Jedro

V nasprotju s pritožnikom sodišče druge stopnje ugotavlja, da obrazložitev izpodbijanega ugotovitvenega sklepa o priporu ne vsebuje pomanjkljivosti, ki bi lahko pomenile bistveno kršitev določb kazenskega postopka v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Razlogi sklepa so izčrpni in skrbno argumentirani v takšnem obsegu kot je to dopuščeno v predmetni fazi kazenskega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju na podlagi določbe drugega odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ugotovil, da so podani razlogi za pripor zoper obtoženega D. O. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Obtoženi se nahaja v priporu od 19. 2. 2019 od 10.59 ure dalje. S sklepom z dne 7. 4. 2020, opr. št. II Ks 9458/2019, je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju zavrnil obdolženčev predlog z dne 19. 3. 2020 za odpravo pripora. Po izdaji predmetnega sklepa je bil opravljen narok za glavno obravnavo 6. 5. 2020, glavna obravnava pa se bo nadaljevala 19. 5. 2020. 2. Zoper aktualni sklep o priporu se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik iz razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obtožencu pripor odpravi oziroma podrejeno, da ga nadomesti s hišnim priporom. Pritožnik je pritožbi priložil obvestilo o dogodku Policijske postaje ... z dne 2. 4. 2020 naslovljeno na Center za socialno delo Savinjsko – Šaleška, Enota ... .

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po pregledu spisovnega gradiva v luči pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je zunajobravnavni senat pravilno zaključil, da so še vedno izkazane vse okoliščine, ki utemeljujejo podaljšanje pripora zoper priprtega obtoženca in sicer, da je podan utemeljen sum, da je storil očitana mu kazniva dejanja, da je še vedno ponovitveno nevaren, da je pripor zoper njega neogibno potreben za varnost ljudi, ki je ni mogoče zagotoviti z milejšimi ukrepi in da je pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo obtoženca tudi sorazmeren ukrep.

