Jedro

Napačno je večinsko stališče sodne prakse in pravne teorije o primarni obveznosti vzpostavitve prejšnjega stanja, saj je obveznost povrnitve škode obveznost vzpostavitve prejšnjega stanja ali obveznost plačila denarne odškodnine (za stroške, ki so potrebni za vzpostavitev prejšnjega stanja).

Denarna odškodninska terjatev za premoženjsko (in nepremoženjsko) škodo nastane z oškodovančevo zahtevo za plačilo škode, ta pa je neodvisna od tega, ali je prejšnje stanje dejansko vzpostavljeno ali ne. Ocena stroškov (ki so potrebni za vzpostavitev prejšnjega stanja) ni škoda, ki bo šele nastala (bodoča škoda), ampak ocena že nastale škode.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 15 dni plačati 25.410,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 5. 2014 dalje do plačila, v preostalem delu pa tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženki je še naložilo, da je dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 2.715,87 EUR s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sodbe glede višine škode (le–ta je sporna) izhaja, da je sodišče pri določitvi višine odškodnine sledilo izvedeniškemu mnenju izvedenca gradbene stroke M. J., in sicer v varianti, da se severni del objekta poruši in ponovno zgradi ter postavi nova strešna konstrukcija z uporabo obstoječe kritine in še uporabnega materiala. Izvedenec je stroške sanacije objekta v navedeni varianti ocenil na skupaj 22.100,00 EUR. Ni pa izvedenec upošteval morebitnih nepredvidenih del, ki se plačajo le v primeru, da jih je potrebno dejansko opraviti in ki se v gradbeništvo gibljejo od 5% do 10%. Zato je sodišče upoštevajoč način sanacije ter predračun, ki ga je v spis vložil tožnik (izvajalec je nepredvidena dela ocenil na 1.000,00 EUR), s strani izvedenca ocenjeno višino stroškov sanacije zaradi nepredvidenih del povečalo za 5% oziroma 1.105,00 EUR. Prav tako izvedenec pri oceni višine stroškov ni upošteval DDV (!?), sodišče pa na podlagi določb drugega odstavka 41. člena Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV–1) upoštevalo 9,5% DDV oziroma znesek 2.204,48 EUR iz tega naslova.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), predvsem pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava (glede določenih vprašanj) s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da izvedenec in posledično izpodbijana sodba v zavrnilnem delu nista upoštevala stroškov, ki jih bo tožnik imel pri odstranitvi severnega dela objekta, oziroma ko ga bo porušil in ponovno zgradil. Opozarja na določbe Zakona o graditvi objektov (ZGO–1), ki za odstranitev objekta zahtevajo gradbeno dovoljenje. Pritožnik bo moral pridobiti tudi potrebno dokumentacijo za odstranitev objekta. Gre za objekt, ki spada med manj zahtevne objekte, in ne kot napačno upošteva izpodbijana sodba, da gre za enostaven objekt, kar vse nenazadnje izhaja iz predračuna A. T., s.p., z dne 1. 7. 2014 in bo tožnik imel stroške za projektno dokumentacijo v višini 2.623,00 EUR, kar izvedenec ni upošteval (oziroma naj bi to bilo upoštevano v stroških rušitve). Iz izvedenskega mnenja ta postavka ni razvidna oziroma zagotovo ne v takšnem znesku, ki je potreben, da bo tožnik ravnal v skladu z zakonom. Graja tudi ocenjeno višino stroškov sanacije zaradi nepredvidenih del, ko je sodišče oceno oprlo na predračun, ki ga je v spis vložil tožnik, ki pa ga ni mogoče šteti kot dokaz z izvedencem. Za nepredvidena dela bi sodišče moralo upoštevati 10% ali 2.210,00 EUR. Opozarja tudi, da izvedenec in sodišče nista v zadostni meri upoštevala stroškov deponije oziroma demontaže gradbenega materiala, prevoza materiala za ponovno uporabo in predvsem stroške deponij, saj je potrebno upoštevati, da bo moral tožnik ravnati v skladu z Uredbo o ravnanju z odpadki, ki nastanejo pri gradbenih delih (Ur. l. RS, št. 34/2008), pri čemer je znesek 500,00 EUR najmanj tisti znesek, ki bo potreben za ravnanje v skladu s citirano uredbo. Po predpisih o graditvi objektov bi sodišče moralo upoštevati tudi pripravljalna dela pri sanaciji poškodovanega objekta, kot so nova zakoličba, postavitev gradbiščnega in sanitarnega kontejnerja, postavitev ograje …, za kar bo potreben najmanj strošek v višini 1.000,00 EUR, kar bi mu sodišče moralo priznati. Graja tudi stopnjo DDV in opozarja, da zakonske določbe (ZDDV–1) določajo 22% DDV, saj se znižana stopnja uporabi samo za dobavo stanovanj, stanovanjskih in drugih objektov, namenjenih za trajno bivanje, ter dela v teh objektih, če so del socialne politike, vključno z gradnjo, obnovo in popravili le–teh. V konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za uporabo znižane stopnje davka, saj predmetni objekt ni stanovanjski in ni namenjen prebivanju. Zato bi sodišče moralo upoštevati 22,5% DDV ali 4.972,50 EUR, in ne 2.204,48 EUR, kot ga je obračunalo. Celotna odškodnina tako znaša 28.433,00 EUR, 22% DDV pa še 6.255,26 EUR, ali skupaj 34.688,26 EUR. Posledično bi sodišče moralo tožniku priznati tudi 3.238,32 EUR pravdnih stroškov.

