Jedro

Prvi odstavek 134. člena ZIZ določa, da lahko upnik predlaga, naj sodišče v izvršilnem postopku s sklepom naloži delodajalcu, naj mu poravna vse zneske, ki jih ni odtegnil in izplačal po sklepu o izvršbi. Znesek, ki se lahko izterjuje in je obvezna sestavina predloga, ni vedno avtomatično enak znesku celotne terjatve, ki jo ima upnik proti dolžniku, ni pa to izključeno. Predmet nadaljnjega ugovornega postopka, v katerem je trditveno in dokazno breme na strani dolžnika, pa je lahko (ne)upravičenost takšnega zahtevka. Le on je tisti, ki razpolaga z vsemi ustreznimi podatki in listinami, ki so potrebne za ugotavljanje pravilnosti izvrševanja sklepa o izvršbi. Zato je lahko dolžnikov ugovor obrazložen le takrat, kadar dolžnik v ugovoru navede podatke o višini dolžnikovih prejemkov v ustreznem obdobju, o vrstnem redu sklepa o izvršbi, o višini terjatev, ki imajo boljši vrstni red, o uveljavljanju višje omejitve zaradi preživljanja družinskih članov in podobno. Za te trditve pa mora tudi predložiti ustrezne dokaze, to pa so plačilne liste, drugi sklepi o sodni ali davčni izvršbi, potrdila o prejetih datumih sklepov ter druga dokazila o upravno izplačilnih prepovedih.

Sodišče se na navedbe upnika v odgovoru na ugovor (v katerem je upnik trdil, da je sodišče večkrat pozvalo dolžnika kot delodajalca, da se izjasni, zakaj ne rubi plače dolžnika, pa le-ta na večkratne pozive sodišča ni odgovoril, da dolžnikov dolžnik ni dokazal trditev, da je prejemal dolžnik kot delavec denarna sredstva, ki so izvzeta iz izvršbe) pri svoji odločitvi ni oprlo. Sodišče je odločilo, da so dolžnikove ugovorne navedbe presplošne in nekonkretizirane, dolžnik pa za te trditve tudi ni predložil ustreznih dokazov oziroma listinskih dokazil, s katerimi bi lahko izkazoval trditve o tem, zakaj sklepa o izvršbi ni izvršil. Tudi v primeru, če upnik na dolžnikov ugovor sploh ne bi odgovoril, bi bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna že iz razloga, ker je dolžnikov ugovor neobrazložen. Neobrazloženega ugovora pa se ne vroča v odgovor upniku. Tako upnikov odgovor na ugovor ne vpliva na končni izid postopka in ga zato nasprotni stranki niti ni potrebno vročati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v točki I potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v I. točki izreka ugovor dolžnika zavrnilo, v točki II pa je odločilo, da upnik sam nosi svoje stroške ugovornega postopka.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se sklep razveljavi ter se postopek ustavi. Sklep je nepravilen in nezakonit. Dolžnik je podal obrazložen ugovor zoper sklep o izvršbi z dne 19. 2. 2020, glede katerega pa upnik ni podal odgovora na ugovor. To pomeni, da se upnik strinja z ugovornimi navedbami dolžnika. Že zato bi moralo sodišče ugovoru ugoditi in ustaviti postopek izvršbe, saj upnik ni podal odgovora na ugovor. Sodišče pa bi tudi moralo izvesti ustrezen ugotovitveni postopek in izvesti predlagane dokaze s strani dolžnika.

3. Upnik ni podal odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je štelo, da dolžnik izpodbija točko I izreka sklepa, to je v delu, ki mu ni v korist. V tem obsegu je sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ.

6. Prvi odstavek 134. člena ZIZ določa, da lahko upnik predlaga, naj sodišče v izvršilnem postopku s sklepom naloži delodajalcu, naj mu poravna vse zneske, ki jih ni odtegnil in izplačal po sklepu o izvršbi. Znesek, ki se lahko izterjuje v skladu s 134. členom ZIZ in je obvezna sestavina predloga, ni vedno avtomatično enak znesku celotne terjatve, ki jo ima upnik proti dolžniku, ni pa to izključeno. Upnik mora namreč v predlogu navesti obveznost dolžnikovega delodajalca, torej višino terjatve. Zato ni ovire za izdajo sklepa na podlagi 134. člena ZIZ, če upnik predlaga, da se delodajalcu naloži poravnava celotne terjatve, ki se izterjuje zoper glavnega dolžnika, pri čemer ni zanemarljivo niti, da v konkretnem primeru delodajalec podatkov o plači dolžnika upniku (kar bi upniku omogočilo obračun razpoložljivega dela plače dolžnika) na njegov poziv ni posredoval. Predmet nadaljnjega ugovornega postopka, v katerem je trditveno in dokazno breme na strani dolžnika, pa je lahko (ne)upravičenost takšnega zahtevka.

7. Drugi odstavek 53. člena ZIZ nalaga dolžniku, da svoj ugovor obrazloži, to je, da navede pravno pomembna dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predloži tudi dokaze za tako zatrjevana dejstva, v nasprotnem primeru se njegov ugovor šteje za neutemeljen. Omenjeno določilo je potrebno razlagati tako, da mora dolžnik navesti in dokazovati tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo v smislu prvega odstavka 55. člena ZIZ. Poleg tega lahko dolžnik zoper upnikovo terjatev iz naslova opuščene odtegnitve po 134. člena ZIZ uspešno ugovarja tudi, če dokaže, da je zapadle zneske bodisi odtegnil in plačal upniku, bodisi da jih brez svoje krivde ni mogel odtegniti.

