Jedro

Tožniku je bila priznana pravica do nadomestila med brezposelnostjo. S 1. 10. 2012 je pričel z delom po delovršni pogodbi. Iz tega naslova pa ni prejel dohodka, ki bi presegal 200,00 EUR mesečno. Tožnik nosilca zavarovanja o opravljanju dela ni osebno obvestil, temveč ga je po elektronski pošti. Med razloge, zaradi katerih preneha pravica do denarnega nadomestila, je v 9. alineji 1. odstavka 65. člena ZUTD uvrščena tudi opustitev obveznosti sprotnega obveščanja zavoda o podlagi za izplačilo dodatnega dohodka, opravljenem delu, dogovorjenem plačilu in roku plačila za opravljeno delo. Obveznost sprotnega obveščanja v navedenem zakonskem določilu ni konkretizirana. Ni opredeljeno, da je uživalec denarnega nadomestila dolžan to storiti v točno določenem roku. Gre torej za neopredeljen pravni pojem, ki ga je potrebno napolnjevati z ustrezno razlago glede na okoliščine vsakokratnega življenjskega primera. Po vsebini gre torej za pravni standard, ki sam po sebi ne more predstavljati izključitvenega razloga, niti ni prekluzivne narave. Torej takšne, ki bi avtomatično pogojeval izgubo pravice.

V 1. odstavku 67. člena ZUTD je določeno, da se denarno nadomestilo za primer brezposelnosti zniža le v primeru, če zavarovanec v času uživanja nadomestila prejme ali je upravičen prejeti dohodek iz dela, ki po plačilu davkov in obveznih prispevkov mesečno presega 200,00 EUR. To pomeni, da dohodek, ki mesečno ne presega 200,00 EUR, ni razlog za znižanje nadomestila. Zato je določilo o sprotnem obveščanju, oziroma v roku 3 dni od nastanka podlage za izplačilo dohodka iz dela (5. odstavek 67. člena) mogoče pravilno razlagati le v povezavi z institutom znižanja nadomestila za primer brezposelnosti. Torej izključno v zvezi s preseganjem predpisanih 200,00 EUR dodatnega dohodka. Zato je sodišče prve stopnje izpodbijani upravni odločbi o prenehanju pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost pravilno odpravilo in toženi stranki naložilo, da tožnika za sporno obdobje prijavi v obvezno zavarovanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti 281,39 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je kot nezakoniti odpravilo odločbi št. … z dne 2. 7. 2014 in št. ... z dne 9. 12. 2013 (prvi odstavek I. točke izreka). Toženi stranki je odredilo, da tožnika od 1. 11. 2012 do 31. 3. 2014 prijavi v obvezno zavarovanje in mu za to obdobje plača vse prispevke, za obdobje od 1. 11. 2013 do 31. 3. 2013 pa mu izplača denarno nadomestilo v višini 592,06 EUR neto mesečno skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov v plačilo do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo (drugi odstavek I. točke izreka). Hkrati je toženo stranko zavezalo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 454,45 EUR v roku 8 dni, po preteku roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Predlaga njeno spremembo, tako da se tožbeni zahtevek stroškovno zavrne, oziroma sodba podrejeno razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Povzema v predsodnem postopku ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s priznano pravico do nadomestila za brezposelnost od 1. 9. 2012 do 30. 9. 2014, izpostavlja dejstvo da je bil Zavod RS za zaposlovanje 20. 11. 2013 obveščen, da tožnik v A. podjetja B. d.o.o., C., opravlja delo, izpoved tožnika na zaslišanju 27. 11. 2013 o sklenjeni podjemni pogodbi za čas od 1. 10. 2012 do 30. 9. 2013 in o pogodbi o opravljanju funkcije prokurista od 1. 10. 2013 dalje. Ker je bilo ugotovljeno, da tožnik o obstoju pravne podlage za izplačilo dohodka iz dela, ni obvestil zavoda v roku, določenem v 5. odstavku 67. člena ZUTD, je nastopil razlog za prenehanje pravice do denarnega nadomestila, določen v 9. alineji 1. odstavka 65. člena istega zakona. Meni, da je sodišče 67. člen ZUTD uporabilo napačno, ko razloguje, da obveznost sprotnega obveščanja obstaja le v primeru prejemanja dohodka v višini nad 200,00 EUR mesečno. Takšna obveznost obstaja ne glede na višino prejetega dohodka. Ker je tožnik opustil dolžnost obveščanja, čeprav je bil nanjo izrecno opozorjen, mu je na podlagi 9. alineje 1. odstavka 65. člena ZUTD prenehala pravica do denarnega nadomestila za brezposelnost. V konkretnem primeru tako ni mogoče govoriti o kakršnemkoli nedovoljenem posegu v pravnomočnost, z odločbo o prenehanju, pa je tudi sicer pravica trajala vse do 1. 11. 2012, ko je nastopil razlog za njeno prenehanje. Sklicuje se na sodbo opr. št. VIII Ips 552/2015 in pritožbenega sodišča opr. št. Psp 311/2014, v kateri je jasno odločeno (verjetno mišljeno zavzeto stališče), da je po 5. odstavku 67. člena ZUTD zavarovanec o podlagi za izplačilo dohodka dolžan obvestiti zavod o prijavi, sicer pa v roku 3 dni po nastanku.

3. Tožnik v pisnem odgovoru prereka pritožbene navedbe, enako kot v tožbi poudarja, da je bil prepričan, da mu do praga 200,00 EUR ni treba poročati o dohodkih, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na zakonitost izpodbijane ugoditvene sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju. V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne navaja znova, temveč na zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava dodaja le še naslednje.

6. Dejstva, ki so odločilnega pomena za rešitev zadeve, v pritožbenem postopku sama po sebi niso sporna. Tožniku je delovno razmerje prenehalo z 31. 8. 2012. Od 1. 9. 2012 do 30. 9. 2014 mu je bila priznana pravica do nadomestila med brezposelnostjo. S 1. 10. 2012 je pričel z delom po delovršni pogodbi. Iz tega naslova ni prejel dohodka, ki bi presegal 200,00 EUR mesečno. Nosilca zavarovanja o opravljanju dela sam res ni obvestil, temveč ga je s tem dejstvom po elektronski pošti dne 20. 11. 2013 seznanila Davčna uprava RS.

Vendar pa slednje dejstvo v okoliščinah konkretnega primera samo po sebi tudi po presoji pritožbenega sodišča ni takšno, da bi utemeljevalo zakonito prenehanje pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost s 1. 11. 2012, kot je bilo odločeno v obravnavanem predsodnem postopku.

7. Relevantnih določb Zakona o urejanju trga (Ur. l. RS, št. 80/2010 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZUTD) namreč ni mogoče pravilno razlagati niti uporabiti na način, kot se zavzema pritožba.

Pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti je ena od temeljnih pravic po 58. členu ZUTD iz obveznega zavarovanja. Gre za denarno dajatev, s katero si zavarovanci v primeru nastanka zavarovanega primera ob izpolnitvi predpisanih pogojev, zagotavljajo ekonomsko in socialno varnost zaradi izgube zaposlitve ali prenehanja opravljanja dejavnosti. ZUTD zato logično ureja tudi primere oz. razloge za prenehanje pravice. Pravica do denarnega nadomestila glede na 65. člen ZUTD med drugim preneha z dnem ponovne sklenitve pogodbe o zaposlitvi; z dnem začetka opravljanja dela na podlagi drugega pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno vključitev v zavarovanje; z dnem vpisa v register samozaposlenih oseb; z dopolnitvijo 65 let starosti zaradi pridobitve pravice do pokojnine in nekaterih drugih primerih, izrecno določenih v tem členu. Med takšne razloge je v 9. alineji 1. odstavka 65. člena ZUTD uvrščena tudi opustitev obveznosti sprotnega obveščanja zavoda o podlagi za izplačilo dodatnega dohodka, opravljenem delu, dogovorjenem plačilu in roku plačila za opravljeno delo, kot pravilno poudarja tožena stranka. Obveznost sprotnega obveščanja v navedenem zakonskem določilu ni konkretizirana. Ni opredeljeno, da je uživalec denarnega nadomestila dolžan to storiti v točno določenem roku. Gre torej za neopredeljen pravni pojem, ki ga je potrebno napolnjevati z ustrezno razlago glede na okoliščine vsakokratnega življenjskega primera. Po vsebini gre torej za pravni standard, ki zagotovo sam po sebi ne more predstavljati izključitvenega razloga, niti ni prekluzivne narave(1). Torej takšne, ki bi avtomatično pogojeval izgubo pravice. Toženkina pritožba v tej smeri zato ne more biti uspešna.

