Jedro

Če sodišče prve stopnje samo na seji ugotavlja dejansko stanje in je to vplivalo na odločitev, je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu (4. odst. 72. čl. ZUS).

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Ljubljana, št. U 87/2000-14 z dne 5.9.2001 se razveljavi in zadeva vrne istemu sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo z dne 19.11.1999, s katero je tožena stranka zavrnila njen predlog za napredovanje v naziv svetnica. V obrazložitvi sodbe sodišče navaja, da je tožena stranka svojo odločitev utemeljila z ugotovitvijo, da tožnica ne izpolnjuje pogoja uspešnosti pri delu, ki je med drugim zahtevan za napredovanje v 19. členu Pravilnika o napredovanju zaposlenih v šolah v nazive. Predlogu za napredovanje je sicer priložila soglasje območne enote Zavoda za šolstvo Republike Slovenije, v katerem je navedeno, da je ocena delovne uspešnosti tožnice zelo ugodna in predlog - mnenje sveta Dijaškega doma V. (dom), iz katerega izhaja, da je svet doma sprejel sklep o pozitivni oceni dela za tožnico in predlog za napredovanje tožnice v naziv svetnica. Vendar pa je tožena stranka v postopku ugotovila, da navedenega soglasja zavoda ni mogoče šteti za oceno delovne uspešnosti, izdelano po merilih 16. člena pravilnika in oblikovano v postopku, predpisanem s 3. odstavkom 7. člena pravilnika. Ocene sveta doma o uspešnosti dela tožnice prav tako ni mogoče upoštevati, ker svet doma takega sklepa nikoli ni sprejel, na več pozivov pa ni posredoval ocene o delovni uspešnosti in ne mnenja pristojnega strokovnega organa doma k tej oceni. Tako je tožena stranka zaključila, da tožnica pogoja uspešnosti pri delu ni izkazala.

Po presoji upravnega sodišča je odločitev tožene stranke pravilna, vendar iz drugih razlogov kot jih navaja izpodbijana odločba. Po oceni sodišča je predlog za napredovanje tožena stranka pravilno obravnavala kot predlog za napredovanje tožnice kot strokovne delavke (in tožnica temu ni ugovarjala), ker je že pred vložitvijo predloga tožnici mandat ravnateljice prenehal in je bila razporejena na delovno mesto vzgojiteljice. Predlog je lahko vložila le sama zase, česar kot ravnateljica ne bi mogla. Na podlagi 2. odstavka 6. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v šolah v nazive (Uradni list RS, št. 64/96, 80/98, 33/00, 101/00 - pravilnik) napredovanje lahko predlaga tudi strokovni delavec sam, med tem ko za napredovanje ravnatelja predlog lahko vloži le svet šole (2. odstavek 5. člena pravilnika), takega predloga za napredovanje tožnice pa ni bilo. Iz upravnega spisa je razvidno, da je tožnica vse napredovalno obdobje od prejšnjega napredovanja v letu 1994 delala kot ravnateljica in ne kot strokovna delavka, in to ni sporno, zato je tožena stranka njeno napredovanje kot strokovne delavke pravilno zavrnila, čeprav ni navedla pravilnih razlogov. Ni namreč razlog za zavrnitev napredovanja tožnice ta, da ni izkazana njena delovna uspešnost, kajti pogoj delovne uspešnosti je tožena stranka nepravilno presojala po določbi 3. odstavka 7. člena pravilnika, ki se nanaša le na ugotavljanje delovne uspešnosti ravnatelja, ter je težo pripisovala tudi nepravilno oblikovanemu soglasju zavoda, pač pa je razlog, da tožnica kot strokovna delavka ne more napredovati ta, da v napredovalnem obdobju ni opravljala vzgojno - izobraževalnega dela kot strokovna delavka. Glede na to pa ne izpolnjuje že temeljnega materialnega pogoja za napredovanje iz 1. odstavka 2. člena pravilnika - torej njene delovne uspešnosti kot strokovne delavke le posledično ni bilo možno oceniti in izkazati. Zato je tožena stranka napredovanje tožnice upravičeno zavrnila, kot neutemeljene pa zavrnila tudi tožbene ugovore, da ni bila seznanjena, da gre za nepopolno vlogo in da ne bi imela možnosti aktivnega sodelovanja v postopku, ker je vlogo dvakrat dopolnila in je vse njene ugovore tožena stranka upoštevala, torej je tožnica imela možnost aktivnega sodelovanja v postopku.

