Jedro

Tožena se je z izjavo z dne 20.2.1988 zavezala napram tožnikom, da je pripravljena prevzeti vse obveznosti svojega bivšega in tedaj že pokojnega moža, ki je bil zastopnik tožnikov pri prvi prodaji nepremičnine. Ker je v tej izjavi tudi zapisala, da "se bodo sicer podpisniki te pogodbe uveljavili na zapuščinski obravnavi", je prevzeto obveznost pravno opredeliti kot pristop k dolgu v smislu 451. čl. ZOR.

V postopku pred nižjima sodiščema ni bilo ugotovljeno, da so bili zapustnikovi dolgovi plačani v imenu mld. toženk in na račun podedovanega premoženja. Z revizijskimi trditvami, kaj je bilo mišljeno ob toženkini izjavi, da je sama plačala dolgove, revizija vsebinsko skuša uveljaviti nedovoljen revizijski razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj gre za dokazno oceno izpovedi matere mld. toženk.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženki Z. F. v drugem sojenju naložilo, da mora izročiti tožnikoma 1.700,00 SIT z obrestmi po obrestni meri, po kateri se v kraju izpolnitve obrestujejo hranilne vloge, vezane brez določenega namena za več kot leto dni, od posameznih zneskov od različnih datumov zapadlosti dalje ter jima povrniti pravdne stroške. Ugodilo je tudi tožbenemu zahtevku iz pridružene zadeve in mladoletnima toženkama naložilo, da morata izročiti istima tožnikoma vsaka polovico zneska 35.000 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem uradnem tečaju na dan 30.3.1993 in od tega datuma dalje zakonske zamudne obresti ter jima povrniti pravdne stroške. Sodišče druge stopnje je pritožbo vseh treh toženk zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje.

V pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje toženke uveljavljajo revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagajo razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje, podrejeno pa tako njihovo spremembo, da se oba tožbena zahtevka zavrneta. Pri odločanju o tožbenem zahtevku proti toženki Z. F. je sodišče druge stopnje povzelo ugotovitev prvega sodišča, da naj bi po pogodbi z dne 9.7.1988 vse dajatve v zvezi s prometom plačal kupec R., vendar iz 4. člena pogodbe to izhaja le za prometni davek, ne pa tudi za ostale stroške. Obe sodišči sta napačno povzeli citirano pogodbeno določbo, zato je prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Toženka je bila zastopnica tožnikov kot prodajalcev, zato sta onadva dolžna kriti njene stroške v zvezi s to pogodbo. Obe sodišči sta toženkino zavezo nositi stroške v zvezi s pogodbo oprli tudi na pogodbo z dne 28.7.1988, ki sta jo sklenila samo tožnika s kupcem R.. Toženka ni bila pogodbena stranka, pogodbe ni podpisala, zato je določilo te pogodbe, da vse stroške nosi ona, ne more zavezovati. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da naj bi tožnika po pogodbi z dne 9.7.1988 dobila neto 17,000.000,00 takratnih dinarjev kupnine, to pa iz pogodbe ne izhaja. Tako je trdila le tožnica, ki pa je samovoljno vnesla v pogodbo z dne 28.7.1988 določilo, da je toženka dolžna nositi stroške pravnega posla. Pri odločanju o tožbenem zahtevku proti obema mladoletnima toženkama pa sta obe sodišči napačno uporabili materialno pravo iz 107. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, zaradi česar ni bil uporabljen 142. člen Zakona o dedovanju. V postopku je bilo ugotovljeno, da je ob smrti S. F. njegov dolg do tožnikov znašal 35.000 DEM, ostalim upnikom pa je dolgoval preko 120.000 DEM. Dolgove teh upnikov, ki so bremenili zapuščino, je poravnala toženka Z. F. Ta naj bi po mnenju sodišča delala v svojem imenu in na svoj račun, ne pa na račun premoženja, ki sta ga podedovali mladoletni hčerki. Sodišče se je torej postavilo na stališče, da je toženka darovala v svojem imenu in na svoj račun. Toženkina izjava v postopku, da je zapustnikove dolgove poravnala sama, pa je bila mišljena, da jih je poravnala sama v fizičnem smislu, saj sta bili mladoletni toženki ob smrti svojega očeta in razvezanega toženkinega moža stari le 6 in 4 leta, zato seveda nista mogli sami urejati poslovnih zadev. Toženka Z. F. je torej nastopala kot njuna zakonita zastopnica v skladu s 107. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, vsi upniki so se obračali nanjo kot na zakonito zastopnico skupnih otrok nje in pokojnega S. F., ne pa kot na bivšo ženo pokojnika. Sodišče tako toženki odreka status zakonite zastopnice, ki ji ga določa zakon. Zaradi napačnega zaključka, da dolgovi niso bili plačani v imenu otrok kot zakonitih dedičev, ni bila uporabljena določba 142. člena Zakona o dedovanju o odgovornosti dedičev za zapustnikove dolgove do višine podedovanega premoženja.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ob uradnem preizkusu izpodbijanih odločb je revizijsko sodišče ugotovilo, da v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, podana pa tudi ni v reviziji proti odločitvi o tožbenem zahtevku napram toženki Z. F. uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

