Jedro

Tožnik, ki prejema sorazmerni del starostne pokojnine, je od prijave stalnega prebivališča v Sloveniji, vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje. Od vključitve v zavarovanje zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje plačuje zavodu za zdravstveno zavarovanje za tožnika prispevke za zdravstveno zavarovanje, za neposredno nakazilo prispevkov tožniku, kar neutemeljeno uveljavlja s tožbenim zahtevkom, pa ni podlage.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati prispevek za zdravstveno zavarovanje za čas od 16. 6. 1994 do 1. 6. 2001. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek, da se je tožena stranka dolžna dogovoriti z nemško zavarovalnico, kjer je bil tožnik zavarovan, da mu ta plača odškodnino v višini 41.266,00 EUR. Nadalje je sklenilo, da se tožba v delu, kjer tožnik zahteva povrnitev stroškov zdravljenja, zdravil in medicinskih pripomočkov od 16. 6. 1994 do 1. 6. 2001 v višini 25.435,26 EUR zavrglo.

Zoper sodno odločbo je pritožbo vložil tožnik. V njej navaja, da ima upokojenec pravico do obveznega zdravstvenega zavarovanja in da ga mora tožena stranka takoj prijaviti v obvezno zdravstveno zavarovanje. Tožena stranka ga je sicer prijavila, vendar po 20 letih zamude, odškodnine pa mu noče plačati. Sprašuje, ali za tožnika velja zakon, da se mu mora priznati zdravstveno zavarovanje. Tožena stranka meni, da ne, prvostopenjsko sodišče pa se očitno s takim stališčem strinja. Če tožnikova pritožba proti odločitvi sodišča prve stopnje ni veljavna, pa se nanaša na dopis tožene stranke št. ... z dne 26. 3. 2012. Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je bila tožniku z odločbo z dne 7. 7. 1997 v zvezi z odločbo z dne 8. 3. 1999, priznana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine od 1. 6. 1992 dalje. S sodbo št. Ps 511/99 z dne 13. 6. 2003 sta bili navedeni odločbi razveljavljeni in v novem odločanju je tožena stranka z odločbo z dne 20. 1. 2006 odločila, da ima tožnik od 1. 6. 1992 dalje pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine v znesku takratnih 2.093,90 SIT na mesec. Odločitev je postala pravnomočna. Glede na navedbe tožnika je v zadevi odločilnega pomena, da v času po 1. 6. 1992 dalje ni imel urejenega obveznega zdravstvenega zavarovanja. Tožena stranka je namreč tožnika šele z 29. 6. 2011 prijavila v obvezno zdravstveno zavarovanje. Naknadno ga je v obvezno zdravstveno zavarovanje prijavila z 16. 6. 1994, to je z dnem, od katerega ima tožnik stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je od tega datuma dalje zavodu za zdravstveno zavarovanje nakazala tudi pripadajoče prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje tožnika.

Sodišče prve stopnje je najprej presojalo ali je utemeljen tožnikov tožbeni zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna plačati prispevek za zdravstveno zavarovanje za čas od 16. 6. 1994 do 1. 6. 2001. Tudi po stališču pritožbenega sodišča ni pravne podlage, da bi tožena stranka tožniku neposredno nakazala prispevke za zdravstveno zavarovanje za sporno obdobje. Kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje, Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami) glede obračunavanja prispevkov, rokov za plačilo, izterjave prispevkov, vračila preveč plačanih prispevkov, dokazuje na smiselno uporabo določb posebnega zakona, ki ureja plačevanje prispevkov. Specialni predpis, ki ureja plačevanje prispevkov pa je Zakon o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Ur. l. RS, št. 5/96 s spremembami). Prispevki se ne plačajo neposredno zavarovancu, temveč so prispevki namenjeni plačilu izvajanja obveznega zdravstvenega zavarovanja kot javne službe, ki jo opravlja Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Tako je tudi v prvem odstavku 45. člena ZZVZZ določeno, da se sredstva za obvezno zavarovanje zagotavlja s prispevki, ki jih plačujejo zavodu zavarovanci, delodajalci in drugi s tem zakonom določeni zavezanci. Torej tudi v primeru naknadnega plačila prispevkov za sporno obdobje, ni nobene pravne podlage, da bi tožena stranka prispevke plačala neposredno tožniku. Sodišče prve stopnje je zato tožbeni zahtevek v tem delu utemeljeno zavrnilo. Prav tako je utemeljeno zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek, da se je tožena stranka dolžna dogovoriti z nemško zavarovalnico, kjer je bil tožnik zavarovan, da mu ta plača odškodnino v višini 41.266,00 EUR. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da sodišče nima nobene pravne podlage, da bi toženi stranki nalagalo obveznost, da se s tujo zavarovalnico dogovori o morebitnem plačilu odškodnine tožniku. Če tožnik meni, da je odškodovan in da mu je tuja zavarovalnica dolžna plačati odškodnino, lahko sam pri tuji zavarovalnici uveljavlja odškodninski zahtevek.

Tožnik je nadalje zahteval tudi povrnitev stroškov zdravljenja, zdravil in medicinskih pripomočkov, ki so mu nastali za obdobje od 16. 6. 1994 do 1. 6. 2001 v višini 25.435,26 EUR. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je bilo o zahtevku za povrnitev stroškov zdravljenja že pravnomočno odločeno in sicer s sodbo opr. št. Ps 511/99 z dne 13. 6. 2003, ki je bila potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 525/2003 z dne 24. 10. 2005. Ker je bilo o tem delu tožbe, torej glede povračila stroškov zdravljenja, zdravil in medicinskih pripomočkov za obdobje od 16. 6. 1994 do 1. 6. 2001 že pravnomočno odločeno, je sodišče tožbo v tem delu utemeljeno zavrglo. ZPP namreč v 274. členu določa, da se tožba zavrže, med drugim tudi v primeru, če je bila stvar pravnomočno razsojena.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje.