Jedro

S tem ko sta sodišči ugotovili, da je pripor še vedno neogibno potreben za varnost ljudi, sta posredno odgovorili tudi na vprašanje, zakaj v tem primeru hišni pripor (199.a člen ZKP), ki se odredi le, kadar pripor ni neogibno potreben, ne pride v poštev in tega nista bili dolžni še posebej utemeljevati.

Obtoženčeva pravica do molka, ki mu jo zagotavljata ustava in zakon, ni bila kršena oziroma "uporabljena v njegovo škodo", s tem ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so zaradi obtoženčevega zanikanja kaznivega dejanja njegovi dobavitelji, ki so še vedno na prostosti, ostali neodkriti. S tem je sodišče želelo zgolj poudariti, da je, kljub takšnem načinu obtoženčeve obrambe, še vedno izkazana tudi ena od okoliščin, pomembnih za podaljšanje pripora.

Izrek

Zahteva zagovornika obtoženega D.J. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Razpravljajoči senat prvostopenjskega sodišča je po opravljeni glavni obravnavi in sodbi, s katero je obtoženega D.J. spoznal za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, obtožencu podaljšal pripor iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) do pravnomočnosti sodbe, s tem da sme teči najdlje do izteka časa izrečene zaporne kazni. Višje sodišče je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo obtoženčevega zagovornika zoper ta sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

Obtoženčev zagovornik je dne 6.5.2003 zoper navedeni pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP in vrhovnemu sodišču predlagal, da pravnomočni sklep razveljavi in obtoženca izpusti na prostost oziroma odredi hišni pripor.

Vrhovni državni tožilec A.P. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlagal, naj vrhovno sodišče zahtevo zavrne kot neutemeljeno. Zakon ni bil kršen, če prvostopenjsko sodišče nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj utemeljuje tudi s tem, da zaradi načina obtoženčeve obrambe niso bili odkriti dobavitelji mamila. Utemeljevanje, da pri obtožencu ni šlo za utečeno prepovedano dejavnost, pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti. Pravilna je tudi ocena izpodbijanih sklepov, da je pripor sorazmeren ukrep nevarnosti, ki bi lahko nastopila z obtoženčevo izpustitvijo na prostost, saj gre za izredno nevarno mamilo, ki bi lahko znatno ogrozilo zdravje ljudi. Zato tudi predlog za nadomestitev pripora s hišnim priporom ter primerjava z ostalimi obtoženci ne more biti uspešna. Glede na to, da je kriminalna količina sorazmerno visoka, upoštevaje obtoženčevo vlogo pri kaznivih dejanjih, predvsem to, da je bil on tisti, ki je mamila dobival od neznanih dobaviteljev, okoliščine, da je mlad, nekaznovan, da je v priporu že več kot 13 mesecev ter da je materialno preskrbljen, ne morejo biti odločilne pri presoji, ali je podana nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj, kot tudi ne, da je ukrep pripora sorazmeren nevarnosti, ki bi jo predstavljal obtoženec na prostosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik se v zahtevi sklicuje na nezakonitost pripora, česar pa ne konkretizira, pač pa zgolj smiselno uveljavlja kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP s tem, ko navaja, da sodišči prve in druge stopnje "v ničemer ne opredelita ponovitvene nevarnosti niti ne opredelita razlogov, zakaj pripora ne bi bilo mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom - hišnim priporom".

Trditev vložnika zahteve, da pravnomočni sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, je neosnovana. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP in ga utemeljilo s številnimi konkretnimi in specifičnimi okoliščinami, ki jih je sodišče druge stopnje ocenilo kot prepričljive. Pri odločitvi o podaljšanju pripora je upoštevalo, da je obtoženec, ki mamil sicer ne uživa, v obdobju manj kot mesec dni v treh primerih, pri čemer je obseg dobav povečeval, prodal skupno 429,18 gramov kokaina, da je bil prav on dobavitelj in prejemnik kupnine in da naj bi mamilo prodajal, kljub temu da stanuje s starši in v dobrih materialnih pogojih. Ocenilo je tudi, da so obtoženčevi dobavitelji kokaina še vedno na prostosti, da je bil obtoženec zaradi pridobitniških nagibov vpleten v utečeno kriminalno dejavnost, da je z dobavami relativno velike količine nevarne droge izkazal tudi precejšnjo vztrajnost in izkušenost, da v verigi preprodajalcev droge očitno uživa zaupanje in da so mu znana pota, kako priti do mamil. Na osnovi navedenih dejstev in okoliščin, ki opozarjajo na težo in nevarnost obravnavanega kaznivega dejanja in hkrati razkrivajo obtoženčeve osebne lastnosti in okoliščine, v katerih živi, in ki so bili osnova za ugotovitev ponovitvene nevarnosti, je sodišče prve stopnje presodilo, da je v konkretnem primeru pripor tudi neogibno potreben za varnost ljudi in da bi obtoženčeva izpustitev na prostost ogrozila njihovo varnost. Višje sodišče je tej oceni pritrdilo in še dodalo, da kazniva dejanja, povezana z zlorabo mamil, zagotovo ogrožajo zdravje ljudi. Glede na vrsto in količino mamila ter obtoženčevo vztrajnost pri izvrševanju kaznivega dejanja se, po mnenju sodišča druge stopnje, pripor kot poseg v osebno svobodo izkaže tudi kot sorazmeren ukrep nevarnosti, ki bi nastopila z obtoženčevo izpustitvijo na prostost. Nižji sodišči sta se torej obrazloženo opredelili tudi glede neogibnosti pripora in s tem v zvezi navedli zadostne in razumne razloge. S tem, ko sta ugotovili, da je pripor še vedno neogibno potreben za varnost ljudi, sta posredno odgovorili tudi na vprašanje, zakaj v tem primeru hišni pripor (199.a člen ZKP), ki se odredi le, kadar pripor ni neogibno potreben, ne pride v poštev in tega nista bili dolžni še posebej utemeljevati.

S sklicevanjem na neupoštevanje načela pravičnosti, ker je bil vsem obtožencem, razen obtoženemu J., pripor odpravljen oziroma nadomeščen z milejšim ukrepom, s poudarjanjem obtoženčeve nekaznovanosti, mladosti (22 let) ter pozitivnega vpliva 13 mesečnega pripora na obtoženca, z zatrjevanjem, drugačnim od ugotovitev pravnomočnega sklepa, da je bila veriga storilcev pretrgana in da so vsi storilci znani ter z drugačnim vrednotenjem obtoženčevih družinskih in materialnih razmer - torej s takšnimi navedbami zagovornik uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Obtoženčeva pravica do molka, ki mu jo zagotavljata ustava in zakon, ni bila kršena oziroma "uporabljena v njegovo škodo", kot trdi zagovornik, s tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so zaradi obtoženčevega zanikanja kaznivega dejanja njegovi dobavitelji, ki so še vedno na prostosti, ostali neodkriti. S tem je sodišče želelo zgolj poudariti, da je, kljub takšnem načinu obtoženčeve obrambe, še vedno izkazana tudi ena od okoliščin, pomembnih za podaljšanje pripora.

Iz navedenih razlogov je vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti skladno s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.