člen ZPP). Tožnica ni obrazloženo izpodbijala odločitve o pravdnih stroških, uraden preizkus tega dela odločitve pa je pokazal, da je odločitev prvega sodišča materialnopravno pravilna ter da prvo sodišče ni storilo uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP).

17. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožnica kršila začasno odredbo glede izvajanja osebnih stikov med tožencem in otrokoma. Tožničina pooblaščenka je prejela sodbo in sklep (o začasni odredbi glede stikov) 19.8.2016. Tožnica je bila dolžna le pripeljati otroka v ZPKZ X in predhodno obvestiti toženca, katero prvo soboto po prejemu odločbe sodišča bo to storila (da bi toženec imel dovolj časa, da zagotovi prisotnost tretje polnoletne osebe na stiku). Iz tožničinih vlog izhaja, da je bila že pred prejemom sodbe in sklepa o začasni odredbi seznanjena s tem, da pravila ZPKZ X zahtevajo prisotnost tretje polnoletne osebe na stiku. Svoje obveznosti vse do toženčeve vloge z dne 12.9.2016 ni izpolnila, vmes pa so bile štiri sobote (20. in 27. avgusta ter 3. in 10. septembra 2016). Zaradi kršitve začasne odredbe je prvo sodišče utemeljeno izreklo tožnici zagroženo denarno kazen v znesku 500,00 EUR. Pritožba zoper sklep o začasni odredbi ne zadrži postopka (peti odstavek 9. člena ZIZ). Zato je prvo sodišče lahko izdalo sklep o denarni kazni še pred pravnomočnostjo sklepa o začasni odredbi. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep o denarni kazni (2. točka 365. člena ZPP).

18. Odločitev o tožničinih pritožbah se nanaša na vprašanja zagotovitve največje koristi otrok pravdnih strank, kar je v interesu obeh staršev. Pravdni stranki zato krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (413. člen in 165. člen ZPP).