8. Enako velja za njeno sklicevanje na 8. odstavek v zvezi s 5. odstavkom 67. člena ZUTD. Tudi ti zakonski določbi je mogoče pravilno interpretirati in uporabiti le v povezavi s 1. odstavkom istega člena. Potrebno je izhajati celotne vsebine besedila tega člena, ki ureja „Znižanje denarnega nadomestila zaradi pridobivanja dohodkov iz dela“. V 1. odstavku 67. člena ZUTD je namreč izrecno določeno, da se denarno nadomestilo za primer brezposelnosti zniža le v primeru, če zavarovanec(2) v času uživanja nadomestila prejme ali je upravičen prejeti dohodek iz dela, ki po plačilu davkov in obveznih prispevkov mesečno presega 200,00 EUR. A contrario to pomeni, da dohodek, ki mesečno ne presega 200,00 EUR, sploh ni razlog za znižanje nadomestila. Zato je določilo o sprotnem obveščanju, oziroma v roku 3 dni od nastanka podlage za izplačilo dohodka iz dela (5. odstavek 67. člena), mogoče pravilno razlagati le v povezavi z institutom znižanja nadomestila za primer brezposelnosti. Torej izključno v zvezi s preseganjem predpisanih 200,00 EUR dodatnega dohodka. Pri ugotavljanju in razčiščevanju dejstva, ali je zavarovanec postopal v skladu z določbami ZUTD, je višina prejetega dodatnega dohodka odločilnega pomena, saj lahko le znesek, ki presega zakonsko določeno višino, vpliva na zmanjšanje nadomestila. Vsakršna drugačna razlaga in uporaba 5. odstavka 67. člena ZUTD bi bila v nasprotju z namenom in s tem v nasprotju s teleološko razlagalno metodo! V kolikor uživalec denarnega nadomestila za brezposelnost prejema dohodek, nižji od 200,00 EUR, ki ni razlog niti za znižanje denarnega nadomestila, ni dejanske podlage niti za postopanje po 8. odstavku 67. člena ZUTD. Poseg v pravico samo bi bil v nasprotju z bistveno vsebino tega določila. Obveznost sprotnega obveščanja je potrebno nenazadnje razlagati tudi v skladu z namenom in cilji, določenimi v 3. odstavku 3. člena ZUTD ter seveda ustavno skladno tako, da ne prihaja do prekomernega in nesorazmernega posega v pravico, s katero si brezposelna oseba zagotavlja ekonomsko in socialno varnost na temelju obvezne vključenosti v zavarovanje za primer nastanka zavarovanega rizika.

9. Upoštevaje predhodno navedene argumente glede razlage in uporabe relevantnih določb ZUTD, je potrebno pritožbo tožene stranke na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

10. Pritožbeno sodišče je hkrati odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 281,39 EUR stroškov odgovora na pritožbo. Znesek je odmerjen v skladu s 155. členom ZPP v zvezi z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008; v nadaljevanju ZOdvT), in sicer 225,60 EUR po tar. št. 3210 za odgovor na pritožbo in 5,05 EUR za materialne stroške, priglašene v višini 2 % , kar povečano za 22 % DDV skupaj znaša, kot je razvidno iz II. tč. izreka te sodne odločbe.

(1) Takšen pomen je „dolžnosti sprotnega obveščanja“ nenazadnje že pripisalo Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 55/2015. (2) In sočasno uživalec denarne dajatve.