Jedro

Značilnost izločitvenega zahtevka je, da potomcu pripada delež na vsaki posamezni premoženjski pravici, ki jo je imel zapustnik ob smrti. Zahtevek torej glasi na izločitev alikvotnega deleža na zapustnikovem premoženju, torej celotnem premoženju.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da v zapuščino po pokojni U. T. ne spada del nepremičnin parc. št. 59.S - stavbišče v izmeri 759 m2 in št. 796/17 – pašnik v izmeri 6860 m2, vpisane v vl. št. 61, k.o. B.v., ki ustrezajo prispevku tožnikov oziroma njihovega pravnega prednika k ohranitvi oziroma povečanju zapustničinega premoženja, in sicer v zapuščino ne spada del v višini 3/8 navedenih nepremičnin ter se ta delež na nepremičninah izloči iz zapustnikovega premoženja; zahtevek, da se ugotovi, da na deležu 3/8 prej navedenih nepremičnin obstoji lastninska pravica tožnikov ter je toženka dolžna dopustiti, da se na podlagi te sodbe vknjiži lastninska pravica na navedenih nepremičninah na ime tožnikov, vsakega do 1/8 gledano na celoto oziroma skupaj do 3/8 ter zavrnilo zahtevek tožeče stranke na povrnitev pravdnih stroškov. Poleg tega je odločilo, da so tožeče stranke dolžne nerazdelno povrniti toženi stranki 2.975,34 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožujejo tožniki, ki navajajo, da se je sodišče napačno postavilo na stališče, da med tožniki oziroma njihovih pravnim prednikom in zapustnico ni bilo nobene skupnosti pridobivanja oziroma skupnega prizadevanja za povečanje in ohranitev premoženja na nepremičnini last zapustnice, kljub stališču pritožbenega sodišča. Razlog, zakaj se je zapustnica preselila k toženki po mnenju tožnikov ni pomemben. Sodišče ni zaslišalo predlaganih prič s strani tožnikov, in sicer T.E., Š.M., U.I. in K.J., katerih zaslišanje so predlagali, gre za pomembne priče, ki bi izpovedale glede gradnje in vlaganj v gospodarsko poslopje in vlaganj v stanovanjsko hišo ter glede zasaditve sadovnjaka, kar pomeni, da le-te niso bile predlagane pavšalno, zato je odločitev sodišča za tožnike nerazumljiva in nesprejemljiva, saj jim sodišče ponovno ni dalo nikakršne možnosti svoj tožbeni zahtevek dokazati. Sodišče res samo odloči, katere dokaze bo izvedlo in katere ne, vendar pa to ne pomeni, da izvede vse dokaze predlagane s strani toženke, ne pa s strani tožnikov. Prav tako sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem (predujem je bil plačan), tožniki namreč niso soglašali z izvedeniškim mnenjem, ki je v spisu in ki je bilo delano za neke povem druge potrebe, zgolj zaslišanje izvedenca pa ni dovolj. Iz navedenih razlogov je dejansko stanje ostalo nerazjasnjeno, zato bi bilo potrebno pritožbi ugoditi, sodišče je tudi same izvedene dokaze presojalo napačno. Sodišče se je pač odločilo, da prvi tožnici ne verjame in jo šteje za neverodstojno, verodostojnost polaga toženki in njenim pričam. Zaradi vlaganj tožnikov v gospodarsko poslopje, ki je bilo vsaj v polovičnem deležu od zapustnice, za časa življenja zapustnice tudi v samo njeno stanovanjsko hišo in sadovnjak, kar je bilo izvedeno v soglasju