Jedro

Tožena stranka za novo škodo, ki je tožniku nastala, ne odgovarja, ker tožnik ni dokazal, da je škoda nastala kot posledica izpostavljenosti hlapom solne kisline med opravljanjem dela.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 12.518,78 EUR (prej 3.000.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, v roku osem dni pod izvršbo. Tožniku je naložilo, da je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 3.227,41 EUR v 15 dneh, po tem roku pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je tožena stranka objektivno odgovorna za nastalo škodo zaradi dela s solno kislino. Nevarno delo je bilo tožniku odrejeno v nasprotju z odločbo ZPIZ z dne 26. 4. 2005. Sodišče prve stopnje je spregledalo izpoved priče D.F., ki je povedal, da zaščitnih očal ni dobil pri toženi stranki in si je zaradi tega sam poškodoval oči. Tudi izjava priče M.S. dokazuje ravno obratno. Iz izpovedi priče J.R. pa izhaja, da je bila težava pri zaščitnih očalih, ki so se rosila in da so se pri delu uporabljala očala, ki se niso prilegala. Po mnenju tožnika je opustitev dokaza z izvedencem medicinske stroke vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Iz izpovedi priče A.Š. izhaja, da je tožnik dne 24. 8. 2005 utrpel novo poškodbo. Tožnikova izpoved se v bistvenem ujema z izpovedjo priče D.F., da je tožnik delal v obratu stara čistila in da občasno pokrovi niso bili priviti tako, kot bi morali biti. Priča J.R. je povedal, da je tožnik po prerazporeditvi delal v proizvodnji in v skladišču, da so se pakirale jedke snovi, da očala niso bila brezhibna in da kakšen zamašek tudi ni bil pritrjen na plastenko. Tudi priča A.Š. je povedala, da je pri tožniku prišlo do ponovnega draženja poškodovanega očesa, kar je bila nova poškodba. Sodišče na podlagi navedenega ni imelo podlage za ugotovitev, da tožnik v mesecu avgustu ni pretakal kisline iz steklenic, ki naj bi puščale. V mesecu avgustu 2005 tožnik ne bi smel delati na oddelku stara čistila. Listine (poročila o delu), na katera se opira izpodbijana odločba, so bile enostransko prirejene s strani toženke glede na njene potrebe in interese v tem postopku. Šele s pripravljalno vlogo z dne 11. 1. 2010 je tožena stranka dostavila poročilo o delu za oddelek klorakalna analiza za avgust 2005 in proizvodno poročilo z dne 23. 8. 2005, zaradi česar je prekludirana. Ker sodišče ni upoštevalo izjave priče M.S., je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Ta je podana tudi zato, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem omenjene priče. Sodišče prve stopnje bi se moralo opredeliti do navedenega dokaznega predloga. Po mnenju tožnika izpoved priče B.R. ni verodostojna, saj je ravno ona tožniku nezakonito ustno odredila nevarno delo, kar je imelo za posledico novo poškodbo pri delu.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo. Popolno in pravilno je ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna in zakonita.

Na podlagi 1. odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42-2006/2002 s spremembami) mora delodajalec delavcu, ki je utrpel škodo pri delu ali v zvezi z delom, le-to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Subjektivna oz. krivdna odškodninska odgovornost je opredeljena v 1. odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001), ki določa, da kdor povzroči škodo drugemu, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Za uspešno uveljavljanje odškodninskega zahtevka morajo biti kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: nastanek škode, da le-ta izvira iz protipravnega ravnanja, vzročna zveza med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem ter odškodninska odgovornost povzročitelja škode. Drugi odstavek 131. člena OZ pa določa objektivno odškodninsko odgovornost in sicer, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. S odna praksa je dejavnost opredelila kot nevarno tedaj, ko je glede na izkušnje, pogostost škodnih posledic pri takšni dejavnosti večja. Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo pa se šteje, da izvira iz te stvari oz. te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok (149. čl. OZ).

Na podlagi izvedenih dokazov sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi v mesecu avgustu 2005 prišlo do škodnega dogodka. Tožnik ni dokazal, da mu je zaradi dela v spornem obdobju pri toženi stranki oko začelo krvaveti zaradi izpostavljenosti hlapom solne kisline. Tekom postopka je tožnik zatrjeval, da naj bi do nove poškodbe prišlo zaradi izpostavljenosti škodljivim emisijam solne kisline in je datume večkrat spreminjal oziroma prilagajal potrebam postopka. Izpovedal je namreč, da je do delovne nesreče prišlo 24. 8. 2005. Kasneje pa je svojo izpoved spremenil in kot datum poškodbe navedel 23. 8. 2005, ko naj bi skupaj z J.R. in D.F. pretakal solno kislino. Kot je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo na podlagi izpovedi J.R. in priloženih listin v spisu, navedenega dne J.R. ni bil vodja, temveč je tožnik delal v obratu „tekoča nova čistila“, v katerem je bil skupinovodja T.G.. V obratu „tekoča stara čistila“ na dan 23. 8. 2005 sploh ni bilo proizvodnje niti se ni točilo solne kisline, zato tega dne nista mogla s tožnikom skupaj pretakati solno kislino. Tudi priča D.F. je izrecno izpovedal, da ne ve povedati, katera dela naj bi tožnik delal 19., 20. in 23. 8. 2005, pa tudi ni bil zraven, ko naj bi se tožniku zgodila nezgoda. Ker ni vedel povedati ničesar o tožnikovi vsebini del 23. 8. 2005 niti o tem, da bi tožnik tega dne utrpel poškodbo, so neutemeljene pritožbene navedbe o tem, da se izpoved D.F. v bistvenih okoliščinah ujema s tožnikovo izpovedjo. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi tožnik nesrečo pri delu prijavil pristojnim delavcem.