3. Toženka pa se pritožuje glede dosojene odškodnine nad zneskom 22.100,00 EUR (spornih je 3.309,48 EUR s pripadki), pri čemer se glede tega zneska pritožuje zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Glede priznanih 5% nepredvidenih stroškov opozarja, da je izvedenec J. izrecno pojasnil, da se dodatni in nepredvideni stroški upoštevajo le pri predračunu, kar je v pomoč naročniku pri planiranju oziroma oceni vrednosti investicije. Izvedenec je jasno povedal, da če dodatna dela niso izvedena, se seveda ta strošek naročniku ne zaračuna. Opozarja, da nikakor ni gotovo niti zelo verjetno, da bi tožnik moral poleg izračunane vrednosti 22.100,00 EUR plačati še kakšne dodatne nepredvidljive stroške. Ta škoda torej tožniku ni nastala, zato je tožnik s priznanjem dodatnega zneska iz tega naslova obogaten. Glede DDV pa meni, da tožnik ni upravičen do povračila DDV, ker ga dejansko ni plačal. Opozarja, da sodišče tudi sicer ni obrazložilo, zakaj je ta znesek tožniku priznalo, kljub temu da tožnik računa za sanacijo škode ni predložil in po številnih letih od nastanka škode na objektu tudi ni gotovo niti verjetno, da bo znesek kadarkoli plačal. Tudi DDV ne predstavlja dejanske škode tožnika. Sodišče bi ob pravilni uporabi materialnega prava moralo upoštevati, da tožnik škode ni saniral ter da je plačilo DDV negotovo bodoče dejstvo, zato njegovo priznanje pomeni neopravičeno obogatitev za tožnika. Posledično je napačno ugotovljen tudi uspeh v pravdi in napačno odmerjeni pravdni stroški.

4. Na toženkino pritožbo je odgovoril tožnik, ki meni, da je pritožba neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Opozarja, da gre sicer res za odločitev o neodpravljeni materialni škodi, a je treba pri tem upoštevati, da sta prav drža in ravnanje toženke pri obravnavi tožnikovega odškodninskega zahtevka terjala tako ravnanje, da tožnik škode še ni odpravil (objekt saniral). Ga pa namerava sanirati in v navedenem smislu so pritožbene trditve nedovoljena pritožbena novota. Poleg tega opozarja, da če bi držala logika toženke, tožnik ne bi bil upravičen do nobene odškodnine, ker objekt po šestih letih še ni saniran. Ne gre za to, da bi bil tožnik s prisojenim DDV obogaten, temveč za obračun stroškov za sanacijo vključno z DDV (povrnitev celotne škode). Glede vrednosti na račun nepredvidenih stroškov v višini 5% vrednosti pa opozarja na izpovedbo izvedenca, ki je sam predvidel celo 10% nepredvidenih del v obravnavani zadevi in po mnenju tožnika bi sodišče celo moralo slediti izvedencu v celoti in tožniku prisoditi 10% vrednosti na račun nepredvidenih del, in ne le 5%. Zato predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo niti kakšne zatrjevane niti kakšne uradoma upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določb (iz 339. člena ZPP). V izogib ponavljanju se zato pritožbeno sodišče na dobro in pravilno utemeljene razloge izpodbijane sodbe glede višine nastale škode sklicuje.

7. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da pritožnik v pritožbi neutemeljeno graja oceno sodišča prve stopnje glede višine stroškov sanacije objekta na način, da se del objekta poruši in na novo zgradi ter na novo postavi ostrešje v ocenjeni vrednosti 22.100,00 EUR (brez upoštevanja DDV!?), temelječi na oceni (izvidu in mnenju izvedenca) M. J., ki ji je sodišče prve stopnje sledilo. Še posebej pritožbene trditve prav v ničemer ne omajajo ugotovitev sodišča prve stopnje glede potrebne dokumentacije (obstoječe in tiste, ki jo bo potrebno pridobiti), ki jih pritožbene trditve s sklicevanjem na zakonske določbe prav v ničemer ne omajajo. Protispisne, navržene in nekonkretizirane so tudi pritožbene trditve, da naj bi izvedenec ne upošteval ali premalo upošteval stroškov deponije oziroma demontaže gradbenega materiala, prevoza materiala za ponovno uporabo in stroške deponije, kot tudi stroškov s pripravo zemeljskih del sanacije (500,00 EUR ter 1.000,00 EUR) in z njimi pritožnik ne more izpodbiti dokazno podprtih ugotovitev sodišča prve stopnje glede tega. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki glede višine stroškov sanacije zaradi nepredvidenih del v znesku 1.105,00 EUR, še posebej upoštevajoč pri tem tožnikove navedbe (predračun gradbenega podjetja T. d.o.o.), pri čemer sam tožnik v pritožbi navaja, da je naveden predračun sestavni del njegovih tožbenih navedb. Zato v pritožbi neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje glede navedenega. In končno so neutemeljene tudi pritožbene trditve tožnika glede stopnje obračunanega DDV (9,5%) pri oceni višine stroškov sanacije. Pri tem je sicer res nerazumljivo, da izvedenec tega ni upošteval pri oceni vrednosti sanacije, a upoštevajoč, da gre v konkretnem primeru za pomožni objekt stanovanjske hiše, to je garažo, pritožbene trditve prav v ničemer ne omajajo zaključka sodišča prve stopnje o upoštevanju navedene stopnje 9,5% DDV pri oceni stroškov sanacije nastale škode.

8. Glede pritožbe toženke pa pritožbeno sodišče izpostavlja, da obveznost povrnitve škode (premoženjske in nepremoženjske) ni le obveznost vzpostavitve prejšnjega stanja (pri premoženjski škodi (ali obveznost objave sodbe ali popravka pri nepremoženjski škodi)), temveč je poleg tega alternativno določena tudi obveznost plačila denarne odškodnine za (tako premoženjsko kot tudi nepremoženjsko) škodo s pravico izbire, ki jo ima oškodovanec. Napačno (v nasprotju z zakonom) je večinsko stališče sodne prakse in pravne teorije o primarni obveznosti vzpostavitve prejšnjega stanja (pri premoženjski škodi, pri nepremoženjski to tako ali tako ni mogoče). Po 164. členu Obligacijskega zakonika (OZ) je namreč obveznost povrnitve škode 1) obveznost vzpostavitve prejšnjega stanja ali 2) obveznost plačila denarne odškodnine (za stroške, ki so potrebni za vzpostavitev prejšnjega stanja). Denarna odškodninska terjatev za premoženjsko (in nepremoženjsko) škodo nastane z oškodovančevo zahtevo za plačilo škode, ta pa je neodvisna od tega, ali je prejšnje stanje dejansko vzpostavljeno ali ne.(1) Ocena stroškov (ki so potrebni za vzpostavitev prejšnjega stanja) ni škoda, ki bo šele nastala (bodoča škoda), ampak ocena že nastale škode. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe toženke tako glede ne (še) nastale obveznosti plačila DDV kot tudi glede ne (še) nastalih stroškov za sanacijo v obsegu del, ki jih ni mogoče predvideti. Pri oceni višine stroškov sanacije zaradi nepredvidenih del gre za obstoječo škodo (in ne morebiti bodočo), ki jo je mogoče ugotoviti z nesorazmernimi težavami in ki v skladu s prvim odstavkom 216. člena ZPP utemeljuje odločitev o tem po prostem preudarku, pri čemer v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje argumentirano navaja podlago svoje odločitve oziroma zakaj je tožniku iz tega naslova priznalo 1.105,00 EUR.

9. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

10. Na podlagi prvega odstavka 154., 155. in 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, saj ti s pritožbama nista uspeli, pritožbeni odgovor tožnika pa ni bil potreben, saj ni v ničemer doprinesel k odločitvi pritožbenega sodišča, prav nasprotno.

(1) Glej obširneje o tem v prispevku: Danilo Ukmar, Zamudne obresti od odškodninskih terjatev in upoštevanje delnih plačil, Pravna praksa, 2010, št. 14, str. 22.