8. Dolžnik je v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedel, da ima upnik denarno terjatev do A. E. in ne zoper dolžnika. Navedel je še, da dolžnik ni mogel odtegovati denarnih sredstev od A. E. in jih prenakazovati, ker niso bila denarna sredstva rubljiva oziroma so bila v celoti izvzeta iz izvršbe. Za navedbe teh dokazov je predlagal, da sodišče razpiše narok in zasliši pričo A. E. iz X. ter zasliši direktorja dolžnika.

9. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da je trditveno in dokazno breme glede obstoja in višine terjatve na izvrševalcu sklepa, torej na dolžnikovem dolžniku kot delodajalcu. Namreč le on je tisti, ki razpolaga z vsemi ustreznimi podatki in listinami, ki so potrebne za ugotavljanje pravilnosti izvrševanja sklepa o izvršbi. Zato je lahko dolžnikov ugovor obrazložen le takrat, kadar dolžnik v ugovoru navede podatke o višini dolžnikovih prejemkov v ustreznem obdobju, o vrstnem redu sklepa o izvršbi, o višini terjatev, ki imajo boljši vrstni red, o uveljavljanju višje omejitve zaradi preživljanja družinskih članov in podobno. Za te trditve pa mora tudi predložiti ustrezne dokaze, to pa so plačilne liste, drugi sklepi o sodni ali davčni izvršbi, potrdila o prejetih datumih sklepov ter druga dokazila o upravno izplačilnih prepovedih. Vsega tega dolžnik z navedbami in predlaganimi dokazi v ugovoru ni uspel izkazati. Njegove navedbe, kot je pravilno že ugotovilo sodišče prve stopnje, so zelo splošne s tem, ko dolžnik trdi, da ni mogel prenakazovati denarnih sredstev iz razloga, ker niso bila denarna sredstva rubljiva oziroma so bila v celoti izvzeta iz izvršbe. Zato tudi predlagana dokaza z zaslišanjem priče A. E. in direktorja dolžnika predstavljata informativni dokaz, ki je nedovoljen1. 10. Dolžnik v pritožbi zoper izpodbijani sklep trdi, da bi sodišče moralo ugovoru ugoditi iz razloga, ker upnik ni podal odgovora na ugovor, to pa pomeni, da se upnik strinja z vsemi ugovornimi navedbami dolžnika. Po podatkih spisa pa je upnik vložil odgovor na ugovor in ugovoru tudi v celoti nasprotoval. Ker pa upnikov odgovor na ugovor dolžniku ni bil vročen, je dolžnik zatrjeval kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Iz spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje pooblaščencu dolžnika vročilo zgolj izpodbijani sklep brez vročitve upnikovega odgovora na ugovor z dne 10. 3. 2020, le tega pa tudi ni pooblaščencu dolžnika vročalo pred izdajo izpodbijanega sklepa. Vendar kljub temu, da pooblaščencu dolžnika upnikov odgovor na ugovor ni bil vročen, to avtomatično ne predstavlja kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

11. V primerjavi s pravdnim postopkom je v izvršilnem postopku načelo kontradiktornosti omejeno in tako ZIZ le v nekaterih primerih določa, da mora sodišče dati nasprotni stranki možnost, da se izreče o vlogi nasprotne stranke. Eden od pomembnejših elementov pravice do izjave v postopku pa je tudi pravica do informacije - stranka namreč pravice do izjave v postopku ne more uresničiti, če ni zagotovljeno, da bo predhodno izvedela za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti. V primerih, ko ni jasne in nedvoumne zakonske norme, ki bi določala, ali je neko vlogo treba vročiti nasprotniku v opredelitev ali ne (ZIZ ne predpisuje obvezne vročitve odgovora na ugovor dolžniku), mora sodišče izhajati iz težnje po varovanju bistva človekove pravice do izjave, ki je v tem, da se lahko posameznik izjavi o vsem, kar je pomembno za odločitev o njegovi pravici. Le vlog, ki ne morejo vplivati na končni izid postopka, nasprotni stranki ni treba vročati, ravno tako ne prepoznih in nedopustnih vlog in vlog, ki ne vsebujejo nič novega in so po svojem v bistvu le ponovitev že povedanega.

12. Sodišče se na navedbe upnika v odgovoru na ugovor (v katerem je upnik trdil, da je sodišče večkrat pozvalo dolžnika kot delodajalca, da se izjasni, zakaj ne rubi plače dolžnika, pa le-ta na večkratne pozive sodišča ni odgovoril, da dolžnikov dolžnik ni dokazal trditev, da je prejemal dolžnik kot delavec denarna sredstva, ki so izvzeta iz izvršbe) pri svoji odločitvi ni oprlo. Sodišče je odločilo, da so dolžnikove ugovorne navedbe presplošne in nekonkretizirane, dolžnik pa za te trditve tudi ni predložil ustreznih dokazov oziroma listinskih dokazil, s katerimi bi lahko izkazoval trditve o tem, zakaj sklepa o izvršbi ni izvršil. Tudi v primeru, če upnik na dolžnikov ugovor sploh ne bi odgovoril, bi bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna že iz razloga, ker je dolžnikov ugovor neobrazložen. Neobrazloženega ugovora pa se ne vroča v odgovor upniku. Tako upnikov odgovor na ugovor ne vpliva na končni izid postopka in ga zato nasprotni stranki niti ni potrebno vročati. Iz navedenih razlogov zato očitana kršitev ni podana.

13. Iz navedenih razlogov je zato odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani točki I pravilna in zakonita, dolžnikova pritožba pa neutemeljena (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Dokazni postopek je namenjen temu, da se ugotovi resničnost pravno pomembnih dejstev, ki so že zatrjevana in je zato nedovoljen informativni dokaz, pri katerem manjkajo dejanske navedbe oziroma so te pavšalne in ki naj bi se izpeljal zato, da bo šele njegova izvedba dala podlago za trditve.