Jedro

Poklicna bolezen ni nesreča v smislu 1. odstavka 898. člena ZOR in 1. člena Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti (O-80/I) in zato zavarovalnica za to škodo ne jamči. Ugotovljena poklicna bolezen ni posledica nekega škodljivega dogodka, marveč dalj časa trajajočega škodljivega vpliva delovnega procesa, ki ima sicer lahko za posledico odškodninsko odgovornost delodajalca, zavarovalnica pa za škodo ne jamči, ker ta nevarnost ni zavarovana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je od tožene stranke, pri kateri je imel njen delodajalec zavarovano odgovornost, zahtevala plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala zaradi poklicne bolezni.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter sodišču druge stopnje predlaga razveljavitev sodbe. Soglaša s sklepom prvega sodišča o tem, da pri tožnici ni šlo za nesrečo in da je njeno močno poslabšano stanje posledica dolgotrajnega izpostavljanja škodljivim vplivom laminiranja na delu pri zavarovancu tožene stranke. Vendar je potrebno zavarovalne pogoje po pritožbeni oceni razlagati skladno z določbo

100. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) v korist šibkejše stranke. V zvezi s tem še pritožba zastavlja vprašanje, zakaj je v 3. členu pod naslovom izključitve zavarovalnica morala definirati 2. točko 3. odstavka. V zvezi s tem členom in 100. členom ZOR je tedaj zaključiti, da škoda na ljudeh zaradi počasi delujočega vplivanja ni izključena. Pri tem se sklicuje tudi na 5. člen Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb NE-93. Glede zastaranja je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo nepopolno, saj ni sledilo dokaznemu predlogu za zaslišanje izvedenca medicinske stroke o tem, kdaj je bilo zdravljenje končano. Nepravilna je tudi odločitev v delu, v katerem sodišče nalaga tožeči stranki, da toženi povrne pravdne stroške. Po odločbi Bpp 186/2002 z dne 22.8.2002 je tožnica vseh morebitnih stroškov in plačila sodnih taks oproščena.

Pritožba ni utemeljena.

Pravdni stranki sta soglasni o tem, da je bila med delodajalcem tožnice in toženo stranko sklenjena pogodba o zavarovanju odgovornosti za območje dejavnosti podjetja (priloga A3, A4). Sporno med njima pa je, ali je nastopil zavarovalni primer. Tožničine zdravstvene težave so po neprerekani ugotovitvi prvega sodišča posledica poklicne bolezni.

ZOR, ki ga je v obravnavanem primeru potrebno glede na dejstvo, da je bila tožnica zaposlena pri družbi Iskra Tec d.o.o. do leta 1995 uporabiti, v 898. členu v poglavju Zavarovanje opredeljuje kot zavarovalni primer dogodek, ki mora biti bodoč, negotov in neodvisen od izključne volje pogodbenikov. Splošni pogoji za zavarovanje odgovornosti (priloga B1), ki so po določbi 902. člena ZOR sestavni del zavarovalne pogodbe, v 1. členu določajo, da zavarovalnica jamči za škodo zaradi civilnopravnih odškodninskih zahtevkov, ki jih tretje osebe uveljavljajo proti zavarovancu zaradi nenadnega in presenetljivega dogodka (nesreče), ki izvira iz dejavnosti, lastnosti in pravnega razmerja, navedenega v zavarovalni listini in ki ima za posledico telesne poškodbe, obolenje ali smrt osebe, (poškodovanje osebe), uničenje, poškodbo ali izginitev stvari (poškodovanje stvari). Ugotovljena poklicna bolezen tožnice ni nesreča in takšen sklep prvega sodišča je pravilen. Ko se pritožba zavzema za uporabo

100. člena ZOR, je potrebno povedati, da so določbe citiranih splošnih pogojev povsem jasne in se zato za uporabo tega člena neutemeljeno zavzema. Sicer pa določba v pritožbi citiranega 3/2 odstavka 3. člena pod naslovom izključitve le še dodatno in le primeroma našteva primere, ki ne štejejo za nezgodo in pritožbena razlaga, da zato to ne velja za škodo na osebah, ni pravilna.

Pravilnost tega materialnopravnega izhodišča se pokaže tudi pri uporabi določbe 376. člena ZOR o zastaranju odškodninskih terjatev.

Ta sicer po 1. odstavku citiranega člena zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil, a (2. odstavek) v vsakem primeru v petih letih, odkar je škoda nastala.

Tožničina zatrjevana škoda ni posledica nekega škodnega dogodka, marveč dalj časa trajajočega škodljivega vpliva delovnega procesa, ki ima sicer lahko za posledico odškodninsko odgovornost delodajalca, zavarovalnica pa za škodo ne jamči, ker ta nevarnost ni zavarovana.

Zaradi povedanega sodišče druge stopnje na pritožbeno grajo zmotno ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z utemeljenostjo ugovora zastaranja tožničine odškodninske terjatve ne bo odgovarjalo.

Izpodbijana odločitev prvega sodišča je v procesnem, dejanskem in materialnopravnem pomenu pravilna, pravilna pa je tudi grajna stroškovna odločitev prvega sodišča. Tožnica je bila z odločbo predsednice Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. Bpp 186/2002 z dne

22.8.2002 oproščena morebitnih stroškov postopka in plačila sodnih taks. Toda ta oprostitev se nanaša le na tiste stroške postopka in sodne takse, ki v naprej bremenijo tožnico. Nima pa nobenega vpliva ta tožničina oprostitev na njeno obveznost, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške, ki jih je sodišče prve stopnje zato po določbi

1. odstavka 154. člena ZPP pravilno naložilo v plačilo tožnici, saj ta v pravdi ni uspela.

Odločitev o stroških tožeče stranke v zvezi s pritožbo je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe (1. odstavek 154., 1. odstavek 165. člena ZPP).