in dogovoru z zapustnico, je vsekakor prišlo do povečanja oziroma ohranitve premoženja zapustnice. Glede gospodarskega poslopja sodišče navaja, da je edina investicija, ki jo sodišče šteje kot investicijo v smislu 32. člena ZD to poslopje, vendar naj bi bilo dokazno breme glede vlaganj oziroma povečanja vrednosti na tožnikih, pri čemer pa sodišče po drugi strani zavrne vse dokaze, s katerimi bi tožniki to lahko dokazali. Sodišče ne verjame tožnici, da so v letu 2008 imeli 19 pujsov, sicer pa to za samo zadevo ni pomembno. Sodišče navaja, da je bil lastnik hleva M.T., da bi moral prednik tožnikov, J.T., sam uveljavljati v zapuščinskem postopku po M. svoj prispevek, z ničemer pa ni ugotavljalo dejanskega lastništva samega hleva, saj je bila najmanj do ene polovice solastnica hleva tudi zapustnica. Sodišče ugotavlja, da se je J.T. razumel z očetom in je pomagal pri gradnji, vlagal je tudi svoja denarna sredstva v sam hlev, tožniki so tudi predlagali izvedbo dokazov v zvezi s finančnim stanjem tožnikov, J.T. je izključno s svojimi sredstvi zgradil gospodarsko poslopje in tudi s pomočjo delavcev, ki jih je on najel, sodišče podvzema popolnoma napačne zaključke. Kar se tiče vlaganj v samo stanovanjsko hišo, so bila vsa vlaganja opravljena v dogovoru z zapustnico in pretežno s sredstvi, ki jih je v letu 1992 prejel tožnik T.D. kot odškodnino za hudo prometno nesrečo, sodišče bi se z izvedencem lahko tudi ustrezno prepričalo, da je bilo vse to že za časa življenja same zapustnice, ne pa da je dokaze brez vsake ustrezne obrazložitve zavrnilo. Nedvomno je potrebno upoštevati, da je bila zapustnica solastnik spornih nepremičnin, z dnem smrti M. pa je postala še večji solastnik spornih nepremičnin. Glede sadovnjaka sodišče zaključuje, da naj tožniki ne bi bili gospodarski, glede na stanje sadovnjaka v januarju 2004, očitno izvedenec tega ni ocenil v tem postopku, saj v tem postopku ni bil angažiran. Sodišče bi moralo v tem postopku angažirati izvedenca kmetijske stroke, kot je bilo predlagano. Za plantažni sadovnjak na parc. št. 796/17 k.o. B.v. je bil najet tudi kredit, tožeče stranke so predlagale izvedbo dokazov v tej smeri, sodišče jih ni izvedlo, predložile so tudi kreditno pogodbo, kar nedvomno dokazuje, da so tožeče stranke oziroma njihov pravni prednik bile tiste, ki so zasadile sam plantažni sadovnjak. Ta v 3/8 deležu ne spada v zapuščino in ne more biti predmet zapustničinega premoženja. Sodišče torej tudi v ponovljenem postopku ni ugotovilo resničnega dejanskega stanja, na podlagi katerega bi lahko izdalo sodbo, saj je gradilo sodbo na dokazih, ki jih ne bi smelo upoštevati, dokazov predlaganih s strani tožnikov pa ni izvedlo. Tožnikom torej sodišče ni dalo možnosti tožbeni zahtevek dokazati, hkrati pa navaja, da tožniki zahtevka niso dokazali, kljub temu, da je bilo dokazno breme na njih. Tudi odločitev sodišča glede teka zamudnih obresti v zvezi s pravdnimi stroški je napačna in za tožnike nesprejemljiva, sodišče je določilo tek obresti od 16. dne od izdaje sodbe, sodbo so tožniki prejeli