Jedro

Sodišče prve stopnje je, ker je zaključilo, da je podana verjetnost obstoja terjatve in obstoj težko nadomestljive škode zaradi izgube zaposlitve, utemeljeno izdalo začasno odredbo, s katero je toženi stranki naložilo, da tožnici do pravnomočne odločitve v delovnem sporu obračunava in izplačuje mesečno nadomestilo plače. Takšna izdana začasna odredba ima naravo izvršilnega naslova.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi kot neutemeljen, ter obdržalo sklep o začasni odredbi Pd 21/2012-2 z dne 13. 2. 2012 v veljavi.

Tožena stranka se je pritožila zoper sklep iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava po določbah 1. in 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je v primeru zavarovanja nedenarne terjatve sredstvo izvršbe le denarna kazen, zaradi česar bi moralo sodišče zavreči predlog. V zadevi ni izkazana verjetnost terjatve, saj tožnica od 13. 12. 2011 ni več prišla na delo, pri čemer po 19. 12. 2011 tožena stranka z njo ni več kontaktirala. Ob izdaji izredne odpovedi ni vedela, da bo tožnici odobrena začasna zadržanost od dela zaradi nege hčerke za nazaj. Ne glede na to je bila tožnica v tem času dolžna izpolnjevati delovne obveznosti. Sodišče se je zmotno opredelilo do poziva tožene stranke z dne 15. 12. 2011 in pisnega odgovora tožnice z dne 16. 12. 2011. Z navedenim pozivom je tožnici sporočila, da je dolžna delati pri njej ter jo poučila o pravnih posledicah, če se pozivu ne bo odzvala. Meni, da ji je s tem omogočila pravico do zagovora v skladu z določbo 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Poleg tega slabo finančno stanje tožnice in nezmožnost preživljanja njene družine ne predstavljata nenadomestljive škode. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in predlog tožnice za izdajo začasne odredbe zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijani sklep v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdanim sklepom ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja.

V konkretnem primeru gre za presojo obstoja pogojev za izdano začasno odredbo. Začasne odredbe predstavljajo časovno omejeno sredstvo zavarovanja, katerega namen je v ohranitvi obstoječega dejanskega in pravnega stanja. V skladu z določbo 273. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/1998 in spremembe) sme sodišče zaradi zavarovanja nedenarne terjatve izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, med ostalimi tudi odredbo za plačevanje nadomestila plače delavcu, dokler traja spor o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, če je to potrebno za preživljanje delavca in oseb, ki jih je ta po zakonu dolžan preživljati. Vendar se z začasnimi odredbami sporno razmerje le delno in začasno rešuje. V primeru, da upnik uveljavlja zavarovanje nedenarne terjatve, kar je predmet tega spora, mora v predlogu za izdajo začasne odredbe izkazati verjetnost terjatve na podlagi zatrjevanih dejstev in dokazov, enakim tistim, ki se obravnavajo pri vsebinskem odločanju. Poleg tega pa mora izkazati še enega od alternativnih pogojev, to je obstoj nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena, ali precej otežena, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nenadomestljive škode, in da dolžnik z izdajo začasne odredbe ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez njene izdaje nastale upniku (272. člen ZIZ).

Tožnica je v sporu zahtevala ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 1. 2012 in v zavarovanje takšne terjatve predlagala izdajo začasne odredbe, da ji je tožena stranka dolžna za čas od 21. 12. 2011 dalje, ko ji je na podlagi izredne odpovedi prenehalo delovno razmerje, plačevati ustrezno nadomestilo plače vse do pravnomočne odločitve v tem delovnem sporu. Tožnica se je v predlogu sklicevala na verjetnost terjatve, to je na utemeljenost tožbenega zahtevka, kot nadalje na obstoj težko nadomestljive škode zaradi izgube redne zaposlitve, do katere je prišlo zaradi odpovedane pogodbe, saj je ostala brez sredstev za preživljanje sebe in družine, pri čemer je tudi njen mož v tem času izgubil zaposlitev. Sodišče prve stopnje je preizkusilo predlog za izdajo začasne odredbe. Na podlagi podanih navedb ter predloženih listinskih dokazov je ugotovilo obstoj zatrjevanih pogojev in s sklepom z dne 13. 2. 2012 izdalo predlagano začasno odredbo. Tožena stranka je zoper takšen sklep ugovarjala, vendar je sodišče prve stopnje ugovor s sklepom dne 6. 3. 2012 kot neutemeljen zavrnilo. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema takšno odločitev kot pravilno.

Neutemeljena je pritožba, da je tožnica podala pomanjkljiv predlog za izdajo začasne odredbe in da je lahko sredstvo izvršbe le denarna kazen. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je bila izpodbijana začasna odredba predlagana in izdana zaradi zavarovanja nedenarne terjatve ob izkazanih pogojih iz določbe 272. člena ZIZ, tako da je toženi stranki za čas od prenehanja delovnega razmerja do pravnomočne odločitve v tem delovnem sporu naložilo, da tožnici obračuna in izplačuje vsakokratno mesečno nadomestilo plače. Tako izdana začasna odredba ima naravo izvršilnega naslova.

Neutemeljena je pritožba, da tožnica ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve. Glede tega tudi pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijanem sklepu, da bi morala tožena stranka dejansko omogočiti tožnici zagovor pred podajo izredne odpovedi. V tej zvezi se tožena stranka sklicuje na vsebino SMS sporočila tožnice z dne 13. 12. 2011, da je zaključila sodelovanje, in da je ni potrebno več klicati ter na pisen poziv njenega delodajalca z dne 15. 12. 2011, da naj tožnica poda pisno izjavo o sporazumni odpovedi delovnega razmerja. Vendar po ugotovitvi pritožbenega sodišča takšen način obveščanja med strankama ne more zadostiti predpisanim pogojem postopka pred odpovedjo pogodbe iz določbe 83. člena ZDR in utemeljenosti zatrjevanja tožene stranke, da je tožnici omogočila zagovor. Tožena stranka bi namreč morala tožnico pravilno vabiti na zagovor ter v vabilu obrazložiti kršitve delovnih obveznosti oziroma razloge za podajo izredne odpovedi.

Neutemeljena je pritožba, ki opozarja na neobstoj nenadomestljive škode za preživljanje tožnice in njene družine. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo v izpodbijanem sklepu, da tožnica v posledici izredne odpovedi pogodbe in prenehanja delovnega razmerja ne bo imela dovolj sredstev za preživljanje sebe in treh šoloobveznih otrok, od katerih je eden hudo bolan, ki zahteva dodatno nego in varstvo. Tem bolj tudi zato, ker je v spornem času izgubil zaposlitev še njen mož. Zato je v konkretnem primeru izkazan obstoj težko nadomestljive škode, ki poleg izkazanega pogoja verjetnosti terjatve v celoti utemeljuje izdano začasno odredbo.

Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti ne razlogi, na katere se je moralo paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke in v celoti potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).