Jedro

Zemljiškoknjižno sodišče odloča o vpisih po vrstnem redu prejema predloga za vpis oziroma listine, na podlagi katere se o vpisu odloča po uradni dolžnosti, zato bo najprej odločalo o toženčevemu predlogu za vpis lastninske pravice in šele v primeru njegove ugoditve bo lahko vpisalo zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve teh nepremičnin tožencu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor toženca F. P. zoper sklep o izdaji začasne odredbe z dne 12.2.2008, s katerim se slednjemu prepoveduje razpolagati z nepremičninama parc. št. 141/5 in 141/10, vpisanima pri vl. št. 342 k.o. ..., z zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve v zemljiški knjigi, do pravnomočne odločitve sodišča v predmetnem sporu.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje toženec F. P. (v nadaljevanju toženec) zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izdano začasno odredbo razveljavi, tožnici pa naloži plačilo stroškov postopka zavarovanja, tudi pritožbenih. Meni, da tožnica za podredni tožbeni zahtevek nima pravnega interesa, zato bi bilo potrebno tožbo zavreči. Nadalje meni, da tožnica ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve. Tako je podobnost prvega obroka kupnine iz sporne prodajne pogodbe in vrednosti hipoteke zgolj naključna, hipoteko je imel vknjiženo le na nepremičninah parc. št. 141/10, 141/11 in 141/17 k.o. ..., ne pa tudi na parc. št. 141/5 k.o. ..., prav tako pa mu ni bilo znano, niti mu ni moglo biti znano, da naj bi s sklenitvijo prodajne pogodbe škodil tožnici. Nadalje navaja, da predstavlja sporna prodajna pogodba z dne 4.9.2007 pravo in dejansko voljo pogodbenih strank ter da ne gre za navidezno pogodbo. Navedeno potrjuje tudi dejstvo, da se s solastnico spornih nepremičnin že nekaj časa pogovarja o možnosti nakupa tudi njenega solastnega deleža na teh nepremičninah, saj si želi postati lastnik vseh nepremičnin, vpisanih pri vl. št. 342 k.o .... Vendar pa tudi če bi bil zaključek sodišča, da ni šlo za prodajno pogodbo, pravilen in bi šlo dejansko za pogodbo o vračilu dolga, bi skladno z 2. odstavkom 50. člena Obligacijskega zakonika veljala slednja pogodba, kar še dodatno kaže na to, da tožnica nima pravnega interesa za ugotovitveno tožbo. Nadalje navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do bistvenega vprašanja, in sicer ali bi tožnici v primeru ne izdaje začasne odredbe nastala škoda in ali bi bila ta res nenadomestljiva. Tožnici očita malomarnost, ker ni predlagala izvršbe na vse nepremičnine v lasti pokojnega dolžnika. Nadalje ji očita, da pri izračunu terjatve ni upoštevala odločb Ustavnega sodišča glede teka zamudnih obresti oziroma mu ni jasno, na kakšen način je tožnica sploh obračunala dolg pokojnega dolžnika P. R. Tudi glede tožničinega izpodbijanja pravnih dejanj dolžnika v postopku, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Celju, meni, da tožnica nima pravnega interesa za tožbo, saj izvršilni postopek na nepremičnine, ki so bile v lasti pokojnega dolžnika, še ni zaključen, zato tožnica ne more trditi, da dolžnik nima dovolj sredstev za poplačilo. Tudi sicer meni, da dokler izvršilni postopek na te nepremičnine ne bo končan, ne bo znano, kdo je lastnik nepremičnin, kar pa je pomembno, saj sodba ne more učinkovati zoper dobrovernega tretjega, ki je nepremičnine kupil na javni dražbi.

Tožnica je na vročeno pritožbo odgovorila, vendar pa pritožbeno sodišče njenega odgovora v skladu s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/08; v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami; v nadaljevanju ZIZ) ni upoštevalo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s sodiščem prve stopnje, da je tožnica v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjevala in izkazala obe predpostavki za izdajo izpodbijane začasne odredbe, in sicer verjetnost obstoja terjatve do toženca (po podrednem tožbenem zahtevku) ter verjetnost, da bi ji v primeru ne izdaje začasne odredbe nastala težko nadomestljiva škoda (272. člen ZIZ). Zato se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa, v zvezi s pritožbenimi razlogi, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), pa še navaja, kar sledi v nadaljevanju te obrazložitve.

Pritožba zmotno meni, da tožnica nima pravnega interesa za tožbo glede podrednega tožbenega zahtevka, s katerim zahteva ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe z dne 4.9.2007, s katero je toženec F. P. kupil od toženca F. J. Z. nepremičnini, katerih razpolaganje se mu prepoveduje z izpodbijano začasno odredbo; s podrednim tožbenim zahtevkom tožnica zahteva tudi vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja na teh nepremičninah. Če bo tožnica z navedenim zahtevkom uspela in če bo uspela tudi s tožbo zoper toženca F. J. Z. v pravdni zadevi opr. št. I P 283/2007 pred Okrožnim sodiščem v Celju, s katero (med drugim) od slednjega zahteva dopustitev izvršbe na omenjenih nepremičninah, bo tožnica lahko poplačala svojo terjatev, ki jo ima do pokojnega dolžnika P. R., iz nepremičnin, ki so predmet prodajne pogodbe z dne 4.9.2007, kar izkazuje njen pravni interes za tožbo.

