Jedro

Dvom sodišča glede dokazljivosti manjkajočih navedb tožeče stranke poleg tega, da je preuranjen, ne izključuje možnosti, da stranka navedbe poda, saj jih v primeru, da jih toženec ne bo prerekal, niti ne bo rabila dokazovati.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala plačilo 224.823,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila ter povračilo pravdnih stroškov.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter napačne uporabe materialnega prava ter poziva Višje sodišče, da sodbo spremeni in v celoti potrdi tožbeni zahtevek tožeče stranke oziroma izpodbijano zamudno zavrnilno sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje. Navaja, da sodišče tožeče stranke ni pozvalo k dopolnitvi tožbe v skladu s 1. odst. 108. člena ZPP, s čimer je kršilo procesno pravo ter pravico tožeče stranke, da tožbo dopolni, v kolikor je ugotovilo, da je potrebno za izdajo zamudne sodbe natančneje obrazložiti situacijo ter potek prekinitve pogodbe, kakor tudi samo višino zahtevka. Ni dolžnost tožeče stranke, da že v tožbi pojasnjuje vse okoliščine v zvezi z odpovedjo pogodbe ter na široko opisuje dejansko stanje. Navaja, da je tožba sklepčna, v nadaljevanju pa pritožnica navaja, da je odstopila od pogodbe in podrobno opisuje na kakšen način je izračunala dolg, ki ga vtožuje s predmetno tožbo za vse tri leasing pogodbe. Ne drži, da tožeča stranka ne bi mogla odpraviti nesklepčnosti le s tem, da bi navedla oziroma dopolnila kdaj točno so bile pogodbe prekinjene in zakaj zahteva takšne zneske.

Pritožba je utemeljena.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da upoštevajoč materialno pravo, ki je v danem primeru pogodba o finančnem leasingu ter pogodba o poroštvu, utemeljenost zahtevka ne izhaja iz navedb, ki jih je tožeča stranka podala v tožbi. Tožeča stranka v tožbi ni pojasnila, zakaj zahteva več, kot izhaja iz opominov, na katere sklicuje (da je na primer odstopila od pogodbe). V tožbi tožeča stranka tudi ni pojasnila na kakšen način je izračunala višino dolga, kar bi morala, glede na posebno pogodbeno ureditev obveznosti strank v primeru, ko leasingojemalec krši pogodbena določila. Zmoten pa je zaključek sodišča prve stopnje, da nesklepčnosti tožeča stranka kljub pozivu sodišča ne bi mogla odpraviti. Zgolj na podlagi domneve, da je tožeča stranka tožbi priložila vse listine, ki jih v zvezi z terjatvijo do toženca ima, glede na uveljavljeno teorijo afirmativne litiskontestacije, ni na mestu zaključek, da tožeča stranka navedb ne bi mogla ustrezno dopolniti. Navedena teorija, s katero se utemeljuje izdaja zamudne sodbe, izhaja iz predpostavke, da se v primeru, kadar toženec ne odgovori na tožbo domneva, da priznava vse navedbe, ki jih je tožnik podal v tožbi. Dejstev, ki jih stranka prizna, pa v skladu s 214. členom ZPP ni treba dokazovati. Sodišče mora izdati zamudno sodbo, če utemeljenost zahtevka izhaja iz navedb, pri čemer se ne sme spuščati v presojo, ali je tožeča stranka navedbe tudi dokazala oziroma ali bi jih lahko dokazala. Dvom sodišča, glede dokazljivosti manjkajočih navedb tožeče stranke poleg tega, da je preuranjen, ne izključuje možnosti, da stranka navedbe poda, saj jih v primeru, da jih toženec ne bo prerekal, niti ne bo rabila dokazovati. Sodišče bi moralo v skladu z 3. odst. 318. člena ZPP tožečo stranko pozvati, da navedbe tako glede temelja, kot tudi višine zahtevka dopolni. Šele če tožeča stranka navedb ne bi dopolnila tako, da bi po dopolnitvi utemeljenost zahtevka izhajala iz le-teh, bi sodišče lahko izdalo zavrnilno zamudno sodbo.

Ker je podana kršitev postopka iz 7. točke 2. odst. 339. člena ZPP, je pritožbeno sodišče na podlagi 354. člena ZPP sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo tožečo stranko na podlagi 3. odst. 318. člena ZPP pozvati na dopolnitev pomanjkljivih navedb in odločiti oziroma nadaljevati postopek upoštevajoč morebitno dopolnitev tožbenih navedb. Pritožbeno sodišče na tem mestu dodaja, da razlog za izdajo zavrnilne zamudne sodbe tudi ne more biti nasprotje med tožbi priloženimi dokazi in navedbami v tožbi ter nasprotje med samimi priloženimi dokazi. Če bo sodišče ugotovilo, da je izkazano nasprotje, ne bo izdalo zamudne sodbe, pač pa bo opravilo glavno obravnavo in na njej izvedlo dokaze, saj v takšnih primerih domneva o toženčevem priznanju tožnikovih trditev ni upravičena in razumna. Na podlagi opravljene obravnave, na kateri bo sodišče izvedlo dokaze, bo mogoče ugotavljati, katere trditve je tožnik uspel dokazati.

Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje je na podlagi 3. odst. 165. člena ZPP pridržalo določitev o stroških pritožbenega postopka za končno odločbo.