V reviziji je uveljavljana procesna kršitev vsebinsko opredeljena kot napačen povzetek vsebine 4. člena pogodbe z dne 9.7.1988, torej kot nasprotje med tem, kar se o odločilnih dejstvih navaja v razlogih sodbe o vsebini listine in med samo listino. Iz četrtega člena pogodbe z dne 9.7.1988 (priloga A9) izhaja, da davek na promet plača kupec. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje (stran 5) in sodbe sodišča druge stopnje (stran 4) izhaja, da se je vse dajatve v zvezi s prometom zavezal plačati kupec. Tudi, če bi bilo res mogoče pritrditi reviziji, da je taka opredelitev obeh sodišč širša, kot izhaja iz samega pogodbenega določila, pa ne gre za očitano nasprotje o odločilnem dejstvu. Glede na razloge obeh sodišč je bilo sklicevanje na to pogodbeno določbo (ki naj bi glede na stališče revizije lahko veljala za prometni davek, ne pa za sicer revizijsko neopredeljene stroške zastopanja) le dodaten razlog za ugoditev tožbenemu zahtevku za izročitev celotne prejete kupnine za gospodarsko poslopje s pripadajočim zemljiščem v sedanjem znesku 1.700,00 SIT. Sodišče druge stopnje je potrdilo dokazno oceno sodišča prve stopnje o prepričljivi izpovedi tožnice, da so bili dogovorjeni za izročitev neto zneska določene kupnine in se v podkrepitev take dokazne ocene sklicevalo na pogodbeno določbo o kupčevem prevzemu dajatev v zvezi s prometom. Sodišče prve stopnje je pri taki oceni opozorilo še na toženkino izjavo z dne 20.2.1988 o prevzemu obveznosti (priloga A8), na vsebino pogodbe z dne 28.7.1988 (priloga A5) in na dejstvo, da je toženka po pooblastilu z dne 9.7.1988 (priloga A3) bila tudi kupčeva pooblaščenka. Iz povedanega izhaja, da vsebina 4. člena pogodbe z dne 9.7.1988, ki naj bi bila v razlogih obeh sodb preširoko povzeta, niti ni bila odločilna.

Po izrečni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ravno ta razlog skuša revizija nedovoljeno uveljaviti s trditvijo o neutemeljenem sklicevanju obeh sodišč na prepričljivo izpoved tožnice, ki pa naj bi po stališču revizije samovoljno določila v kasnejši pogodbi z dne 28.7.1988 med tožnikoma kot prodajalcema in R. kot kupcem, da je stroške pravnega posla dolžna nositi toženka. Predvsem pa ne gre za samovoljnost tožnice. Odločilna dejanska ugotovitev prvega sodišča je, da se je toženka z izjavo z dne 20.2.1988 (priloga A8) zavezala napram tožnikoma, da je pripravljena prevzeti vse obveznosti svojega bivšega in tedaj že pokojnega moža S. F., ki je bil zastopnik tožnikov pri prvi prodaji nepremičnin po pogodbi z dne 28.7.1987. Odločilne dejanske ugotovitve prvega sodišča je v celoti potrdilo pritožbeno sodišče, na tako odločilno dejansko podlago pa je glede na citirano zakonsko določbo vezano tudi revizijsko sodišče. Ker je toženka v tej izjavi zapisala, da "se bodo sicer podpisniki te pogodbe uveljavili na zapuščinski obravnavi", je prevzeto obveznost pravno opredeliti kot pristop k dolgu v smislu 451. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, torej kot pogodbo med upnikom in tretjim, s katero se ta upniku zavezuje, da bo izpolnil terjatev od dolžnika in s tem stopil v zavezo poleg dolžnika. S toženkino izjavo z dne 20.2.1988 prevzeta zaveza njenega razvezanega in v času podaje izjave že pokojnega moža je opredeljena v 12. členu pogodbe z dne 28.7.1987 (priloga A12), na katero se sklicuje toženkina izjava. Vsebinsko se nanaša na njegovo zavezo plačati vse davke in druge stroške, vezane na sestavo in izvedbo te pogodbe s stroški predvidene delitve vred in koordinirati med pogodbeniki vse potrebne aktivnosti do dokončne izvedbe volje strank. Zapis v kasnejši pogodbi z dne 28.7.1988 v 8. členu, da se stroške v zvezi s sestavo in izpeljavo te pogodbe zaveže plačati Z. F., je vsebinsko ožji kot zaveza iz določbe 12. člena pogodbe z dne 28.7.1987, h kateri je pristopila toženka z izjavo z dne 20.2.1988. Toženkina obveznost izvira iz navedene izjave, zato njeno neposredno sodelovanje in podpis kasnejše pogodbe niti nista bila potrebna in je drugačno revizijsko stališče zmotno, očitek napačne uporabe materialnega prava pa neutemeljen.

