Jedro

Iz pogodbe nikjer ne izhaja, da mu je podelila pooblastilo za posredno zastopanje, medtem ko ima upravnik, če ni v pogodbi drugače določeno, pooblastilo za neposredno zastopanje etažnih lastnikov (glej 27. člen SZ in 68. člen SZ-1). Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je konkretne sporne posle družbaj sklenila v imenu in za račun toženke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka, ki sama krije svoje pritožbene stroške, mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti tožeči stranki 279,99 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) presodilo, da je tožena stranka (toženka) dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki (tožniku) 4.851,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.706,31 EUR od 18. 12. 2016 dalje do plačila in od zneska 1.144,73 EUR od 4. 1. 2017 dalje do plačila, ter (III.) odločilo, da je toženka dolžna v 15 dneh od vročitve sodbe povrniti tožniku 1.188,75 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obširni pritožbi, ki se na tem mestu povzema le okvirno, čeprav je v nadaljevanju te obrazložitve odgovorjeno na vse pravno relevantne pritožbene trditve, uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zmotno uporabo materialnega prava in zmotno ter nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Navaja, da iz Pogodbe o izvajanju upravljalskih del (upravljalska pogodba) izhaja, da ni šlo za neposredno, ampak za posredno zastopanje toženke preko družbe A. Predmetno izhaja tudi iz Pogodbe št. ... . Toženko je pobot terjatev z A. razbremenil njene obveznosti do tožnika. Toženka je predlagala zaslišanje prič S. T. in N. Ž., ki bi potrdili navedbe, da je A. nastopal kot toženkin posredni zastopnik. Dokaz je bil neobrazloženo zavrnjen s sklicevanjem, da priči nista sodelovali pri sklepanju poslov tožnika.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov. V odgovoru vsebinsko nasprotuje pritožbenim razlogom, pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje in obširno izpostavlja sodno prakso. Sklicuje se tudi na podobne zadeve pred Okrajnim sodiščem v Šmarju pri Jelšah, Okrožnim sodiščem v Celju in pritožbenim sodiščem, kjer so se presojale identične pogodbe tožnika zoper druge etažne lastnike in v katerih je odločeno, da je upravnik deloval v njihovem imenu in na njihov račun. Glede nezaslišanih prič dodaja, da toženka ni nikoli trdila, da bi sodelovali pri sklepanju poslov, ki so predmet presoje v tej pravdi, ampak ju je predlaga kot osebi, ki sta seznanjeni z internim obračunavanjem med toženko in družbo A. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljen je očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je pritožbeno sodišče ne bi moglo preizkusiti. Njen izrek je razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, medtem ko sodba vsebuje zadostne razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Bistven del izpodbijane sodbe je namenjen ugotovitvi dejstva, v čigavem imenu in na čigav račun je družba A. sklepala posle s tožnikom, zato ni jasna pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb toženke, da je družba A. sklepala posle v svojem imenu in na račun toženke oziroma da se je zavezala plačati tožniku (s Pogodbo št. ..., naročilnico in ustnim naročilom) v svojem lastnem imenu. V tem delu omenjena bistvena kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da gre za vprašanje neposrednega ali posrednega zastopanja, pri čemer je dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da je A. v tej pravdi sporne posle sklenil v imenu in za račun toženke. Predmetni dejanski zaključek je obrazložen in ga je moč preizkusiti. Sodišče prve stopnje je namreč o tem sklepalo na podlagi trditvene in dokazne podlage obeh pravdnih strank, pri čemer je med drugim presojalo sporne posle (tudi Pogodbo št. ...) in sporno upravljalsko pogodbo.

6. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (tako imenovana protispisnost) je podana takrat, ko je o odločilnih dejstvih podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre le za napačen prenos vsebine dokaza v sodbo in predmetna kršitev ne more biti podana, če sodišče določen dokaz spregleda, se nanj ne sklicuje, ali če ga le zmotno dokazno oceni. Iz vsebine toženkine pritožbe izhaja, da sodišču prve stopnje ob obširnih navedbah v zvezi z upravljalsko pogodbo, ki sta jo sklenili A. in toženka, očita le zmotno dokazno oceno, ki ne more pomeniti omenjene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vsekakor iz upravljalske pogodbe izhaja, da je toženka družbo A. pooblastila kot upravnika (glej npr. 2. člen pogodbe), medtem ko je odgovor na vprašanje, če je bil A. po tej pogodbi pooblaščen za neposredno ali posredno zastopanje toženke (etažne lastnice oziroma lastnice) pri pravnih poslih s tretjimi (tožnikom, ki je nesporno na toženkini stavbi in dveh stanovanjih opravil dela v zvezi z okni) stvar dokazne ocene celotne vsebine pogodbe, saj v pogodbi ni nikjer izrecno opredeljeno kakšno pooblastilo je bilo dano A. s strani toženke. Podobno omenjena bistvena kršitev tudi ne more biti podana v zvezi z dokazno oceno sporne Pogodbe št. ... .

7. Sodišče prve stopnje je zaslišanje s strani toženke predlaganih prič S. T. iz oddelka za finance toženke in N. Ž., ki je pri družbi A. opravljala obračune, zavrnilo iz razloga nepotrebnosti, ker je bilo dejansko stanje upoštevaje trditveno podlago obeh pravdnih strank dovolj pojasnjeno z izvedenimi dokazi in ker izvedba omenjenih zaslišanj ne bi pripomogla k razjasnitvi drugačnega dejanskega stanja, k drugačni dokazni oceni in k zaključkom glede odločilnih dejstev. K temu je dodalo, da je o zatrjevani izvedbi pobota med družbo A. in toženko izvedlo listinske dokaze, ki omenjeni pobot, katerega obstoj ni bil sporen, potrjujejo. Hkrati je lahko pravno naravo razmerja med družbo A. in toženko ugotovilo že na podlagi izvedenih listinskih dokazov in neprerekanih navedb pravdnih strank, medtem ko omenjeni priči pri sklepanju spornih poslov s tožnikom nista sodelovali. Omenjena dokazna predloga je sodišče prve stopnje obrazloženo in po presoji pritožbenega sodišča iz razlogov nepotrebnosti in neprimernosti (op. pri sklepanju spornih tožnikovih poslov nista sodelovali) utemeljeno zavrnilo, zato toženka ni izkazala obstoja bistvene kršitve iz 8. alineje drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka sicer ponavlja, da naj bi omenjeni priči potrdili navedbe toženke, da je A. nastopal kot posredni zastopnik toženke, vendar je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da pri spornih tožnikovih poslih nista sodelovali, kar pomeni, da njuno zaslišanje v zvezi s tem ni bil primeren dokazni predlog. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve je pri predmetni zadevi bistveno razmerje med tožnikom in družbo A., medtem ko gre pri razmerju med družbo A. in toženko predvsem za njuno interno razmerje. Tudi sicer pritožba ne pojasni, kako naj bi omenjeni priči potrdili navedbe o posrednem zastopanju, medtem ko iz izpodbijane sodbe izhaja, da gre očitno (le) za delavki v finančnih službah družbe A. in toženke. Katera so tista dejstva, o katerih naj bi izpovedali, ostaja nejasno, medtem ko dejstvo obračunavanja med družbo A. in toženko ni bilo sporno.

8. Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni zmotno in nepopolno ugotovilo relevantnega dejanskega stanja, ko je zaključilo, da se je glede spornih Pogodbe št. ..., naročilnice in ustnega naročila družba A. v razmerju do tožnika zavezala v imenu in na račun toženke oziroma da je šlo v konkretni zadevi za neposredno zastopanje toženke s strani družbe A. Izpodbijana sodba se sicer fokusira pretežno na presojo upravljalske pogodbe, ki sta jo sklenili toženka kot naročnik in družba A., a vseeno ne spregleda sklenjenih spornih poslov, s strani toženke zatrjevanega pobota z družbo A. in dejstva, da je imela družba A. tudi sicer vlogo upravnika pri nepremičninah toženke (stavbi in dveh stanovanjih).