dva meseca po izdaji sodbe, takšna odločitev je v nasprotju s sodno prakso. Sodišče je toženi stranki priznalo tudi stroške pooblaščenca za njegove prihode iz Kranja, čeprav je praksa sodišča, da se takšni stroški ne priznavajo, ker je na območju sodišča večje število odvetnikov s potrebnim znanjem. Tožena stranka je sama podala odgovor na tožbo, ni razvidno, ali so bili ti stroški priznani ali ne, saj odločitev v delu, ki se nanaša na pravdne stroške, ni obrazložena na način, da bi se jo dalo preizkusiti. Prav tako pavšalna priglasitev stroškov ne pomeni, da je pooblaščenec upravičen do stroškov, pri čemer tožniki mislijo predvsem na DDV.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da med pravnim prednikom tožnikov ter zapustnico v spornem času nedvomno ni bilo nikakršne ekonomske skupnosti. Tožniki tudi niso dokazali, da naj bi po izselitvi zapustnice vlagali v nepremičnino v soglasju in v dogovoru z zapustnico, kot to zatrjujejo v pritožbi. Tožena stranka je že opozorila na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 115/2005, pri čemer v konkretnem primeru med zapustnico in tožniki ni bilo mogoče govoriti niti o vsakodnevni skrbi. Ni res, da naj bi zapustnica po letu 1979 prihajala domov in da naj bi celo odobravala dela, ki jih tožniki zatrjujejo. Tožena stranka odločno prereka, da bi bila pokojna T. U. po letu 1979 kdajkoli seznanjena s tem, kaj naj bi se delalo na njenem domu. V zvezi z dokaznimi predlogi tožeče stranke izpostavlja, da tožeča stranka že po temelju ni izkazala utemeljenosti tožbenega zahtevka, zato je sodišče pravilno ocenilo, da ni potrebe za ugotavljanje drugih spornih dejstev, pomembnih zgolj za ugotavljanje samega obsega investicij oziroma višine tožbenega zahtevka. Tožeča stranka pomanjkljive trditvene in dokazne podlage ne more nadomestiti s predlagano postavitvijo izvedenca. Izpoved izvedenca K. je sodišče pravilno upoštevalo kot izpoved (izvedene) priče. Brez utemeljenih razlogov pritožba zastavlja vprašanje o verodostojnosti zaslišane priče S.P.. Tožniki pavšalno in neizkazano zatrjujejo vlaganja v gospodarsko poslopje, hkrati neresnično in nedokazano navajajo, da naj bi bilo to izvedeno s soglasjem in v dogovoru z zapustnico. Po prepričanju tožene stranke v spornem času s strani tožnikov ni bilo nobenih pomembnih vlaganj v hišo in gospodarsko poslopje, pokojna T.U. glede na skrhane odnose le-teh tudi ne bi dovolila. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da naj bi bilo v sodbi napačno navedeno, da je bil lastnik hleva le M.T.. Nepotrebne in neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede stanja sadovnjaka, ta je že vrsto let neobdelan, zaraščen ter zapuščen. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede stroškov postopka, tožena stranka je vse stroške priglasila v skladu z Odvetniško tarifo. Odvetnik lahko svoje storitve opravlja kjerkoli v Sloveniji, do plačila kilometrine je upravičen, če potuje na razdalji do 400 km v eno smer. Nekorekten je tudi očitek, da ni izkazano, ali je pooblaščenec zavezanec za DDV.