Revizijo proti odločitvi obeh nižjih sodišč, da sta mladoletni toženki dolžni vsaka do 1/2 izročiti tožnikoma 35.000 DEM v tolarski protivrednosti na dan izdaje prve sodbe in od takrat dalje zakonske zamudne obresti, mladoletni toženki utemeljujeta z revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je revizija tudi v tem delu neutemeljena. Višina neupravičeno zadržanega zneska 35.000 DEM kot dela kupnine iz pogodbe z dne 28.7.1987 za prodano stanovanjsko hišo, ki ga je od kupca A. S. prejel S. F. kot zastopnik tožnikov, v postopku pred nižjima sodiščema niti ni bila sporna. Revizija pa napačno zatrjuje, da naj bi bila v postopku ugotovljena tudi višina dolgov ostalih upnikov v zatrjevanem znesku 120.000 DEM. Taka je bila le tik pred zaključkom postopka podana izjava tožene stranke, ki pa glede same višine ni bila dokazno ocenjena. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da na podlagi izvedenih dokazov ni mogoče zaključiti, da naj bi bili dolgovi poravnani v imenu mladoletnih toženk kot dedinj, pač pa jih je Z. F. plačala v svojem imenu in ne na račun premoženja, ki sta ga po očetu podedovali mladoletni toženki. Pri tem se je sklicevalo na izpoved matere mladoletnih toženk. Tak dokazni zaključek je potrdilo tudi pritožbeno sodišče, ki se je prav tako sklicevalo na izpoved zakonite zastopnice mladoletnih toženk. Z revizijskimi trditvami, kaj je bilo mišljeno ob izjavi, da je sama plačala dolgove, revizija vsebinsko skuša uveljaviti nedovoljen revizijski razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj gre za dokazno oceno izpovedi zakonite zastopnice mladoletnih toženk. Revizijsko sodišče je vezano na odločilne dejanske ugotovitve obeh nižjih sodišč, v kakšnem svojstvu je nastopala Z. F. pri plačilu drugih zapustnikovih dolgov. Ker pa revizija sicer v nasprotju z razlogi obeh sodišč tudi zatrjuje, naj bi se nižji sodišči postavili na stališče, da je "darovala" v svojem imenu in na svoj račun, revizijsko sodišče napotuje toženo stranko na njene lastne pritožbene navedbe o tem, da ni želela, da bi prišlo do kompletne razprodaje nepremičnin, ki sta jih podedovali mladoletni toženki in katerih del je bil že od prej tudi v solasti toženke Z. F. (spis D 227/87, priloga B24).

Ker v postopku pred nižjima sodiščema ni bilo ugotovljeno, da so bili zapustnikovi dolgovi plačani v imenu mladoletnih toženk in na račun podedovanega premoženja, je sodišče prve stopnje z ugoditvijo tožbenemu zahtevku pravilno uporabilo materialnopravno določbo iz prvega odstavka 142. člena Zakona o dedovanju, sodišče druge stopnje pa je tudi materialnopravno pravilno zavrnilo njuno pritožbo.

Po uradni dolžnosti upoštevni in uveljavljani revizijski razlogi po vsem obrazloženem niso podani. Zato je revizijsko sodišče na podlagi določbe 393. člena ZPP revizijo toženih strank zavrnilo kot neutemeljeno.