Glede na opisana razhajanja in protislovja v izpovedi tožnika na eni in trditvene podlage v tožbi in kasnejših pripravljalnih vlog na drugi strani sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo trditvam v ponovnem sojenju, da je v avgustu 2005 nastala poškodba pri delu s solno kislino. To ne izhaja niti iz drugih izvedenih dokazov. Pritožnik z navedbo, da iz njegove izpovedi in drugih zaslišanih prič izhaja drugačno dejansko stanje, izraža nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno sodišča prve stopnje. Skladno z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP) o tem, katera dejstva šteje za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi celotnega dokaznega postopka. Nedokazanost tožnikovih trditev je sodišče argumentiralo z jasnimi in razumljivimi razlogi, ocena izvedenih dokazov pa je tudi vsebinsko prepričljiva.

Pritožbeno sodišče vsebinsko sprejema oceno izvedenega dokaznega postopka o nedokazanosti pavšalnega in nekonkretiziranega zatrjevanega temelja (škodnega dogodka), ki jo je sodišče podalo na 4. do 7. strani izpodbijane sodbe. Zaslišana priča, tožnikova lečeča zdravnica, A.Š., ni potrdila, da bi tožnik dne 24. 8. 2005 utrpel novo poškodbo, kot to navaja pritožba, saj tega dne tožnik sploh ni delal. Priča A.Š. je povedala, da ji tožnik ni povedal, da je utrpel kakšno novo poškodbo pri delu. Ni ji predočil, kakšno je bilo dejansko delovno okolje in pogoji dela, v katerih je delal in niti ne okoliščine, da je bil skladno s pravnomočno odločbo ZPIZ št. ... z dne 6. 4. 2005 premeščen na drugo delo. Ista priča ni povedala, da bi tožnik ob pregledu krvavel iz očesa, z zapisom na izvidu, da se tožnika premesti na ustrezno delovno mesto, pa je imela v mislih poškodbo v letu 2002, ki ni predmet tega spora. Njeno izpoved je prve stopnje pravilno ocenilo, zato je neutemeljeno sklicevanje pritožbe, da je lečeča zdravnica pri tožniku potrdila obstoj nove poškodbe. Neutemeljene so nadalje tudi pritožbene navedbe, da sodišče pri odločitvi ne bi smelo upoštevati listin (poročil o delu), ker so bile pripravljene s strani tožene stranke. Listine predstavljajo po določilih 224. do 228. člena ZPP sredstvo za dokazovanje pravno odločilnih dejstev. To pomeni, da jih je sodišče dolžno upoštevati in nanje, še posebej če so dodatno podkrepljene z izpovedmi prič, opreti svojo odločitev. Ne držijo pritožbene navedbe, da tožena stranka ni pravočasno predložila poročila o delu za oddelek klorakalna analiza za avgust 2005 in proizvodno poročilo z dne 23. 8. 2005. Ta dokazila je sodišče pridobilo od tožene stranke v okviru materialno procesnega vodstva iz 285. člena ZPP, ko je skladno z napotki pritožbenega sodišča razščiščevalo sporno dejansko vprašanje oziroma dopolnilo dejansko stanje glede števila delovnih dni tožnika v mesecu avgustu, zato se je nanju lahko oprlo pri svoji odločitvi. Povedano pa ne velja za izjavo M.S.. Tožnik jo je priložil pripravljalni vlogi z dne 2. 4. 2010, vendar ni bila predložena na poziv ali s soglasjem sodišča (prvi odstavek 236. a člena ZPP), zato jo v tem postopku ni mogoče upoštevati. Prav tako sodišču ni bilo potrebno izvesti dokaza z zaslišanjem M.S., saj je glede na izvedeni dokazni postopek, v okviru katerega je dvakrat zaslišalo pričo D.F., ki je opravljal popolnoma enako delo kot M.S., pravilno presodilo, da zaslišanje te priče ne bi pripomoglo k razjasnitvi dejanskega stanja. V predmetni zadevi ni bilo nobene potrebe za izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke. Tožnik namreč ni dokazal, da bi utrpel poškodbo, ki bi se zgodila točno določen dan. Tudi ne, da bi šlo za poškodbo, ki bi bila posledica trajnejšega dela na ustreznem delovnem mestu, saj je bil tožnik v mesecu avgustu veliko časa odsoten z dela. Zato ni bilo podlage za strokovno pojasnjevanje elementov, ki bi sestavljali vzročno zvezo.

Pritožbeno sodišče glede na vse navedeno sprejema dokazno oceno o nedokazanosti škodnega dogodka. Odsotnost navedenega elementa onemogoča ugotovitev odškodninske odgovornosti tožene stranke in narekuje zavrnitev tožbenega zahtevka. Iz tega razloga ni potrebno obravnavanje ostalih predpostavk odškodninskega delikta, zaradi česar se sodišču ni bilo potrebno ukvarjati z vprašanjem krivde (skrbnostjo ravnanja tožene stranke), torej s tem, ali je tožena stranka izvedla vse ukrepe. Sicer pa je priča D.F. na glavni obravnavi (list. št. 55) povedal, da je tožnik pri delu nosil očala, kar je potrdil tudi tožnik. Slednji je tudi povedal, da je občasno zaščitna očala tudi snel. Tožena stranka je tako poskrbela tudi za varnost tožnika pri delu, zato so brezpredmetne pritožbene navedbe o tem, da D.F., ki je delal v skladišču, ni imel zagotovljenih zaščitnih očal. Na ostale pritožbene navedbe tožnika pa pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker za odločitev v zadevi niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je, ko je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.