9. Upravljalska pogodba nima vsebine za kakršno se zavzema toženka. Da je toženka družbo A. pooblastila kot upravnika po stanovanjskem zakonu (SZ oziroma sedaj SZ-1), izhaja iz 2. člena pogodbe. Iz pogodbe nikjer ne izhaja, da mu je podelila pooblastilo za posredno zastopanje, medtem ko ima upravnik, če ni v pogodbi drugače določeno, pooblastilo za neposredno zastopanje etažnih lastnikov (glej 27. člen SZ in 68. člen SZ-1). Drži, da je toženka družbo A. pooblastila za opravljanje nalog v zvezi s hišami in stanovanji v lasti toženke ter med drugim za tehnično strokovna opravila, kamor spadajo tudi investicijska popravila, tekoče vzdrževanje in investicijsko vzdrževanje stanovanj, a navedeno ne kaže, da mu je podelila pooblastilo za posredno zastopanje. Bistveno je predvsem to, da ga je izrecno pooblastila kot upravnika. 7. člen pogodbe sicer res določa poračunavanje stroškov investicijskega vzdrževanja s prilivi najemnin, ki jih je prav tako pobirala družba A., vendar iz tega zopet ni razvidna narava pooblastila. Toženka hkrati opozarja na nesmiselnost v pogodbi določenega poračunavanja, če je šlo za neposredno zastopanje, vendar tudi iz zatrjevane nesmiselnosti ne izhaja, da mu je podelila pooblastilo za posredno zastopanje. Družba A. je namreč imela pooblastilo upravnika z obširnimi nalogami, med katerimi je omenjeno investicijsko vzdrževanje le ena izmed njih, poračunavanje pa se je izvajalo na podlagi razdelilnikov stroškov, ki jih je izdelovala družba A. Skratka, iz upravljalske pogodbe ne izhaja, da je imela družba A. pooblastilo za posredno zastopanje toženke, ampak tudi po presoji pritožbenega sodišča izhaja, da je imela pooblastilo za neposredno zastopanje, saj je bila pooblaščena kot upravnik. Tudi iz načina obračunavanja ne izhaja, da je imela družba A. pooblastilo za posredno zastopanje, saj iz izrecno podeljenega upravniškega pooblastila izhaja drugače. Zakonsko je določeno, da ima upravnik, če ni drugače dogovorjeno, pooblastilo za neposredno zastopanje. Vsekakor pa gre pri upravljalski pogodbi primarno za pogodbo, ki se nanaša na interno razmerje med družbo A. in toženko, pri čemer njunega poračunavanja oziroma pobotavanja ni mogoče razlagati v smislu, da je imela družba A. pooblastilo za posredno zastopanje. Položaj družbe A. oziroma pooblastilo po upravljalski pogodbi in zatrjevano pobotavanje so sicer okoliščine, ki (lahko) kažejo na naravo zastopanja pri spornih poslih, vendar pa mora biti presoja vseeno osredotočena predvsem na konkretno zastopanje pri spornih poslih s tretjim (tožnikom).

10. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je konkretne sporne posle (v zvezi s Pogodbo št. ..., naročilnico in ustnim naročilom) družba A. sklenila v imenu in za račun toženke. Tožnikove trditve v tej smeri, ki jim je toženka nasprotovala, so namreč potrjene s strani druge pogodbene stranke. Tožnik je plačilo opravljenih del želel doseči od upravnika (družbe A.), a je družba A. njegove v stečaju prijavljene (sedaj vtoževane od toženke) terjatve prerekala iz razloga, ker so zavezanci za plačilo etažni lastniki in ker jih je kot upravnik zastopala v njihovem imenu in na njihov račun. Predmetne okoliščine toženka v pritožbi ne omenja, čeprav je le-ta bistvena. Sodišče prve stopnje ni zmotno presodilo Pogodbe št. ... . Iz vsebine pogodbe jasno izhaja, da je družba A. pogodbo sklepala kot upravnik v zvezi z nepremičnino toženke in kot je bilo že poudarjeno upravnik praviloma nastopa kot neposredni zastopnik. Sodišče prve stopnje je ob tem še poudarilo, da toženka ni argumentirano zanikala predhodnega védenja tožnika, da družba A. nastopa v imenu toženke. Drži, da je pogodbo treba presojati kot celoto, vendar iz vsebine pogodbe, tudi upoštevaje povedano zgoraj, ne izhaja drugače, to je, da jo je družba A. sklenila kot posredni zastopnik. Da bo obveznosti po pogodbi poravnal „upravnik“ in določena pogodbena kazen, ki naj se ob zamudi plača „upravniku“, ob izrecnem poudarku, da gre za upravnika, ne kažeta na to, da se je zavezal v svojem imenu in na račun toženke, ampak je treba slediti tudi ostalim okoliščinam konkretnega primera, med katerimi velja izpostaviti predvsem védenje tožnika, da družba A. nastopa v imenu toženke, in zgoraj omenjeno prerekanje terjatve v stečaju (op. izjavo upravnika, da je v konkretnem primeru toženko neposredno zastopal). Sodišče prve stopnje v tem delu ni samo ugibalo in ni spregledalo omenjenih določb pogodbe. Življenjsko logično in razumsko je, da bodo tretje osebe dela, ki jih naročajo upravniki stavb in stanovanj opravile praviloma z védenjem, da jih naročajo v imenu in za račun lastnikov nepremičnin. Ob tem je odveč pripomniti, da so lastniki tisti, ki izbirajo upravnike in se z upravniki dogovorijo o pravicah in dolžnostih v njihovem internem razmerju. Iz upravljalske pogodbe in spornih poslov ne izhaja posredno zastopanje, ampak je treba slediti zaključku o neposrednem zastopanju, saj zakonodaja praviloma predvideva za upravnike neposredno zastopanje. O pravilnosti zaključka o neposrednem zastopanju pa že upoštevaje trditve tožnika, njegovo védenje in predvsem izjavo družbe A. v stečaju v konkretni zadevi ne more biti dvoma. Iz teh razlogov se nenazadnje tudi predlagano zaslišanje zgoraj izpostavljenih prič še dodatno izkaže kot nepotrebno.

11. Upoštevaje navedeno so pravilni nadaljnji zaključki sodišča prve stopnje, da je plačilo storitev s strani toženke družbi A. (pobot), ki je nastopala kot upravnik, oziroma poračunavanje med njima stvar njunega internega razmerja in toženke (lastnice) ne razbremeni njene odgovornosti do tožnika (izvajalca del na nepremičninah toženke). Sodišče prve stopnje o zahtevku ni odločalo na podlagi neupravičene obogatitve. V predmetni zadevi niso uporabljive le določbe Obligacijskega zakonika (OZ) o (ne)posrednem zastopanju, ampak so za presojo zaključka o neposrednem zastopanju relevantne tudi določbe SZ (oziroma sedaj SZ-1) in Stvarnopravnega zakonika (SPZ), saj je družba A. v razmerju do tožnika nastopala in bila pooblaščena kot upravnik. Nenazadnje neposredno zastopanje ni le v osnovi predvidena oblika zastopanja upravnika po določbah SZ oziroma SZ-1 (v zvezi s SPZ), ampak gre tudi upoštevaje določbe OZ o mandatni pogodbi za osnovno obliko zastopanja.

12. Ker drugih pritožbenih očitkov toženka ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijanje sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Iz dejanskih ugotovitev, ki so razvidne iz prvostopenjske sodbe, zato jih pritožbeno sodišče na tem mestu ni podrobneje ponavljalo, je razvidno, da je prvostopenjsko sodišče v konkretni zadevi materialno pravo pravilno uporabilo. Prav tako je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov.

13. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

14. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela in sama krije svoje pritožbene stroške, mora tožniku povrniti njegove stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Tožniku se prizna 375 točk za odgovor na pritožbo, 7,5 točk materialnih stroškov (2% od nagrade za odgovor) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 279,99 EUR. Tožniku se ne prizna priglašenih 50 točk za končno poročilo stranki, saj gre za neizkazano storitev in za storitev, ki tudi sicer ni samostojna in je vključena v zgoraj priznani nagradi za odgovor na tožbo.