Jedro

Čeprav je stališče preiskovalnega sodnika glede obstoja utemeljenega suma enako, kot to izhaja iz kazenske ovadbe oziroma kot ga ima državni tožilec, pa mora v sklepu o priporu o tem navesti svoje stališče (razloge) in torej ne zadostuje zgolj povzetek kazenske ovadbe in izjave državnega tožilca, katera dejstva in okoliščine v kazenski ovadbi utemeljujejo sum, da je oseba storila kaznivo dejanje. Če preiskovalni sodnik tega ne stori, je podana kršitev po 11.tč. 1.odst. 371.čl. ZKP.

Izrek

Zahtevi zagovornika obdolženega Z.P. za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklep Okrožnega sodišča v Kopru z dne 22.1.2000 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru z dne 24.1.2000 razveljavi.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 22.1.2000 iz razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredila pripor zoper Z.P. v zvezi z utemeljenim sumom, da je storil kaznivo dejanje ropa po 1. odstavku 213. člena KZ in kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ. Senat Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 24.1.2000 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil. Obdolženčev zagovornik je zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora vložil dne 16.2.2000 zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, pri čemer navaja 1. in 2. odstavek 371. člena ZKP, 8. točko 1. odstavka 371. člena ZKP, 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP in 2. odstavek 371. člena ZKP v zvezi z 200., 201. in 2. odstavkom 202. člena ZKP. Vložnik v obrazložitvi navaja, da sodišče utemeljenosti suma storitve kaznivega dejanja ni obravnavalo in ga tako ni moglo ugotoviti. Glede pripornega razloga vložnik ocenjuje, da ni podan, oziroma da okoliščine v zvezi z njim niso pravilno ugotovljene. V nadaljevanju obrazložitve vložnik ocenjuje podatke kazenske ovadbe in zatrjuje, da v času odločanja o priporu ni bilo podlage za utemeljenost suma.

Vložnik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in pripor odpravi. Ta zahteva, skupaj s spisom, je bila predložena Vrhovnemu sodišču v odločitev dne 14.9.2000. Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. je v odgovoru na zahtevo ocenil, da obdolženčev zagovornik ne utemeljuje kršitve zakona ampak izpodbija utemeljenost suma in priporni razlog begosumnosti z vidika zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zato meni, da zahteva ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Drugi odstavek 202. člena ZKP pri tem ko določa, kaj mora sklep o odreditvi pripora obsegati, preiskovalnemu sodniku tudi nalaga, da mora navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Oblika sklepa o odreditvi pripora posebej ni določena, jo pa v določeni meri narekujejo obvezne sestavine določene v navedenem členu. Zahteva, da mora preiskovalni sodnik določno navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, hkrati narekuje, da mora biti iz sklepa razvidno, kakšno je v zvezi s tem stališče oziroma presoja preiskovalnega sodnika. To je sicer lahko povsem enako, kot to izhaja iz kazenske ovadbe oziroma kot ga ima državni tožilec, ko se izjavi, da bo zahteval uvedbo kazenskega postopka, vendar pa mora biti izrecno izraženo v obrazložitvi sklepa.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa preiskovalne sodnice je povzeta vsebina kazenskih ovadb Policijske postaje P. in izjave okrožnega državnega tožilca z (tožilčevo) oceno, katera dejstva in okoliščine, navedene v kazenski ovadbi, utemeljujejo sum, da je Z.P. storil kaznivo dejanje ropa in velike tatvine. Sklep oziroma njegova obrazložitev pa ne vsebuje v zvezi s tem bistvenega, to je, kateri so razlogi, iz katerih preiskovalna sodnica šteje, da iz njih izhaja utemeljen sum o storitvi kaznivih dejanj. Preiskovalna sodnica bi morala o tem navesti svoje stališče (razloge), četudi v celoti sprejema ugotovitve, ki jih vsebuje kazenska ovadba in razloge, ki jih je v zvezi s predlogom za odreditev pripora navedel državni tožilec. V izpodbijanem sklepu je preiskovalna sodnica obrazložila le odločilna dejstva, ki so narekovala sklep o obstoju pripornega razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, ni pa navedla razlogov, iz katerih po njeni presoji izhaja utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje.

Ker v sklepu niso navedeni razlogi, iz katerih izhaja utemeljenost suma, je podana uveljavljana kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Takšnega sklepa s pritožbo ni mogoče učinkovito izpodbijati, saj iz njega sploh ni razvidno, kakšno je stališče sodišča v zvezi z utemeljenostjo suma, oziroma kateri so razlogi, ki po oceni sodišča tak sum utemeljujejo. Razumljivo je torej, da tudi s sklepom senata, ki je odločal o pritožbi zoper sklep preiskovalne sodnice, navedena kršitev ni bila odpravljena. V zvezi z utemeljenostjo suma senat v izpodbijanem sklepu le povsem splošno ugotavlja, da so okoliščine, ki utemeljujejo sum, izkazane v dovolj veliki meri in da so v izpodbijanem sklepu tudi ustrezno navedeni. Taka ugotovitev pritožbenega senata ne more predstavljati razlogov o utemeljenosti suma.

Zahtevi pa ni bilo moč pritrditi pri tem, ko izpodbija ugotovljeni priporni razlog begosumnosti. Pravni sklep, da je podana nevarnost, da bo obdolženec pobegnil, je na podlagi okoliščin, ki jih je ugotovilo prvostopno sodišče, pravilen. Ali so te okoliščine ugotovljene pravilno, pa je vprašanje pravilnosti dejanskega stanja, ki pa ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno izpodbijati (2. odstavek 420. člena ZKP). Ugotovljena konkretna nevarnost, da bi obdolženec, kolikor bi bil na prostosti, lahko pobegnil v drugo državo, v času odrejanja pripora tudi ni dopuščala izreka blažjega ukrepa za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti.

Navedene ugotovitve Vrhovnemu sodišču niso dale podlage za odpravo pripora, je pa ugotovljena kršitev določb postopka narekovala razveljavitev izpodbijanega sklepa. Ker je bil obdolžencu s kasnejšimi sklepi pripor podaljšan, se je Vrhovno sodišče omejilo le na razveljavitev sklepa in ni odločilo, da se zadeva vrne v novo odločitev sodišču prve stopnje.