5. V nasprotju s pritožnikom sodišče druge stopnje ugotavlja, da obrazložitev izpodbijanega ugotovitvenega sklepa o priporu ne vsebuje pomanjkljivosti, ki bi lahko pomenile bistveno kršitev določb kazenskega postopka v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Razlogi sklepa so izčrpni in skrbno argumentirani v takšnem obsegu kot je to dopuščeno v predmetni fazi kazenskega postopka. Ko je bil zahtevani dokazni standard dognan že s pravnomočno obtožnico ter nazadnje v celoti potrjen s sklepi prvega sodišča z dne 25. 2. 2020, opr. št. II Ks 9458/2019 in z dne 7. 4. 2020, opr. št. II Ks 9458/2019 ter sklepom pritožbenega sodišča z dne 9. 3. 2020, opr. št. I Kp 9458/2019, ni moč pritrditi pritožniku, da sploh ni podan. Sodišče prve stopnje je v točki 4 obrazložitve izpodbijanega sklepa povzelo ter za potrebe predmetne faze postopka ocenilo na narokih za glavno obravnavo 6. 3. 2020, 10. 3. 2020, 8. 4. 2020 in 21. 4. 2020 izvedene dokaze, ter pravilno ugotovilo, da le-ti niso v tolikšni meri vplivali na obstoj utemeljenega suma, da bi ga morebiti omajali ali celo ovrgli. V pritožbenih izvajanjih pritožnik polemizira z prvostopenjsko oceno dokazov ter pritožbenemu sodišču ponuja svoje videnje slednjih, a pri tem je potrebno ponovno poudariti, da bo dokončna dokazna ocena morala biti prepuščena razpravnemu senatu po končani kontradiktorni glavni obravnavi. Trditev, da obtoženec zanika, da bi vstopil v hišo J. P. je tako možno sprejeti le kot način obtoženčevega zagovora. Tudi izpovedba B. O., da je obtoženec vedno lepo skrbel za otroke, ne more ovreči utemeljenosti očitkov glede konkretno očitanih kaznivih dejanj. Sodišče prve stopnje se je prav tako opredelilo do tistega dela izvedenskega mnenja M. Ž. T., da pri mladoletni N. ni bilo mogoče ugotoviti znakov ali posledic surovega ravnanja (peti odstavek na strani 3 obrazložitve). Prav tako za sodišče druge stopnje ni sprejemljiva teza pritožnika, da bi lahko mladoletna L. na razgovoru po oškodovankinih navodilih zavajala tako izkušeno izvedenko kot je M. Ž. T. Okoliščina, da izvedenka sodnomedicinske stroke ni zaznala poškodb spolovila oškodovanke A. D. sama po sebi v predmetni fazi postopka, še zlasti glede na opis kaznivega dejanja posilstva, ki se obtožencu očita, ne potrjuje obtoženčevega zagovora, da oškodovanke ni posilil. Glede telesnih poškodb oškodovanke bo izvedensko mnenje sodnomedicinske stroke še dopolnjeno, zaenkrat pa nikakor ni moč pritrditi pritožniku, da iz dokaznega gradiva izhaja, da bi jih lahko zadobila zaradi lastne neprevidnosti. Sodišče prve stopnje se je v zadostni meri opredelilo tudi do izvedenskega mnenja R. S. in še zlasti izpostavilo tisti del, v katerem izvedenka oceni, da je obtoženec nagnjen k impulzivnem vedenju, kar se kaže z besedno agresivnostjo ali hetero – agresivnostjo do predmetov. Podobno kot v pritožbi z dne 28. 2. 2020 pritožnik izpodbija verodostojnost prič I. M., M. D., A. O., Ž. S. in T. B., a do tega vprašanja se je pritožbeno sodišče opredelilo že pod točko 5 sklepa z dne 9. 3. 2020, opr. št. I Kp 9458/2019. 6. Ob preizkušenem utemeljenem sumu je priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP podan, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno in osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih storilec živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušano kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi. Za obstoj tega pripornega razloga ni potrebno, da so kumulativno podane vse naštete okoliščine, ampak zadošča, da je podana najmanj ena okoliščina subjektivne narave, ki se nanaša na storilca in ena objektivne narave, ki zadeva kaznivo dejanje, če v medsebojni povezavi razumno utemeljujeta realno nevarnost, da bo obdolženec uresničil katero od alternativno naštetih oblik ponovitvene nevarnosti. Sodišče prve stopnje je pod točko 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa nanizalo številne tehtne okoliščine objektivne in subjektivne narave, ki delajo obtoženca ponovitveno nevarnega. Obtoženčevo odločenost in vztrajnost glede izvrševanja kaznivih dejanj je pravilno izpeljalo iz dejstva, da naj bi verbalno in fizično nasilje zoper oškodovanko trajalo dalj časa in se le še stopnjevalo (tako izhaja iz opisa). Pri izvajanju nasilja pa ga ni ustavila niti prisotnost hčerk. Pritožbene trditve povezane z oškodovankinim domnevnim uživanjem prepovedanih substanc zaenkrat nimajo nobene trdne povezave z obtožencu očitanimi ravnanji in jih gre tudi šteti za način obtoženčevega zagovora. Sodišče prve stopnje obtožencu med subjektivnimi okoliščinami ni pripisalo kršitve ukrepa prepovedi približanja, pač pa je pravilno izpostavilo, da ta ukrep nanj očitno ni deloval in vplival pozitivno, saj če bi bilo tako, z nasiljem zoper oškodovanko ne bi nadaljeval. 7. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa pod točko 6 je ugotovljena in sprejemljivo obrazložena tudi neogibnost pripora za varnost ljudi (oškodovank), ki jo sodišče presoja skladno z ustavnim načelom sorazmernosti in ki zagotavlja, da poseg v človekove pravice (obtoženčevo prostost) ne bo hujši kot je nujno potrebno za zavarovanje dobrine, ki naj se s posegom zavaruje. Iz obrazložitve sklepa določno izhaja, da je v konkretnem primeru varnost ljudi ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obtoženčevo pravico do osebne svobode in da te nevarnosti ni mogoče odpraviti s kakšnim milejšim ukrepom. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo zakaj šteje, da je pripor neogibno potreben za odpravo ponovitvene nevarnosti oziroma da hišni pripor kot milejši ukrep ne bi preprečil obtoženčeve ponovitvene nevarnosti.

8. Sodišče druge stopnje je pritožbeno zadevo preizkusilo v smislu ugotavljanja morebitne kršitve pravice do sojenja v razumnem roku. Pripor sicer traja že leto in dva meseca, vendar pa iz spisovnih podatkov izhaja, da glavna obravnava kontinuirano poteka.

9. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za pritožbo zoper sklep o priporu po tarifni številki 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.