Kot že povedano, je tožnica izkazala za verjetno, da je prodajna pogodba z dne 4.9.2007 zgolj navidezna in s tem nična (1. odstavek 50. člena Obligacijskega zakonika - Ur. l. RS, št. 83/01, 40/07; OZ) ter da je šlo med pogodbenima strankama dejansko za vračilo posojila, ki ga je dal toženec pokojnemu dolžniku P. R. Argumentov za takšen sklep (ti so natančno obrazloženi na 4. strani izpodbijanega sklepa, zato jih pritožbeno sodišče ne ponavlja) je namreč več kot tistih, ki kažejo nasprotno oziroma ki jih navajata ugovor in pritožba (da naj bi bila že plačani obrok kupnine po sporni prodajni pogodbi in vrednost v korist toženca vknjižene hipoteke na teh nepremičninah zgolj po naključju enaka, da naj bi bila kupnina za nepremičnini s pobotom zgolj delno plačana, da naj bi toženec nameraval postati lastnik spornih nepremičnin do celote ter da naj toženec ne bi vedel za terjatev tožnice). Na tem mestu pritožbeno sodišče še ugotavlja, da prav pritožbeno zatrjevanje, da želi toženec postati lastnik spornih nepremičnin, vpisanih pri vl. št. 342 k.o. ..., do celote (predmet prodajne pogodbe z dne 4.9.2007 je namreč 1/3 parc. št. 141/10 in 1/2 parc. št. 141/5, obe vpisani pri vl. št. 342 k.o. ...), kaže na to, da toženec z izdano začasno odredbo ne bo utrpel prav nobene škode, kar še dodatno utemeljuje pravilnost izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje (glej 3. alineo 2. odstavka 272. člena ZIZ in 3. odstavek 272. člena ZIZ v zvezi s 3. odstavkom 270. člena ZIZ).

Neutemeljen je tudi nadaljnji pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, ali bi tožnici v primeru ne izdaje začasne odredbe nastala težko nadomestljiva škoda (2. alinea 2. odstavka 272. člena ZIZ). Navedeni pogoj za izdajo začasne odredbe je namreč obrazložen na 5. strani izpodbijanega sklepa, kjer je sodišče prve stopnje jasno obrazložilo, da bi v primeru nadaljnje odsvojitve spornih nepremičnin tožnica lahko ostala brez poplačila svoje terjatve zoper pokojnega dolžnika P. R. v znesku 183.636,65 EUR, kar po oceni pritožbenega sodišča predstavlja težko nadomestljivo škodo.

Glede preostalih pritožbenih navedb pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da te za odločitev o začasni odredbi niso odločilne, saj se nanašajo na odločanje o glavni stvari oziroma o utemeljenosti podrednega tožbenega zahtevka in bodo kot take predmet nadaljnje pravde, nekatere pa se nanašajo celo na pravdno zadevo tožnice zoper toženca F. J. Z., ki teče pred Okrožnim sodiščem v Celju. Za presojo utemeljenosti predmetne začasne odredbe je tako povsem nepomembno, ali je tožnica pri izračunu denarne terjatve, ki jo ima do pokojnega dolžnika P. R., upoštevala odločbe Ustavnega sodišča glede teka zakonskih zamudnih obresti. Za odločitev o predmetni začasni odredbi pa tudi ni potrebno, da bi bili končani izvršilni postopki tožnice, ki tečejo zoper pokojnega dolžnika oziroma njegove dediče, ki tudi sicer ne tečejo na nepremičninah, glede katerih je izdana obravnavana začasna odredba; kot tudi ni pomembno, ali so izpolnjeni pogoji za veljavnost pogodbe, ki naj bi jo prikrivala sporna prodajna pogodba z dne 4.9.2007, kar tudi sicer predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, saj toženec te navedbe v ugovoru ni podal (1. odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da toženec v zemljiški knjigi (še) ni vpisan kot lastnik nepremičnin, katerih odtujitev in obremenitev se mu z začasno odredbo prepoveduje, pač pa je v zemljiški knjigi pri omenjenih nepremičninah vpisana plomba (134. in 135. člen Zakona o zemljiški knjigi - v nadaljevanju ZZK-1 - Ur. l. RS, št. 58/03 s spremembami) na podlagi prejema toženčevega predloga za vknjižbo pridobitve lastninske pravice na teh nepremičninah, in sicer je vpisana pred plombo na podlagi prejema sklepa sodišča prve stopnje o izdaji začasne odredbe z dne 12.2.2008, s katerim se tožencu prepoveduje razpolagati s tema nepremičninama. Navedeno pomeni, da bo zemljiškoknjižno sodišče, ki mora odločati o vpisih po vrstnem redu, ki se določi po trenutku, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo predlog za vpis oziroma listino, na podlagi katere o vpisu odloča po uradni dolžnosti (10. člen ZZK-1), tako najprej odločalo o toženčevem predlogu za vpis lastninske pravice in šele v primeru njegove ugoditve bo lahko vpisalo zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve teh nepremičnin tožencu, pri čemer bo zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin učinkovala od trenutka, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo sklep sodišča prve stopnje o izdaji začasne odredbe (5. člen ZZK-1). V primeru, da pa predlogu za vpis lastninske pravice toženca ne bo ugodeno, pa tudi zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve teh nepremičnin tožencu ne bo vpisana. Zemljiškoknjižno sodišče namreč v skladu s 1. odstavkom 98. člena ZZK-1 odloči o zaznambi prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine na podlagi začasne odredbe (le) proti zemljiškoknjižnemu lastniku.

Glede na vse navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, pazi po uradni dolžnosti, je v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

O stroških postopka za izdajo začasne odredbe (tudi pritožbenih) bo odločalo sodišče prve stopnje v odločbi o glavni stvari (6. odstavek 163. člena ZPP).