Jedro

Sodišče prve stopnje bi moralo tožbeni zahtevek, da se tožnici prizna napredovanje v višji plačni razred in pravica do višje plače, presojati na podlagi predpisa (pravilnika o napredovanju zaposlenih pri toženi stranki), ki je veljal v času, ko naj bi tožnica izpolnila pogoje za napredovanje.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi, da je tožnica pri toženi stranki na delovnem mestu „visokošolski učitelj“ z dnem 1. 7. 2010 napredovala iz 43. v 44. plačni razred. Kar je zahtevala tožnica več, je sodišče zavrnilo (I. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna s tožnico v roku 8 dni skleniti aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 22. 2. 2010, s katerim se bo spremenila pogodba o zaposlitvi o delu, kjer je določena uvrstitev tožnice v plačni razred in določitev osnovne plače, ter s katerim bo tožnica uvrščena v 44. plačni razred od 1. 7. 2000 dalje. Kar je tožnica zahtevala več, je sodišče zavrnilo (II. točka). Sodišče je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni za obdobje od 1. 7. 2010 do začetka veljavnosti aneksa k pogodbi o zaposlitvi, opredeljenega v prejšnji točki, obračunati mesečno bruto plačo upoštevaje 44. plačni razred tožnice, izračunati prikrajšanje med tako izračunano plačo in prejeto bruto plačo v tem obdobju, ter od mesečnih zneskov bruto prikrajšanja plačati prispevke in davke, in tožnici izplačati neto znesek razlike z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega mesečnega neto zneska prikrajšane pri plači od 5. v mesecu za pretekli mesec do plačila. Kar je tožnica zahtevala več, je zavrnilo (III. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati tožnici njene pravdne stroške v znesku 852,50 EUR, v roku 8 dni od dneva izdaje prvostopne sodne odločbe brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (IV. točka).

Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava po določilih 1. in 3. točke 1. odstavka 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo pravdnih stroškov tožnice na prvi in drugi stopnji oziroma podrejeno, da prvostopno sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, pri tem pa stroške pritožbenega postopka šteje za nadaljnje pravdne stroške. Navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožnica z dnem 1. 7. 2010 iz 43. plačnega razreda napredovala v 44. plačni razred, v presežku za napredovanje v 46. plačni razred pa je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnica vlaga pritožbo iz razloga, ker ji tožena stranka zaradi imenovanja v višji naziv „izredni profesor“ ni priznala napredovanja zaradi imenovanja v naziv za tri plačne razrede, do katerega je bila po njenem mnenju upravičena na podlagi Pravilnika o napredovanju na delovnem mestu Univerze v Mariboru z dne 27. 5. 1999, veljavnem v času tožničinega napredovanja. Sodišče prve stopnje je tožničinemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo, pri čemer je pri odločanju o utemeljenosti zahtevka uporabilo nov Pravilnik o napredovanju zaposlenih Univerze v Mariboru, ki je začel veljati 11. 12. 2010 ter ugotovilo, da na podlagi tega pravilnika tožnica ob izvolitvi v višji naziv ne napreduje avtomatično, temveč samo na predlog odgovorne osebe članice, ustrezno sistemiziranemu delovnemu mestu in zagotovljenim finančnim sredstvom članice, zaradi česar je tožbeni zahtevek na tej podlagi zavrnilo. Sodišče je storilo bistveno kršitev določb postopka, saj je tožnica svoj tožbeni zahtevek za napredovanje, za tri plačne razrede, zaradi imenovanja v višji naziv utemeljila na Pravilniku o napredovanju delavcev Univerze v Mariboru z dne 27. 5. 1999, skupaj z obveznimi strokovnimi mnenji o izvajanju napredovanj z dne 1. 7. 2000, ki velja v času tožničinega imenovanja v naziv „izredni profesor“. Sodišče prve stopnje se o tej tožbeni trditvi ni izreklo oziroma ni pojasnilo v obrazložitvi, zakaj te tožbene trditve kot podlage za tožbeni zahtevek ne sprejema. Tožnica trdi, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, ali je prvostopno sodišče njene navedbe tudi dejansko obravnavalo ter se ukvarjalo z vprašanji, ali so te navedbe dopustne, za odločitev bistvene in utemeljene, kar predstavlja kršitev ustavne pravice do poštenega sojenja, pomembno pa je tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo (odločba Ustavnega sodišča Up-1467/09 z dne 30. 9. 2010). Sodišče je storilo tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka v smislu 8. točke 339. člena ZPP, saj je zaradi nenavedb iz tožbe glede uporabe Pravilnika za napredovanje z dne 27. 5. 1999 kršena tožničina pravica do obravnavanja pred sodiščem. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj je bila tožnica izvoljena v naziv „izredni profesor“ dne 24. 6. 2010. Na dan izvolitve tožnice v višji naziv v Pravilniku o napredovanju zaposlenih Univerze v Mariboru še ni veljal. Citirani pravilnik je bil objavljen na predpisan oziroma običajen način – v Uradnem listu RS šele dne 26. 11. 2010 (Ur. l. RS, št. 94/2010) ter je začel veljati šele 15. dan po objavi 11. 12. 2010. Splošni akti delodajalca se ne morejo uporabljati, preden veljajo oziroma so na predpisan način objavljeni. V tem delu je sodišče zmotno uporabilo tudi materialno pravo, saj je svojo odločitev oprlo na Pravilniku o napredovanju zaposlenih Univerze v Mariboru, ki takrat, ko je tožnica izpolnjevala pogoj za napredovanje zaradi imenovanja v naziv, sploh še ni začel veljati. V času imenovanja v naziv 24. 6. 2010 je napredovanje tožnice pri delodajalcu določal ZSPJS, kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja in splošni akt tožene stranke – Pravilnik o napredovanju delavcev Univerze v Mariboru z dne 27. 5. 1999. Navedeni akt ni bil nikoli izrecno razveljavljen, ne z Zakonom o sistemu plače v javnem sektorju, ne s posebnim aktom o razveljavitvi akta tožene stranke, vse do začetka veljavnosti novega akta o napredovanju dne 11. 12. 2010. ZSPJS v 52. členu celo izrecno določa, da z uveljavitvijo tega zakona ne prenehajo veljati predpisi, ki urejajo napredovanje. Tudi z elektronskega odgovora MJU z dne 15. 9. 2008 toženi stranki, izhaja le, da je „stari pravilnik neusklajen z ZJPSP le v delu, v katerem ohranja možnost napredovanja po 1,5 letih, ki je bila ukinjena v ostalem delu javnega sektorja že leta 2002 in na katero od 1. 8. 2008 ni več pravne podlage. Ob tem pritožba še dodaja, da je sicer pravilni zaključek sodišča prve stopnje glede neuporabe ZJU v konkretnem primeru glede nazivov, ker ta predpis velja le za delavce v državnih organih in organih samoupravnih lokalnih skupnosti, vendar pa je v tem dodati, da pa so nazivi visokošolskih učiteljev - docent, izredni profesor, redni profesor in lektor vseeno določeni z Zakonom o visokem šolstvu kot specialnem predpisu (52. člen ZVŠ). Izvolitev v naziv je tudi pogoj za opravljanje dela visokošolskega učitelja. Pritožba tako meni, da bi sodišče moralo namesto Pravilnika o napredovanju zaposlenih Univerze v Mariboru uporabiti Pravilnik o napredovanju delavcev Univerze v Mariboru skupaj z obveznim strokovnim mnenjem k temu aktu z dne 1. 7. 2000, ki v 3. členu določajo, da visokošolski učitelj docent, ki je izvoljen v naziv izredni profesor napreduje v izhodiščni količnik najmanj 5,60, kar je po prevedbi enako plačnemu razredu 46. Napredovanje je avtomatično, brez drugih pogojev ali diskrecijske pravice delodajalca. Enako izhaja tudi iz kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja (aneks z dne 11. 7. 2008, plačna podskupina D1), po kateri se na delovnem mestu „visokošolski učitelj“, kar tožnica je, delo opravlja v treh nazivih – docent, izredni profesor in redni profesor, zaradi možnosti imenovanja v naziv pa je napredovanje v posameznem nazivu omejeno na pet plačnih razredov. Zaradi tožničine izvolitve v naziv „izredni profesor“ bi le tako morala od izvolitve dalje biti uvrščena v 46. plačni razred. Tako je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev pravil postopka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da datum 1. 7. 2010 nadomesti z datumom 1. 10. 2010 ter odloči, da tožnici pripadajo pravice od navedenega datuma. Sodišče je svojo odločitev o zavrnilnem delu oprlo na ugotovitev, da izvolitev v višji habilitacijski naziv še ne daje temelja za napredovanja v nazivu delovnega mesta ali v tarifni skupini (z docenta na izrednega profesorja), zaradi česar iz tega naslova delavka ni upravičena do nove pogodbe o zaposlitvi (tako tudi 9. člen Pravilnika o napredovanju zaposlenih na Univerzi v Mariboru v plačne razrede) in je v tem delu pritožbeni zahtevek zavrnilo. Napredovanje za en plačni razred je sicer prostovoljno med pravdo ponudila že tožena stranka, vendar je tožnica ta predlog zavrnila. Sodišče je prezrlo listinske dokaze, da je poslovni odbor Fakultete za ... odobril sredstva za napredovanje zaposlenih šele 1. 10. 2010. S tem, da z njim so bila zagotovljena finančna sredstva članice tako, da so se stekli pogoji za tožničino napredovanje opredeljeni v pravilniku. Tožena stranka brez podpisanega aneksa k pogodbi o zaposlitvi ne razpolaga s potrebno pravno podlago za izplačilo višje plače, sploh ni bila v položaju, da bi tožnici mogla izplačati plačo, saj delna izpolnitev brez tožničine privolitve v tem primeru ni bila mogoča. Ker brez tožničinega soglasja tožena stranka nima pravne podlage za izplačilo višje plače, sploh nima možnosti prostovoljno izpolniti tega, kar ji je naloženo s sodbo, sama pa je izpolnitev ponudila še pred pravdo. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče storilo zatrjevano absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka ter zaslišalo tožnico ter pričo M.G. ter delno ugodilo tožbenemu zahtevku, kot to izhaja iz izreka sodbe in sicer je ugotovilo, da je tožnica na delovnem mestu visokošolski učitelj z dnem 1. 7. 2010 napredovala iz 43. v 44. plačni razred in posledično tožnici prisodilo tudi druge pravice, ki izhajajo iz navedenega.

Utemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče pri svoji odločitvi storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je bila tožnici kršena pravica do obravnavanja pred sodiščem, kršena pa ji je bila tudi ustavna pravica do poštenega sojenja (odločba Ustavnega sodišča Up-1467/09 z dne 30. 9. 2010). Ugotoviti je namreč, da je tožnica že v tožbi z dne 16. 3. 2011 izrecno navajala, da je pravna podlaga na kateri uveljavlja svoje pravice oziroma svoj tožbeni zahtevek utemeljuje na podlagi veljavnega Pravilnika o napredovanju na delovnem mestu Univerze v Mariboru, ki je bil sprejet dne 27. 5. 1999, glede katerega je tožena stranka dne 1. 7. 2001 sprejela tudi „Obvezna strokovna mnenja o izvajanju napredovanj na osnovi Pravilnika o napredovanju na delovnem mestu Univerze v Mariboru“. Tožena stranka je ob tem navajala, da je pravna podlaga za odločanje Pravilnik o napredovanju zaposlenih Univerze v Mariboru v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 94/2010). Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na določila Pravilnika o napredovanju zaposlenih Univerze v Mariboru v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 94/2010) in v ničemer ni pojasnilo, zakaj je kot veljavno materialno pravo uporabilo navedeni pravilnik in ne pravilnik, za katerega je tožnica zatrjevala, da velja v njenem primeru in sicer Pravilnik o napredovanju na delovnem mestu Univerze v Mariboru, ki je bil sprejet dne 27. 5. 1999, skupaj z Obveznimi strokovna mnenja o izvajanju napredovanj na osnovi Pravilnika o napredovanju na delovnem mestu Univerze v Mariboru, kot je to navajala tožnica ves čas postopka in v pritožbi.

Pritožbeno sodišče ob navedenem ugotavlja, da iz objavljenega Pravilnika o napredovanju zaposlenih Univerze v Mariboru v plačne razrede (Ur. l. RS št. 94/2010) izrecno iz 12. člena izhaja, da ta pravilnik začne veljati 15. dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, pri čemer mora pred objavo Univerze v Mariboru pridobiti soglasje Sveta Republike Slovenije za visoko šolstvo. Navedeno pomeni, da je Pravilnik o napredovanju zaposlenih Univerze v Mariboru v plačne razrede pričel veljati z dnem 11. 12. 2010, saj je bil objavljen v uradnem listu dne 26. 11. 2010, pri čemer je za veljavnost pravilnika nepomembno dejstvo, da je pravilnik sprejel Upravni odbor Univerze v Mariboru na 26. seji že dne 22. 12. 2008. Splošni akt – konkretno Pravilnik namreč ne more pričeti veljati pred objavo, konkretni pravilnik pred objavo v uradnem listu, kot to določa 12. člen Pravilnika. Tako je sodišče prve stopnje pri odločanju uporabilo napačno materialno pravo, saj bi moralo upoštevati veljavni pravilnik v času izpolnjevanja tožničinih pogojev za napredovanje to je v času 1. 7. 2010, kot to izhaja iz odločbe o izvolitvi št. .... Sodišče je torej pri odločanju uporabilo Pravilnik, ki še ni veljal, pri čemer pa sodišče prve stopnje tudi ne obrazloži, zakaj je uporabilo določila Pravilnika, ki še ni veljal, kot sicer izhaja iz do sedaj izvedenih dokazov. Tako se stranke niti niso mogle izjasniti glede uporabe materialnega prava, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje s strankami najprej razčistiti, kateri Pravilnik je veljal v času uveljavljanja svoje pravice do napredovanja in na podlagi tega tudi sprejeti svojo odločitev, upoštevaje veljavni Pravilnik in tudi veljavno zakonodajo in kolektivne pogodbe.

Ob navedenem pritožbeno sodišče tudi toženi stranki glede na njene pritožbene navedbe navaja, da je za samo pridobitev pravice delavca nepomembno, ali je tožena stranka imela finančna sredstva ter ali je njen poslovodni odbor Fakultete za ... odobril sredstva za napredovanje šele z dnem 1. 10. 2010, ter da z dnem 1. 7. 2010 še niso bila zagotovljena finančna sredstva za napredovanja.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbama tožeče in tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo, za kar je imelo pravno podlago v določilih 354. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.