Jedro

Sodišče mora ob prejemu tožbe vrednost zahtevka opredeliti s številom točk in tudi izračun takse vedno temelji na sistemu točk. Obračun vrednosti takse kot ga ponuja pritožba, bi bil v nasprotju s sistemom ZST, ki je naravnan v ohranitev razmerja med vrednostjo zahtevka in taksno obveznostjo. To razmerje bi se namreč v primeru, če bi se taksa nad vrednostjo zahtevka 100.000 točk obračunavala ves čas postopka le nominalno v višini 1 % od tolarske vrednosti, porušilo, saj se vrednost točke spreminja v skladu z inflacijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je na zahtevo tožeče stranke izdalo sklep o odmeri sodne takse za pritožbo, ki jo je tožeča stranka vložila zoper sodbo z dne 4.7.2002. Takso je odmerilo na 20.000 točk. Zoper sklep o odmeri takse se pritožuje tožnica po pooblaščencu. Po mnenju pritožbe je sodišče obračunalo sodno takso za pritožbo previsoko. Taksne obveznosti se določajo v točkah ali v sorazmerju z vrednostjo zahtevka, izraženega v odstotkih in v konkretnem primeru je višina zahtevka nad 100.000 točk, torej se vedno opredeli z 1 % tolarske vrednosti, kar znese v obravnavani zadevi 150.000,00 SIT, in ker gre za pritožbo, še enkrat toliko. Po mnenju tožnice bi pravilno odmerjena sodna taksa za pritožbo znašala 300.000,00 SIT, kar odgovarja gramatikalni razlagi taksnega zakona, preračun v točke, ki ga je opravilo prvostopenjsko sodišče pa je po mnenju pritožbe napačen.

Pritožba ni utemeljena.

Po 1. tarifni številki Zakona o sodnih taksah (ZST) se res za tožbo plača pri vrednosti zahtevka nad 100.000 točk 1 % od tolarske vrednosti zahtevka. Zmotno pa pritožba meni, da gramatikalna razlaga tega določila pripelje do zaključka, da je potrebno ves čas postopka obračunavati sodno takso v odstotkih od nominalne vrednosti zahtevka. Taksna tarifa je le poseben del Zakona o sodnih taksah, zato jo je potrebno razlagati v povezavi s splošnim delom zakona. Ta pa v 7. čl. določa, da se taksne obveznosti določajo v točkah ali v sorazmerju z vrednostjo zahtevka oziroma predmeta, izraženem v odstotkih, pri čemer pa so vrednost zahtevka oziroma predmeta in razponi vrednosti vedno določeni s številom točk. To pomeni, da mora sodišče ob prejemu tožbe vrednost zahtevka opredeliti s številom točk in tudi izračun takse vedno temelji na sistemu točk. Prvostopenjsko sodišče je v obravnavni zadevi ugotovilo, da glede na vrednost spornega predmeta, ki je 15.000.000,00 SIT, znaša sodna taksa za tožbo 150.000 sit, kar je 10.000 točk, ker je vrednost točke na dan vložitve tožbe zanašala 15,00 SIT (pri odmeri takse se vzame kot osnova za izračun takse vrednost točke na dan nastanka taksne obveznosti - 4. odst. 7. čl. ZST). Ker je sodna taksa za tožbo znašala 10.000 točk, znaša za pritožbo glede na 1. odst. 3. tarifne št. ZST 20.000 točk, kar pomeni ob današnji vrednosti točke (ki je 19 sit) 380.000 sit. Pravilnost takšnega načina obračunavanja taksne obveznosti izhaja tudi iz 7. odst. 7. čl. ZST, ki tudi pri odločanju o povrnitvi stroškov postopka in pri odločanju o vrnitvi takse predpisuje za primer, ko je taksna obveznost določena v sorazmerju z vrednostjo zahtevka, da se znesek plačane takse preračuna v točke po vrednosti točke na dan plačila, nato pa pri izračunu zneska stroškov, ki jih je treba povrniti oziroma zneska takse, ki ga je treba vrniti, uporabi vrednost točke na dan odločanja. Obračun vrednosti takse kot ga ponuja pritožba, bi bil v nasprotju s sistemom ZST, ki je naravnan v ohranitev razmerja med vrednostjo zahtevka in taksno obveznostjo. To razmerje bi se namreč v primeru, če bi se taksa nad vrednostjo zahtevka 100.000 točk obračunavala ves čas postopka le nominalno v višini 1 % od tolarske vrednosti porušilo, saj se vrednost točke spreminja v skladu z inflacijo.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).