V pritožbi tožnica uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Upravno sodišče je napačno zavrnilo tožbo, ker v napredovalnem obdobju naj ne bi opravljala vzgojno - izobraževalnega dela kot strokovna delavka ter tako ne izpolnjevala temeljnega pogoja za napredovanje. Vendar v pogodbi o zaposlitvi tožeče stranke je v 3. členu določeno, da tožnica poleg nalog ravnatelja opravlja tudi vzgojno delo tri ure tedensko oziroma 114 ur letno. Iz 49. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja je določeno, da je ravnatelj pedagoški vodja in poslovodni organ. Na tej podlagi je mogoče zaključiti, da ravnatelj opravlja tudi vzgojno - izobraževalno delo. Prav tako pravilnik o napredovanju zaposlenih v šolah v nazive v 1. členu omogoča napredovanje tudi ravnateljem.

Dejstvo je, da je tožnica v predmetnem obdobju opravljala tudi vzgojno - izobraževalno delo. Pripominja, da pogodbe o zaposlitvi ni predložila do konca postopka na prvi stopnji, ker brez svoje krivde ni mogla vedeti, da se bo sodišče v izpodbijani sodbi postavilo na tako stališče. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi, tožbenemu zahtevku ugodi in odpravi upravni akt oziroma sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi ali sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Stališče sodišča prve stopnje, da ravnatelj ne opravlja vzgojno - izobraževalnega dela, je zmotno, saj iz 49. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 12/96 in 23/96 popr.) izhaja, da je ravnatelj pedagoški vodja, ki opravlja najzahtevnejša pedagoška dela.

Glede na postopek in način napredovanja, ki ga določa pravilnik v 5. in 6. členu, se pritožbeno sodišče sicer strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnica za sebe lahko podala le predlog za napredovanje kot strokovne delavke in ne kot ravnateljice, ker ji je v času vložitve predloga mandat ravnateljice že potekel in ker napredovanje ravnatelja v naziv lahko predlaga le svet šole v soglasju z ravnateljem. Toda tudi za napredovanje strokovnega delavca mora biti izpolnjen med ostalimi pogoji tudi pogoj delovne uspešnosti (12. člen pravilnika). Merila za delovno uspešnost pravilnik opredeljuje v 16. členu. Po 2. odstavku 7. člena pravilnika predlagatelj predlogu za napredovanje priloži oceno o delovni uspešnosti strokovnega delavca in mnenje pristojnega strokovnega organa k tej oceni.

V tem primeru pa sodišče prve stopnje ni presodilo ali sta taka ocena delovne uspešnosti ter mnenje pristojnega strokovnega organa podana ter kakšna sta, temveč je samo navedlo razloge, da tožničine delovne uspešnosti ni mogoče oceniti, ker v napredovalnem obdobju ni opravljala vzgojno - izobraževalnega dela strokovne delavke, saj je bila ravnateljica. Sodišče prve stopnje je tako samo na seji ugotavljalo dejansko stanje, ki pa ga brez glavne obravnave ne bi smelo (1. odstavek 51. člena Zakona o upravnem sporu). Tožeča stranka s tako ugotovljenim dejstvom, s katerim se je seznanila šele v sodbi, v pritožbi ugovarja, saj trdi, da je tudi v obdobju, ko je bila ravnateljica, opravljala pedagoško delo, za kar prilaga kot dokaz pogodbo o zaposlitvi.

Ker je sodišče prve stopnje izdalo sodbo brez glavne obravnave je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu (4. odstavek 72. člena ZUS), ker je to moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

Na podlagi 74. člena ZUS je zato sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.