Pritožba je utemeljena.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki izpodbijajo zaključek sodišča prve stopnje, da po letu 1979 med zapustnico in tožniki oziroma njihovim pravnim prednikom ni bilo skupnosti pridobivanja oziroma skupnega prizadevanja za povečanje in ohranitev premoženja na polovici nepremičnin, last zapustnice, iz česar bi tožniki lahko pridobili zatrjevana stvarnopravna vprašanja po 32. členu Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76 in spremembe, ZD). V tem delu je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, sodišče druge stopnje v celoti soglaša z zaključki sodišča prve stopnje v zvezi s tem in se tudi na s strani sodišča prve stopnje sprejeto dokazno oceno v zvezi s tem v celoti sklicuje.

Ne drži torej pritožbena navedba, da je napačno ugotovljeno, da ni bilo skupnosti (po letu 1979) v smislu 32. člena ZD. Zaključki sodišča so pravilni, vse drugačne pritožbene navedbe pa neutemeljene. Ob ugotovitvi, da je zapustnica od leta 1979 dalje živela pri toženki in po tem letu med zapustnico in tožniki oziroma njihovim pravnim prednikom ni bilo skupnosti življenja, po drugi strani pa tudi ne skupnosti pridobivanja oziroma prizadevanja za povečanje in ohranitev premoženja, glede vlaganj v hišo in sadovnjak (vse po letu 1979) zahtevek na račun teh zatrjevanih vlaganj na podlagi 32. člena ZD v tem delu ne more biti utemeljen. Tožniki pa tudi niso dokazali, da bi bila zapustnica seznanjena z deli, opravljenimi po letu 1979 in da naj bi jih tudi odobravala. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tudi pravilno zavrnilo vse dokaze, povezane z vlaganji v hišo in sadovnjak, ki so se nanašali na obseg investicij, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da glede tega že temelj ni bil dokazan in tudi ni bilo potrebno ugotavljati višine vlaganj. Dejansko stanje v tem delu je bilo popolno ugotovljeno in tudi dokazi so bili pravilno ocenjeni.

Kljub navedenemu pa je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti v celoti, iz razlogov, ki bo bodo navedeni v nadaljevanju.

Glede na to, da so tožniki v pritožbi zatrjevali tudi bistveno kršitev določb postopka, storjeno s tem, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo s strani tožnikov predlaganih prič E.T., M.Š., I.U. in J.K., zaključilo pa je, da tožeča stranka svojega zahtevka ni dokazala, zatrjevali so torej, da sodišče tožnikom ni dalo možnosti dokazati utemeljenosti zahtevka, je sodišče druge stopnje na glavno obravnavo zaradi odprave navedene kršitve vabilo tudi navedene priče. Naroka se je udeležil J.K., ki ga je sodišče druge stopnje zaslišalo, medtem ko je dokaz z zaslišanjem prič M.Š. in E.T. tožeča stranka umaknila. I.U. se naroka ni udeležil, sodišče druge stopnje pa je dokaz z njegovim zaslišanjem zavrnilo, glede na to, da je sama prva tožnica izpovedala, da U. pri hlevu ni pomagal. Pomagal je pri sadovnjaku, glede sadovnjaka pa je bilo že navedeno, zakaj tožbeni zahtevek ni utemeljen in tudi zaslišanje navedene priče, ki bi izpovedala kaj je v sadovnjaku delala, odločitve ne bi moglo v ničemer spremeniti. Poleg tega pa je sodišče ponovno zaslišalo tudi prvo tožnico in toženo stranko.

Po izvedbi dokazov sodišče druge stopnje kot pravilnega sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da ni logično, da bi ob navajanjih M. kot gospodarja bil J., to je pravni prednik tožnikov, tisti, ki bi sam s svojimi sredstvi delal nov hlev. Svoje trditve, da naj bi J.T. na novo, izključno s svojimi lastnimi sredstvi, zgradil gospodarsko poslopje torej tožniki niso dokazali. Tudi po oceni sodišča druge stopnje pa ni sporno, da je v času gradnje hleva pri delu sodeloval tudi J.T., tako fizično, kot tudi organizacijsko (tudi na primer J.K. je izpovedal, da je pomagal J.T. pri gradnji hleva, ker ga je prosil J., ker sta bila sodelavca). Nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da prispevek J.T. ne more pomeniti takšnega prispevka, ki bi odtehtal stvarnopravna upravičenja, pa je materialnopravno zmoten. Pravna podlaga v tej zadevi je namreč že navedeni 32. člen ZD, po katerem lahko zapustnikovi potomci, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, zahtevajo, da se jim iz zapuščine izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Kakor hitro torej prispevek (z delom, zaslužkom ali drugače) pri pridobivanju obstaja, je ob pogoju, da so izpolnjeni tudi drugi zahtevani pogoji, podlaga za izločitev iz zapustnikovega premoženja podana. Tožniki so sicer zatrjevali, da so, oziroma, da je njihov prednik izključno s svojimi lastnimi sredstvi na novo zgradil gospodarsko poslopje, česar, kot že navedeno, niso dokazali, navedeno pa ne pomeni, da ni bil hlev delno zgrajen z delom in sredstvi njihovega prednika. V zvezi s tem so tožniki predlagali tudi dokaze, med drugim tudi zaslišanje strank ter postavitev izvedenca gradbene stroke. Po oceni sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje dokaz z izvedencem gradbene stroke glede gospodarskega poslopja (sodišče druge stopnje ne dvomi, da je v času gradnje hleva obstajala skupnost življenja med J.T. ter zapustnico) neutemeljeno zavrnilo in je dejansko stanje glede izgradnje gospodarskega poslopja ostalo nepopolno ugotovljeno.

Sodbo sodišča prve stopnje je bilo zato potrebno razveljaviti, saj sodišče druge stopnje meni, da bi v nasprotnem primeru prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe (355. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP). V ponovljenem postopku bo namreč sodišče prve stopnje moralo ponovno natančno zaslišati tožečo stranko in z njenim zaslišanjem (zlasti prve tožnice) natančno ugotoviti obseg dela, zaslužka oziroma druge pomoči tožnikov oziroma njihovega prednika pri gradnji gospodarskega poslopja. Glede na to, da je bila podana trditev, da je bilo gospodarsko poslopje zgrajeno izključno s sredstvi tožnikov oziroma J.T., je v tej trditvi vsebovano tudi zatrjevanje o delnem prispevku, ki ga bo po potrebno še specificirati, na kar naj sodišče stranke opozori v okviru materialnega procesnega vodstva. Potem, ko bo sodišče prve stopnje z izvedbo dokazov z zaslišanjem strank (in prič) ugotovilo, kakšna je bila dana pomoč zapustnici in v kakšnem obsegu (delo, zaslužek), bo moral predlagani izvedenec (gradbene stroke) oceniti vrednost ugotovljenega prispevka.

Kot že navedeno, je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti v celoti. Značilnost izločitvenega zahtevka je namreč, da potomcu pripada delež na vsaki posamezni premoženjski pravici, ki jo je imel zapustnik ob smrti. Zahtevek torej glasi na izločitev alikvotnega deleža na zapustnikovem premoženju, torej celotnem premoženju. Ne glede na to, da je torej sporno le še gospodarsko poslopje, je zato pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka odločilna vrednost celotnega zapustničinega premoženja. Pri tem je še opozoriti, da je na naroku tožeča stranka pojasnila, da v zapuščino po pokojni U.T. ne spadajo samo nepremičnine, ki so predmet te pravde, ampak da zapuščina sestoji tudi iz drugega nepremičnega premoženja. Pri ugotavljanju utemeljenosti tožbenega zahtevka bo zato potrebno upoštevati celotno zapustničino premoženje. Izvedenec bo torej moral oceniti prispevek J.T. k povečanju ali ohranitvi zapustničinega premoženja, kot je bilo že prej obrazloženo, pri čemer bo potrebno upoštevati, da je bil v času gradnje hleva oziroma gospodarskega poslopja lastnik parc. št. 59.S do ½ tudi M.T., do ½ pa zapustnica U.T.. Nato bo potrebno ugotoviti vrednost celotne zapuščine U.T. na dan smrti, po vrednosti na dan odločanja. Glede na prispevek tožnikov oziroma J.T., bo tega v ustreznem alikvotnem deležu potrebno izračunati od celotnega zapustničinega premoženja, nato pa odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Tožniki namreč izločajo alikvotni delež le na nekaterih nepremičninah.

Glede na že navedeno, je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v skladu s 355. členom ZPP vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nadaljnji napotki sodišču prve stopnje, glede na že obrazloženo, niso potrebni.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.